DUNAJSKA MAMI: 8.DEL ; UMETNOST TISTEGA NAJBOLJ NARAVNEGA

<– 7.del: NIČ TE ZARES NE MORE PRIPRAVITI NA TVOJEGA NOVOROJENČKA

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

 

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

Dojenje ni mačji kašelj, pa čeprav tudi maček kdaj s težavo zakašlja. Toda nanj se, podobno kot pri mnogih področjih življenja z novorojenčkom, v resnici ne moreš popolnoma pripraviti. Smiselno je, da si prebereš vsaj eno knjigo, na primer 10 P-jev za uspešno dojenje ali pa se udeležiš enega izmed mnogih predavanj na to temo, zgolj zato, da dobiš OSNOVNI VPOGLED v to vesoljno znanost. Vse ostalo se boš učila sproti. Ob tem je pomembno, da zaupaš v svoje telo in v dejstvo, da mleko je. In tudi bo, v takšni količini in kakovosti, kot ga potrebuje prav tvoj mali DOJENček. Da bi to zaupanje ostajalo v tebi ves čas, tudi takrat, ko vama morda z vajinim dojenčkom ne bo šlo kot po maslu, ti predlagam, da si nekje v predal, ZA VSAK SLUČAJ, shraniš seznam podpornih skupin na Dunaju (MAG 11, 7SternPraxis ali tistega iz tvoje porodnišnice) in svetovalk za dojenje, pa tudi recept za (brezplačno) izposojo prsne črpalke, ki ga prejmeš pri osebnem zdravniku ali lastno črpalko (skupaj s flaško z »naravno oblikovanim cucljem in grelnikom – da bo vse skupaj veliko lažje in manj stresno). Ker dojenje pač ni mačji kašelj…pika.

Aha, še to. Zelo fino se mi zdi, da na Facebook-u obstaja skupina Dojiva.se, v katero se vsekakor vključi in jo imej za rezervo v najrazličnejših situacijah (na primer, ko boš mislila, da gre samo tebi tako težko, ali pa ko boš resnično imela težavo in boš potrebovala izkušnje drugih). To soboto, 5. avgusta 2017, pa se bo pod okriljem administratorjev te skupine, v Mariboru, le slabe tri ure vožnje z Dunaja, odvijal prisrčen dogodek Normalno.je ali z drugimi besedami, FESTIVAL DOJENJA. Dojenje nenazadnje je nekaj najbolj normalnega v ženskem življenju in organizatorji tega dogodka si prizadevajo, da bi o tem osvestili čim več novopečenih in bodočih mamic, pa tudi vseh ostalih ljudi, ki so, če hočejo v to verjeti ali ne, najverjetneje tudi sami v prvih mesecih svojega življenja rasli zato, ker so pridno sesali mamino  bradavico.

 

NA DOLGO:

Dojenje. Tako preprosto izgleda in naravno, toda v resnici je vse prej kot pa enostavno…vsaj na začetku. Podporne skupine za doječe mamice je sicer mogoče najti že skoraj na vsakem vogalu, toda ali se jih boš res poslužila? To je zdaj vprašanje. V nosečnosti namreč, je skoraj vsaka bodoča mami prepričana, da bo dojiti nekako pa že zmogla. Večino pozornosti pri pripravah zato nameni porodu in zdravemu preostanku nosečnosti, dojenje pa ostane nekje ob strani. Tudi sama sem bila prepričana, da se mi o dojenju ni potrebno pretirano informirati. Narava mi je dala prsi zato, da nahranim otroka in otrokom je dano, da ne samo zavohajo, pač pa tudi v temi, če je potrebno, poiščejo vir slastnega obroka. Dojenje mora biti torej nekaj tako naravnega, kot je lulanje, kihanje in zehanje. Poleg tega, pa sem že v nosečnosti vsem glasno zagotavljala, da je dojenje veliko boljše kot hranjenje po flaški, saj imaš hrano za svojega dojenčka vedno s seboj v sveži, topli in povsem sterilni obliki. Ob misli na zakompliciranost uporabe flaške (ki jo je najprej potrebno sterilizirati, nato pa mleko pogreti na ravno pravšnjo temperaturo, ne prevroče, ne premrzlo, da o pripravi in izbiri ravno pravšnje formule sploh ne govorim…), še posebej »na terenu«, sem sama sebi ponosno določila, da bom dojila…in to kolikor dolgo se bo dalo.

In potem se je mali človeček rodil in že v prvih trenutkih svojega življenja odločno prisesal na mojo levo dojko. Mimogrede, izraz dojka mi je strašno smešen, saj me spominja na neko, iz ovčje kože zašito vrečko, iz katere curlja sirotka. Ne vem zakaj. Toda drugega alternativnega izraza za ženske prsi, ko so v dojilni funkciji, v slovenščini nimamo. Joška in ziza sta nekako pogosti v govorni uporabi, a v zapisani obliki delujeta prostaško. Zato ostajam pri izrazu dojka, čeprav me vedno znova, ko svoje prsi opisujem kot dojke, sili na smeh.

Kakorkoli, odločena, da bom dojila, sem se zelo razveselila sesalnega entuziazma svojega novorojenčka, čeprav je bilo samo fizično doživetje precej intenzivno. Ne bom rekla, da je bolelo, saj me v resnici ni, vsaj ne tako zelo kot morda katero drugo žensko in še posebej ne potem, ko sem preživela tako naporen porod… Obetala sem si torej idilični dojilni bonding, ki bo potrjeval moje skromno teoretično znanje, pridobljeno v tednih pred porodom. Ja. Malce pa sem se že pripravila tudi na tem področju, čeprav ne tako, kot bi se morala (bolj v glavi kot pa na papirju). Obiskala sem predavanje o dojenju v 7 Sternpraxis v 7. okraju, ki me je stalo 10€ (in ki se ga je celo udeležil en bodoči ati) in si izposodila knjigo Willme A. K., 10 P-jev za uspešno dojenje. Na predavanju je bilo zanimivo. Izvedela sem o osnovah dojenja (kar sicer niti približno ni bilo vse, kar sem potrebovala kasneje, v resničnem življenju), na primer o tem, da je dobro dojiti najprej na eni dojki in nato na drugi dojki, pa da se otrok sam odstavi, ko ima dovolj (kar sicer avtorica 10-ih P-jev nato v svoji knjigi izpodbija), pa da so kolike stvar odraslih, medtem ko imajo novorojenčki zgolj nerazvito črevesjece, ki jim ob vnosu prve hrane (torej maminega mleka) v začetnih mesecih povzroča občutke nelagodja. Na predavanju je tudi bilo rečeno, da je za doječo mami pomembno, da jé čimbolj raznoliko in da se ničemur ne odpoveduje, še posebej, če je tudi v nosečnosti jedla raznoliko. Enako velja za kavo in kakšen deci vina ob kosilu občasno, ne pa tudi za kajenje in alkohol v »ne butičnih« količinah. Po drugi strani pa je knjiga spet govorila drugače. Predvsem me je svarila pred kravjim mlekom in vsemi izdelki, ki kravje mleko vsebujejo. V resničnem življenju sem sprva kravje mleko uživala v vsem njegovem obilju, ker so tudi prej mlečni izdelki sestavljali 90% mojega jedilnika. Nato so prihrumeli domnevni krči in sem prestrašena opustila kravje mleko, mlečne izdelke, sveže sadje in surovo zelenjavo, jajca, kis, česen in kakav (tudi v obliki čokolade). Krči so se še vedno pojavljali in jaz še danes ne vem, če je zanje resnično krivo kravje mleko…a si ga tudi še vedno ne upam piti. Kavo si tako naredim z Laktosefrei mlekom iz Denn’s-a (sem ugotovila, da je to edina oblika kravjega mleka, ki nima za posledico neutolažljivega joka), sirni namaz za kruh pa izberem kar kozji – je super okusen. Vse ostale izdelke, ki sem jih prej pripravljala z mlekom, sedaj uživam z ovsenim, torej Hafer mlekom (najugodnejše je trenutno prav tako v trgovini Denn’s, pa tudi v DM-u). Še vedno ne vem, ali ima moj način prehranjevanja resnično vpliv na krče mojega dojenčka, ali pa bi se ti pojavljali kljub vsemu. Po resnici povedano, sem preutrujena, da bi se lotevala študija ustrezne diete, čeprav sem obenem prepričana, da bi doječa mamica, če bi ji seveda kdo spisal jedilnik in ji potem še kuhal, morala jesti podobno kot športnik. Z dojenjem namreč ženska porabi tudi do 700 dodatnih kalorij na dan. To pomeni, da se potrebe po energiji pri doječi mamici dvignejo na raven odraslega moškega. Ampak v tem dejstvu je tudi zanka. Namreč, ko boš prestrašena pred dojenčkovimi prebavnimi tegobami s svojega jedilnika izbrisala sadje in zelenjavo (vitamine in vlaknine), mlečne izdelke in jajca (beljakovine), obenem pa boš povsem neprespana »fajtala« skozi dan z novorojenčkom s samodejno porabo sedemstotih dodatnih kalorij, se boš seveda neustavljivo lotila sladkega in mastnega…kaloričnega…zato, ker bo tvoje telo hrepenelo po dodatnem gorivu…seveda takšnem, ki ga sploh še lahko ob vseh »prepovedanih« živilih ješ. Tako se boš, namesto, da bi obljubljeno z dojenjem shujšala, zredila. Toda, rešitev je edino v tem, da si drzneš jesti vse in preslišati grožnje »poznavalcev«, da bo tvoj ubogi otrok zaradi tvoje nepremišljenosti trpel veliko bolj kot bi sicer ali pa, da se lotiš poglobljenega študija o tem, kako lahko ješ zdravo in močnato, brez da bi pri tem uživala živila, ki naj bi torej nagajala črevesjecu tvojega dojenčka. Jaz sem, kot večina drugih mamic, na tem področju zamižala na eno oko (pomeni, da se zadeve nisem globinsko lotila) in preprosto čakam, da bo mimo.

Na predavanju je bilo rečeno še, da se dojenje sicer lahko razvleče, v primeru, da se otrok sam ne odstavi, tudi do dveh ali treh let, če si tudi mami tako želi, ni pa priporočljivo… predvsem zaradi tega, ker se mleko v bistvu tvori iz krvi in zalog, ki so se v mami kopičile v času nosečnosti. Po določenem času teh zalog zmanjka in takrat prične telo za proizvodnjo mleka črpati snovi, kot je na primer kalcij, iz maminih lastnih zalog, torej kosti, kar se v kasnejšem življenju lahko pozna skozi bolezni, kot je osteoporoza. Toda veliko raziskav govori tudi v prid večletnemu dojenju, predvsem v korist otroka. Dojenje kot »znanost« je zato še eno izmed področij, kjer se kregajo tako strokovnjaki kot tudi laiki. Na koncu pa je vendarle pomembno to, kako dojenje doživljaš ti in tvoj otrok in kako ga doživljam jaz in moj otrok.

In jaz ga doživljam zelo drugače od tega, kar sem si predstavljala v nosečnosti. Spet. Še ena stvar, ki je povsem drugačna od pričakovanj, zgrajenih na teoriji iz knjig in predavanj.

Za začetek naj povem, da sem se založila s čajem za dojenje in dojilno blazino kot teoretičnima osnovama za brezskrbno doživljanje tega idiličnega početja. Toda ne eno ne drugo v mojem primeru ni prišlo prav. Kdo bi si mislil, toda prav meni se je zgodilo, da sem že od vsega začetka imela preveč (in ne premalo, kot je to najpogostejša težava) mleka. Mleko je nastajalo v takšnih količinah, da bi lahko, če bi šlo za mlekarno, delavce brez skrbi zaposlili v ruski turnus. Toda tega obilja sem se težko veselila, saj moj ubogi novorojenček ni zmogel tako hitro piti, kot je vanjga brizgalo moje mleko. Zalivalo ga je! Obenem pa mi je dojilna blazina bila bolj napoti, kot pa da bi mi stvari olajšala. Novorojenček, vsaj moj je bil takšen, namreč ni žakeljček, poln krompirja, ki bi ga lahko nastavljal in pristavljal pod koti, ki ustrezajo tebi. Je majhno živo bitje, ki ima tudi samo rado udobje maminega intuitivnega prijema. Z blazino pod njegovim teleščkom so njegova usteca bila ali previsoko ali prenizko ali preveč levo ali pa seveda preveč desno, ko sem ga poskušala poravnati.

Na koncu sem ugotovila, da bi bilo izrednega pomena, če bi v smislu dojenja bila pripravljena predvsem na to, da bom NEKAJ TEDNOV ugotavljala, kako in kaj pomeni najino dojenje in kakšen položaj nama bo na koncu ustrezal. Namreč, po šolsko, pravijo, morajo biti uho, rama in bok poravnani v liniji, otrok pa se mora s trebuščkom naslanjati na tvoj trebuh. To je po šolsko, toda ne nujno najudobneje za vaju. Pri nama do nedavnega to nikakor ni delovalo. In ker sem bila prepričana, da je samo tako ustrezno in na dopuščanje lastne improvizacije nisem bila pripravljena, sem trpela ob vsakem pristavljanju, ki se je običajno pričelo in zaključilo z njegovim, včasih pa tudi z mojim jokom. Potem pa sem končno nekega dne preprosto odložila dojilno blazino v kot, zaprla oči in otroka pristavila k prsim po občutku. Ni bilo niti približno po šolsko – moj »mali« je skorajda sedel na mojih stegnih, z glavo ostro obrnjeno proti dojki in usti na ozko (auč), prisesanimi na mojo bradavico. Jaz sem bila v hrbtu usločena kot polžja hišica, s prsti na nogah pa sem dvigovala svoja stegna in dojenčka na njih višje k svojim prsim. Izgledalo je trpeče in je tudi bilo. Toda delovalo je. Tako sem povsem neidilično, toda končno, lahko pričela v rednih intervalih, brez joka, hraniti svojega mladička. In to je nato trajalo nekaj tednov, dokler se ni pojavila nova težava. Poleg tega, da je mojega majhnega človečka občasno zalilo, kar je bilo zanj izredno frustrirajoče, ga je po novem ob dojenju še na veliko začrvičilo. In tako se je moje, do takrat uspešno improviziranje ponovno sprevrglo v neidilično zgodbo o mučeništvu matere, ki poskuša nahraniti svojega lačnega otroka. Namreč po samo dveh ali treh minutah na videz lepega dojenja, je moj novorojenček zdaj besno jokal in se nato v naslednjih minutah, včasih tudi urah, ni želel več pristaviti. In to ni trajalo kakšen teden ali nekaj dni, kot faza »kreganja na dojki«, ki jo opisuje avtorica 10-ih P-jev. To je kar trajalo in trajalo. In bilo je res mučno, predvsem psihično, ubijajoče, ker otrok zavrača tvojo srčno potrebo po tem, da ga nahraniš, ne samo z mlekom, pač pa tudi s tolažbo. V teh trenutkih sem resnično podvomila v to, da je dojenje nekaj najbolj naravnega. Kako namreč se lahko zgodi, da nekaj najbolj naravnega, nikakor ne steče po naravni poti. Poskušala sem vse. Dojila sem ga leže, stoje, med hojo, na trebuščku, na hrbtu (in jaz na vseh štirih) in nato sem se nekega dne prebudila z vročino in topo bolečino v levi dojki. »Brustentzündung,« je zaključila moja zdravnica po hitrem pregledu. Mastitis, po domače (in strokovno) povedano in seveda ti na misel pridejo krave. Zveni veliko bolj grozeče, kot v resnici je, še posebej, če ga pravočasno odkriješ in zdraviš. Bistveno zdravilo pri mastitisu je dojenje, torej praznjenje prizadete dojke čim pogosteje, k temu pa se, kadar pride do močnejšega vnetja (kar se izkaže z vročino), priložijo še antibiotiki. Ker moj »mali« nad pogostim in vztrajnim dojenjem v teh dneh seveda ni bil pretirano navdušen (če bi bil, do mastitisa sploh ne  bi prišlo, tako pa je dojka bila premalokrat izpraznjena in je zastalo mleko povzročilo vnetje), sem na koncu iz predala potegnila črpalko. Ja, sem. Otrok je bil lačen in povsem iz sebe, iz sebe pa sem bila tudi jaz, vneta ter utrujena od poskusov in prisiljene samotolažbe, da bo že minilo. Aventovo črpalko sem prejela v dar, skupaj z grelnikom za flaške…za vsak slučaj, če bo kdaj potrebno mleko načrpati. No, zdaj je bil ta slučaj. »Poskusimo,« sem sama sebi rekla in se priklopila na črpalko. Bilo je presenetljivo enostavno. Sklepam, da zato, ker s količino mleka in brizgalnim refleksom pri meni ni bilo težav. V petih minutah sem napolnila 125-mililitersko flaško za mojega besnega dojenčka in mu jo ponudila, v obupu in strahu, da nato ne bo več nikoli želel mojih dojk, medtem ko je bil on udobno nameščen v gnezdu iz dojilne blazine in ves jezen, ker ne more v miru jesti. Cucelj je pristal v njegovih ustil nežno, a je bil moj »mali« vseeno nekoliko presenečen. Pa ne za dolgo, najbrž je aroma maminega mleka pridišala in sprožila njegov sesalni refleks. Flaško je spraznil na »eks« (naj omenim, da ima Aventova flaška poseben »naravno« oblikovan cucelj, skozi katerega mleko ne teče, če otrok ne sesa – to uspešno preprečuje preveč posrkanega zraka, pa tudi možnost sesalne zmede zmanjša na minimum). In sedaj sem bila še bolj zmedena. In prestrašena. Kaj, če ga bom zavedno morala hraniti na tak, nenaravni način?! Bilo me je strah, vendar sem hkrati bila srečna, da sem svojega dojenčka lahko nahranila. Odločila sem se, da bom nadaljevala s črpanjem, ampak vedno šele po tem, ko bom poskusila z dojenjem. In tako se je najino »polomljeno« dojenje sedaj še dodatno nalomilo, a sva nadaljevala, kakor da je to povsem normalno. Jaz sem pristavila, on je pil tri minute in se nato upognil nazaj v krču neodobravanja ter pričel jezno tuliti. Potem je bilo na vrsti, v grelniku zagreto, izčrpano mleko iz flaške, ki jo je izpraznil na mah, rignil in se mi zadovoljno nasmejal. Sledilo je novo črpanje, da sem izpraznila »načeto« dojko in shranitev flaške v hladilniku do naslednje priložnosti. Flaško sem svojemu malemu kraljeviču namreč servirala samo, če je pil manj kot pet minut. Pet minut se mi je zdelo, glede na »šus« mleka iz moje dojke v usteca mojega novorojenčka, dovolj časa, za primerno količino obroka. Čeprav, pri dojenju nikoli ne veš, koliko otrok dejansko spije. Toda, ker sem pred porodom prejela v dar tudi tehtnico za dojenčke, sem se ob tedenskem tehtanju vedno znova lahko potolažila, da kljub najinemu akrobatskemu in ekstremno improviziranemu dojenju, moj »mali« še zmeraj raste in se debeli…čeprav veliko počasneje, kot »ta mali« moje dunajske somamice, ki je že od vsega začetka »pridno« jedel kar z obeh dojk na en podoj.  »Nekateri otroci tudi tri minute ne zdržijo. Vedno je lahko še slabše in težje in bolj nezavidljivo,« sem si vsak dan znova prigovarjala. Želela sem vztrajati in se še naprej tolažiti, da je tudi to bila ena izmed stvari, ki bodo minile. Čas z novorojenčkom je poln sprememb in takšnih ter drugačnih faz, ki se pojavijo kdove zakaj in kdove zakaj tudi minejo.

Dunajska_mami_BLOG_8

Nekaj dni zatem, ko je moj dojenček dopolnil tri mesece sem ga v enem trenutku, povsem spontano, pristavila po šolsko, torej trebušček na trebuh in ušesce, ramica in bokec v ravni liniji. Priklopil se je, kakor da bi bil drug otrok in se namestil tako, da je izgledal kot majhen polhec, ki je strašno lačen; mleka in ljubezni. In potem je pričel sesati, z zaprtimi očmi in z zadovoljnim jamranjem, kar se je idilično odvijalo naslednjih deset minut. Flaška in črpalka sta od tistega trenutka pa do danes zato ostali v predalu…v pripravljenosti sicer, a v predalu…in nikakor ne več na kuhinjskem pultu.

Dojenje je torej še ena stvar, na katero se ne moreš povsem pripraviti. Zato si zapomni zgolj naslednje: Na svetu je manj kot 3% žensk, ki zaradi svojega bolezenskega stanja nimajo mleka ali ne smejo dojiti, medtem pa vse ostale ženske mleko imajo, četudi se jim morda na začetku zdi, da ga nimajo ali da ga ni dovolj. Do nedavnega je tudi stroka določenim novopečenim mamicam, ki jim dojenje pač ni steklo prvi ali drugi dan, podajala diagnoze, da nimajo mleka in tako je veliko otrok ostalo prikrajšanih za nujno potreben naravni eliksir. K sreči se je mišljenje in pristopanje k stvari do danes spremenilo in zato mleko zagotovo imaš tudi ti! Ni pa nujno, da bo le-to steklo tako kot po maslu. Toda, če je potrpežljivost glavno vodilo starševstva, mu tukaj, pri dojenju, dodajmo še kanček vztrajnosti in obrestovalo se bo. Mleko bo priteklo, če si ena takšnih kot jaz, pa bo tvojega lačnega novorojenčka celo zalilo v vsem svojem mlečnem obilju. Takrat boš imela drugo težavo; kako tvorjenje mleka ošibiti, namesto ojačati. In če za jačanje mlečnih zalog baje delujejo polenta, lanena semena, laktacijski keksi in sam čaj za dojenje, pa se boš s pretirano proizvodnjo uspešno spopadla z bio metinim čajem in črpalko. Slednjo je sicer dobro uporabljati z zmernostjo, saj pri nastajanju mleka v dojkah velja, da le-to nastaja sproti v takšnih količinah, kot jih novorojenček (ali črpalka) načrpa. Torej, bolj kot dojenček pije (ali črpalka črpa), bolj veselo bo tvoje telo proizvajalo mleko.

Kar je meni strašno zanimivo, je tudi to, da so na prsnih bradavicah posebni receptorji, ki beležijo informacije o otrokovi slini in tako otrokovem zdravju, telo pa na podlagi teh informacij prilagaja hranljivost mleka. Tako se z dojenjem avtomatično pozdravi marsikateri zametek bolezni, ki ga v vsakodnevnem življenju sploh še ni mogoče opaziti. In tako je sestava mleka različna že samo, če se dojita fantek ali punčka, saj potrebujejo punčke (tudi bodoče mamice) precej večje količine kalcija kot na primer fantki.

Ups, pa sem tudi jaz postregla s teorijo. Nisem si mogla kaj, da ne bi s teboj delila teh zanimivih stvari, čeprav, še enkrat ponavljam, je v resničnem življenju pomembno le to, da zaupaš v naravo in dejstvo, da ima vsaka ženska točno takšno mleko in toliko mleka, kot ga njen mali potomec potrebuje za svojo optimalno rast. Tudi ti. In če vama ne bo takoj uspelo udejanjiti čarobnega in idiličnega doživetja, kot ga opisujejo nekatere izkušene doječe mamice, si enostavno reči: »Bova že!« Prišel bo namreč trenutek, ko bo dojenje tudi zate, kakor je sedaj zame, resnično postalo nekaj najbolj naravnega. To bo tudi trenutek, ko boš izgubila tisti čudni občutek, da ne moreš joške (tukaj ta izraz bistveno bolj paše v stavek kot »dojka«, še posebej ob asociaciji na vrečko iz ovčje kože) izvreči na plano kar vsepovsod. In končno bosta s tvojim dojenčkom opremljena za življenje tudi izven domačega brloga. Na primer v parku, na klopci na Mariahilfer Straße, na eni izmed vrtnih garnitur v Ikeji, na visoki klopi v Vapianotu, v dojilnem kotičku v Leinerju, v kabini za preoblačenje v H&M, na sprednjem in zadnjem sedežu v avtu ter na Schnellbahn-u. Zadeva bo še enostavnejša, če si boš nakupila te majice in v vsem skupaj našla lepoto tistega najbolj naravnega dejanja, ko mami nahrani svojega otroka.

NASLEDNJIČ: O tem, kje lahko svoje mesto najde novopečeni ati in o pregledih pri dunajskih zdravnikih

9.del: O NOVOPEČENIH ATIJIH IN AVSTRIJSKIH PEDIATRIH –>

DUNAJSKA MAMI: 7.DEL ; NIČ TE ZARES NE MORE PRIPRAVITI NA TVOJEGA NOVOROJENČKA

<– 6.del: PAPIROLOGIJA KOT DEL VSAKDANA Z NOVOROJENČKOM

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

 

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

Nihče ti v bistvu ne pove resnice. Pa ne zato, ker ti jo želijo prekriti, pač pa preprosto zato, ker so pozabili, kako v resnici je. Ali pa so že vse svoje življenje zvesti napisani teoriji in nimajo resničnih izkušenj. Kakorkoli že, edino na kar se lahko pripraviš je to, da bo novo življenje veliko bolj intenzivno od vsega, kar si lahko v tem trenutku predstavljaš “na suho”. Intenzivno bo fizično, psihično, predvsem pa čustveno…brez prestanka, 24 ur na dan in 7 dni v tednu. Toda minilo bo. Umirilo se bo. Prevladala bo ljubezen, ki se skriva globoko v vas vseh treh. Zagotovo! In to je edino, kar je smiselno shraniti v svoj miselni opomnik za prihajajoče trenutke, ki jih bo morda včasih izredno težko prenesti. Imej v mislih, da je otrok povsem nov. Ne pozabi pa niti, da sta v vlogi staršev nova tudi vidva.

NA DOLGO:

Ne glede na to, kakšen porod je za teboj, ni to nič v primerjavi s trenutki, ki prihajajo. Mnoge nosečnice se ujamejo v zanko, tudi jaz sem se, ko menijo, da so zadnje dni nosečnosti in porod, ne glede na to kakšen že bo, vrhunec projekta »Imela bova otroka«. NITI SLUČAJNO. To je zgolj prehod, bolj ali manj dramatičen, nenazadnje prihaja na svet novi človek, ki je kot čudež nastal znotraj ženskega telesa, pa vendar je zgolj prehod v novo zgodbo, ki se prične z vso svojo veličastnostjo takoj, ko ta pomečkani, topli in mehki novi človek naredi prvi vdih na tem svetu. In potem izusti še krik ali dva, ki se elegantno prelijeta v težko pričakovani jok. Ta je v teh trenutkih še kako zaželen in razveseljujoč, toda to je tudi edini čas, ko je jok našega novorojenčka nekaj prečudovitega. Že zelo kmalu postane namreč nekaj najbolj zastrašujočega, pa čeprav si si v nosečnosti sama sebi zagotavljala, da veš, da dojenčki jočejo in da veš, da so včasih neutolažljivi in seveda, da boš vse to lepo zmogla. Ravno zato, ker veš.

Ko so me nekaj ur po porodu prestavili v “bivalno” sobo in poleg mene položili mojega dojenčka, se mi je sprva zazdelo, da ga sploh nisem rodila in da so mi ga v bistvu dodelili: »Tako, gospa Monrue, ta pa pride k vam živet, čestitamo!« Končno je bil tukaj, ob meni. O tem trenutku sem, proti koncu nosečnosti, sanjala že tako dolgo in tako intenzivno, da je bilo vse skupaj, potem ko se je uresničeno dogajalo pred mojimi očmi, nekako prazno. Pa v resnici sploh ni šlo za praznino. Šlo je za preobremenjenost mojega čustvenega, psihičnega in fizičnega sistema, ker je v bistvu rojstvo otroka (to zdaj razumem), nekaj, kar je nemogoče dojeti v realnem času, torej, ko se zgodi. Sploh, če je porod težek in dolg in poln vzponov in padcev. Moraš se najprej odpočiti. Fizično in miselno, šele nato lahko pričneš čutiti. Dokler se ne odpočiješ, utegnejo namreč občutenja temeljiti bolj na v naprej zamišljenih slikah kot pa na realnosti.

In tako sem kot izčrpan dirkalni konj, po sedemnajsturni dirki, ležala na dodeljeni postelji, z megalomanskim vložkom med nogami in rahlo vrtoglavico, ter zrla v bitje, ki naj bi pred nekaj urami prišlo iz mene. Povsem drugačen je bil ta mali človek od tistega, ki sem si ga predstavljala. Bil je sicer zelo prisrčen, kljub dolgi poti na ta svet namreč ni bil nič »zvit« in »potlačen«, pa vendar mi je bil nekako tuj. Nisem se ga mogla nagledati…in načuditi. To je bil moj otrok. Ta otrok torej, ki je bil devet mesecev v meni, zdaj pa je pred mojimi očmi, razgaljen, takšen, kot je pač bil skreiran po naravni poti….in ne takšen, kot sem si ga zamišljala. Zavit je bil v brisačo, s katero sem kakšen teden pred porodom spala, da bi dojenček lahko vonjal poznani vonj takoj, ko se rodi, in njegov drobni nosek je bil posejan z belimi mozoljčki, ki so kvarili idealnost celotne slike. Spal je in se prebujal za nekaj sekund. Kar se je pri meni zapisalo kot neprecenljiv spomin, je bilo njegovo zehanje, ki mu je sledil majhen jokec – posledica nenavadnega, tujega občutka ob zehanju. Ves čas sem si govorila, da je on povsem NOV in da je novo prav vse, kar se v teh trenutkih dogaja tudi zanj. Občutek brisačinih cufeljčkov na novi koži, občutek rumeno-bele svetlobe na novih vekah, občutek nenehnega mešanja vonjav v novih nosnicah… Občutek predirljivega (in ne več pridušenega in donečega) maminega glasu v novih ušesih. Mnoge od teh novosti (vključno z zehanjem) so v mojem novorojenčku, po povsem naravni poti, pritiskale na sprožilec za jok. In mene je bilo tega takrat groza. Kako bom pomirila mojega jokajočega dojenčka, če se kakšen jokec slučajno spremeni v veliki neutolažljivi jok, o kakršnem sem prebirala v knjigah ali poslušala od tistih novopečenih staršev, ki so po tej poti hodili že nekaj mesecev. Bilo me je strah, da ga pri premikanju ne bi poškodovala…tako majhen je bil, tako mehki in tako ranljiv…jaz pa tako izmučena in tako nesigurna vase. In zato sem ob vsakem malem jokcu pričela takoj peti uspavanko in svojega novorojenčka nežno vleči za ušesne mešičke. To ravnanje je bilo verjetno zelo čudno, a hkrati povsem intuitivno – nasvetov iz knjig se v tistih trenutkih, ko se je izčrpanost mešala s povsem novim življenjem, nisem spomnila. Pravzaprav niti ne vem, če sem kdaj kje v kakšni knjigi zasledila konkretne odgovore na vprašanje o tem, kako potolažiti nekaj ur starega človečka. Kakorkoli že, delovalo je, za kratek čas sicer, do naslednje novosti, toda delovalo je. To pripisujem dejstvu, da je tudi vlečenje za ušesne mešičke za mojega novorojenčka bilo nekaj novega, a kar je še pomembnejše, uspavanka mu je bila že poznana. Nekje od dvajsetega tedna nosečnosti naprej namreč, sem na svoj trebuh, zmeraj pred spanjem, položila Ferdinanda – rdečega lisjačka iz Ikeje, ki ima sposobnost igranja uspavanke, če ga potegneš za rep. To se je resnično obrestovalo in se v bistvu še danes.

DunajskaMami_Blog

Pa vendar. Bila sem izčrpana in želela sem spati…vsaj do večera, če ne raje do naslednjega dne. Šele, ko bi se krepko naspala in nato osvežilno stuširala, šele nato bi se v resnici bila pripravljena soočiti z malim človekom, ki je prišel iz mene. Zveni sebično in povsem nematerinsko. Toda, po drugi strani človeško. Ultimativna ugotovitev, ki se mi je porodila v glavi ob tem spominu pa je: STARŠEVSTVO JE PRAVZAPRAV NENEHNO ZDRUŽEVANJE POTRPEŽLJIVOSTI Z NESEBIČNOSTJO, V VSAKODNEVNEM ŽIVLJENJU…DO KONCA ŽIVLJENJA. In to ti postane jasno takoj, ko več ne moreš narediti tako, kot bi ustrezalo samo tebi. Na primer takoj zatem, ko se skoraj ubiješ od napora, da bi rodila otroka in bi se ti potem prilegel človeški počitek. Nema! Začnete »ab sofort«, vaš novi mali človek vas čaka!

»Ponudite mu dojko, vedno ko bo buden,« je eno najznačilnejših prvih vodil, ki jih prejmeš kot novopečena mami. Dojka – odrešiteljica!!! V to si prepričana, ker si o tem toliko prebrala in slišala, da se ti vse drugo zdi povsem nenaravno. Pa se je pri nama z mojim novorojenčkom hitro, z velikimi maslenimi črkami, izpisalo še drugo Veliko spoznanje frišnega starševstva in sicer: NIČ NE BO TAKO, KOT BOŠ MISLILA, DA BO. Čeprav je moj otrok že prvih nekaj minut svojega življenja odločno pokazal, da je nesporni pripadnik družine sesalcev, pa nekako »dojka-odrešiteljica« pri nama ne deluje. Če bi moj otrok znal govoriti, bi zagotovo pojasnil, da je dojka v njegovem življenju zato, da je on sit…in ne zato, da bi mu jo porinila v obraz vedno, ko je nezadovoljen z življenjem ali pa celo vedno, ko je buden. In tako je pri nama dojka odrešiteljica le takrat, ko smo zelo lačni ali žejni. Toda tudi do tega, smo nekako morali priti. Vsi trije. Namreč najin otrok nama, to z dojko, nikoli ni zares pojasnil z besedami…zgolj pokazal je z različnimi odzivi v danih situacijah. In bolj kot sem jaz nanj želela aplicirati svojo priučeno teorijo, bolj me je on, ki je seveda povsem intuitivno bitje in mu je seveda malo mar za mamino načitanost, silil v to, da tudi jaz v sebi poiščem izvorno materinsko intuicijo in interpretiram njegov jok, njegove grimase, njegove gibe v nam vsem trem razumljivo govorico, s katero se bomo pač naslednjih nekaj mesecev sporazumevali. In prav to obdobje prvega učenja o novem življenju je nekaj, na kar te nihče ne more pripraviti. Tukaj gre namreč za stvari, ki jih je nemogoče ubesediti. Gre za stvari, ki so kot starodavna modrost shranjene nekje globoko v nas in do katerih se je pravzaprav potrebno dokopati s poslušanjem samih sebe. To pa je nekaj, česar več ne znamo. Ali pa vsaj ne načrtujemo, dokler smo polni teoretičnega znanja in nasvetov knjig, forumov in tistih z izkušnjami.

Kot sem že zapisala v prejšnjih delih te napete ( 🙂 ) dunajske zgodbe, sem porodnišnico zapustila še isti večer. Izkoristila sem možnost ambulantnega poroda, zaradi česar mi je nato v prvem tednu po porodu pripadala pravica do obiska moje babice, hebamme (zdaj je prišla na vrsto tista druga, Beate, ki jo v celoti plača WGKK), najmanj štiri dni zaporedoma in nato še po potrebi. Torej moj Wochenbett, kakor se imenujejo prve dni po porodu, je potekal v prijetnem in ljubečem okolju najinega domovanja in ob vsakodnevnih obiskih hebamme Beate, ki nama je pokazala osnove ravnanja z novorojenčkom, njegovim grozeče štrlečim štrcljem, pod katerim se je skrival bodoči popek (mimogrede, popek lahko čistiš in celiš kar s svojim mlekom – neverjetno, ampak preizkušeno in deluje!), ter mi svetovala, kako naj ravnam s svojimi prelepo napetimi “nastavki” za hranjenje malega človečka. Tretji dan (no, vsaj to je bilo kot po knjigi), se je v mojih prsih resnično nabilo mleka, da bi z njim lahko nahranila celo porodnišnico dojenčkov, in potrebno je bilo masirati in iztiskati, ker moj novorojenček ni zmogel iz nežnega kolostruma, ki je prvi in drugi dan tekel v kapljicah, kar tako preklopiti na slapove polnomastnega mleka, ki ga je želelo ne samo nahraniti, pač pa tudi okopati v svojem obilju. Seveda me je zmedlo, saj sem do tistega trenutka poznala zgolj »težavo« s premalo mleka, o preveč namreč nihče ne govori. Pa bom o dojenju, ki je zame še zmeraj nekaj ne povsem lahkotnega, napisala več v naslednjem zapisku. Predvsem zato, ker iskreno menim, da je v prvih dneh dojenje le delček »groze«, ki jo sicer prinese nezadovoljstvo malega človečka. In še preden me vse »že-dolgo-mamice« sedaj obsodijo, da uporabljam pretežke besede za opisovanje prvih dni z dojenčkom in da tako strašim »postale-bomo-mamice« naj povem, da je ravno v tem problem. Nihče ne pove na glas, da so prve dni z dojenčkom lahko grozne. In to besedo uporabljam zato, ker se novopečena mami in ati naenkrat znajdeta v novi zgodbi, o kateri so vsi govorili samo z navdušenjem in olepševalnicami, zanju pa je resnično novo življenje predvsem polno joka, kakca (v različnih barvah in teksturah seveda) in bolečega srkanja mleka iz mamice vsako uro ali dve v dnevu. To so dnevi, ko se mali človeček smeji zgolj v spanju, ko je buden pa mu ni povsem jasno, ne da sta novopečeni ati in mami njegova starša, ne da mu ves čas želita samo najboljše, ne da je tisto, kar ga je pravkar do krvi popraskalo preko lička, v bistvu njegova lastna roka, torej on sam. Novorojenčku nič ni jasno…novopečenima staršema pa še manj. Vse, kar vesta v tistih trenutkih je, da je obljubljenega lepega v prvih dneh bolj malo, da ni prestanka v »jesti-previti-spati« vzorcu, ki naenkrat prevlada v njunem življenju, in da sta se presneto premalo pripravila na vse skupaj. To zadnje je seveda nerealna misel, ki nastane povsem logično potem, ko človekov um samodejno izvede analizo »soll-ist« (tako bi naj bilo/tako je). Znanstveno so že pred časom dokazali, da hormoni poskrbijo, da ženska kar lepo sproti pozablja na tegobe nosečnosti, nato na bolečine pri porodu in kako da ne, potem tudi na kaos, ki vlada v prvih dneh z dojenčkom. In zato vama bodo ne-več-tako-frišni starši zagotavljali, kako je z dojenčkom lepo in idilično in čarobno, vidva pa bosta potem, ko bosta doživela povsem drugačno izkušnjo mislila, da je z vajinim dojenčkom in seveda z vama kot staršema nekaj hudo narobe. Čisto zanič starša se bosta zdela sama sebi…zato, ker drugim je bilo idilično, vidva pa nekako te idile, v življenju z vajinim novorojenčkom, ne najdeta. »Kaj počneva narobe???« se bosta panično spraševala, medtem ko bo mali človeček kričal na ves glas na previjalni mizi ali v vajinem naročju in se ga ne bo dalo potolažiti…niti s petjem, niti s čudežno dojko, niti s kapljicami proti krčem. In ti občutki so v resnici precej grozni.

Prvi teden je sicer pri nas še nekako šlo. Naš »mali« je bil verjetno (za nazaj) utrujen še od svoje dramatične poti iz mene in je zato veliko spal. Toda potem, ko naju je hebamma Beate zapustila s pomežikom in prijaznim stavkom, da bo vse lepo in naj vse sprejmeva kot normalno, se je realnost šele začela. In prav takrat so v moje virtualne nabiralnike priletela tudi radovedna povpraševanja mojih dragih o tem, kako vendar sem, kako sva in kako je … v naši novi zgodbi…ker se namreč nič ne javljava…in če je vse v redu… Uf, takrat je bilo življenje kot rafting izkušnja in šele, ko so se valovi nekoliko umirili, sem lahko podala odgovor:

»Vsak dan začenjamo znova in vsak dan prinese izzive in radosti, ki si jih, dokler nisi del te zgodbe, niti zamisliti ne moreš. Ne moreš!

No, pa začnimo pri meni. Dva šiva, ki sta me prvih deset dni nekoliko “vezala” tam spodaj sta že zdavnaj preteklost in tudi prebavne težave so se uredile v manj kot dveh tednih. Toda fizične “tegobe” so bile zanemarljive proti tistim čudnim občutkom, ki so se pojavili v mojem psihičnem počutju. Nikakor ne morem mimo največje zmote, ki jo doživi najbrž večina novopečenih mamic in sicer o tem, kako je porod zaključek »napornih« dni, ki jih prinese konec nosečnosti. Ha ha. Takoj, ko rodiš otroka se prične novo življenje – njegovo življenje…in ker je živ, seveda hoče živeti. In tako je porod, ne glede na to, kako intenziven, naporen ali čudovit je, v vsakem primeru ZAČETEK in ne konec. Priznam, prvi dnevi z malim Filipom, so me vrgli na rit, me na tleh še malo pohodili in nato pustili nekaj časa ležati v nastalem kaosu. Saj sem vedela, da dojenčki jočejo, ker drugače ne morejo komunicirati o svojih potrebah, pri katerih pa so seveda povsem odvisni od staršev. Lačen, žejen, kakat, prdat, vroče, mrzlo, tišči, zaspan, osamljen… vse to se pove z glasnim, do zelo glasnim, jokom in ti, novopečeni starš, seveda moraš razumeti, kaj točno ta mučeniški krik pomeni…po možnosti čimprej, saj lahko sicer oglušiš in se sesuješ od luzerskega občutka nemoči. Poleg tega pa je potrebno otroka hraniti iz svojega telesa (in ne iz hladilnika), in ne glede na to, kako naravno bi naj to bilo, v nekaj dneh ugotoviš, da je zadeva vse prej kot pa enostavna in ena tistih, ki stečejo same od sebe.

Seveda zelo kmalu pridejo tudi, že v nosečnosti obljubljeni, krči – torej zastoji zraka v razvijajočem se črevesju. Sprva si misliš, bom že, vendar te že prvo soočenje s to resnično pošastno nadlogo ubije. Majhen obrazek se skremži do obisti, prične kričati in se zvijati, kakor da je pojedel strup, in že v nekaj sekundah celotno telo tvojega mehkega ljubega dojenčka pomodri in postane tako vroče, da mu seveda od sile takoj izmeriš vročino. K sreči ni preko zgornje meje, je pa zelo blizu, ker se mali fantek napenja in krči in želi, da nekaj narediš, da bo minilo, ti pa nimaš rešitve. Cartaš ga, ga obračaš, božaš po trebuščku, “kolesariš” z njegovimi krčečimi se nogicami… NIČ NE POMAGA… razen čas. Ko mine nekaj minut, včasih kakšno uro, krči popustijo. Včasih temu botruje glasno pokakanje ali pa nekaj povsem “odraslo” zvenečih prdcev in oddahneta si tako ti kot otrok. In potem je v redu…dokler se ne začne znova. Nato seveda dobiš milijon nasvetov povezanih z dojenjem in prehrano. Strokovnjaki (babica in svetovalka za dojenje) svetujejo, da se ničemur ne izogibaš, izkušeni starši pravijo, da ne jej mleka, ne jej jajc, ne jej surovega sadja in zelenjave, ne jej kislega, ne jej stročnic, ne pij gaziranih pijač, kave in seveda izogibaj se sladkemu in drugim ogljikovim hidratom…. KAJ POTEM SPLOH LAHKO DOJEČA IN UTRUJENA MAMICA SPLOH ŠE JÉ?? Knjige pa dodatno naložijo še obvezno podiranje kupčka po vsakem dojenju, akupresurno masažo stopal in masažo trebuščka po posebnih tehnikah, predlagajo tudi aroma terapijo in pitje kamiličnega ali komarčkovega čaja. Z vseh strani dobiš še tisoč predlogov za takšne in drugačne kapljice, umetne in homeopatske. Ker so krči tvojega ljubega nebogljenega dojenčka resnično ena najhujših izkušenj tvojega življenja, seveda preizkusiš vse. Odpoveš se skoraj vsej hrani, nabaviš kapljice, piješ čaj, masiraš stopalca in trebušček ter vztrajaš dokler malo bitje po vsakem dojenju ne rigne – bolj kot rigne, bolj zmagoslavno se počutiš! Pa vendar, dneva brez krčev ni. Vedno so del vsakdana in vedno bodo, dokler se pač majhno črevesjece ne bo razvilo do te mere, da bo znalo neboleče upravljati z odpadnim materialom. Prej kot se s tem sprijazniš, lažje je – čeprav nikoli ni povsem lahko. Nekje sem prebrala, da se naši dojenčki rodijo 3-4 mesece “prehitro”, kar se nato odraža predvsem na teh težavah prvih tednov, ko se morajo tako otročki kot starši soočiti z neprijetnimi občutki “nedelujočih” sistemov. Seveda bi 3-4 mesece dlje v maternici pomenilo za porod povsem preveliko glavo in še kaj drugega… hmmm, pa naj bi vse to bilo NARAVNO.

Ravno to z “naravnim” je zanimivo. Vso nosečnost sem bila prepričana, da če bom vse skupaj dojemala kot naravno in dopustila, da se stvari odvijajo čimbolj po lastnem ritmu, torej tako, kot je mišljeno po naravnih danostih, bo vse v redu. Moj otrok bo zadovoljen in doživetje poroda, dojenja in materinstva bo izjemno izpolnjujoče in radostno. No, nič od naštetega ni bilo radostno, še manj pa izpolnjujoče. To so še pred kratkim bili moji občutki in nemoč ter obup v meni, ker zadeve niso radostne, sta me skoraj pahnila v tisti “baby blues”, o katerem so me svarili še pred porodom.

K sreči pa me je še pravočasno doletelo pomembno spoznanje, s pomočjo katerega sem babyblues-u dala focn. In sicer, nekega večera sem ugotovila, da sem v nosečnosti povsem narobe interpretirala pomen “naravnega”. Namreč, zamišljala sem si, da naravno pomeni, da bo vse idealno, tako kot v knjigi, ker narava pač vedno poskrbi, da se stvari uredijo same od sebe. To je seveda res, toda pozabila sem, da sem na tem področju ena izmed teh “stvari” tudi jaz sama – mama. Stvar, ki se mora urediti, sem torej tudi jaz. Naravno je namreč, da mama zavestno najde v sebi potrebno potrpežljivost in tisto brezpogojno ljubezen in nato poskrbi za nebogljenega dojenčka, ki povsem v prvih tednih potrebuje njeno bližino in skrb za svoje normalno delovanje in privajanje na novi svet. Naravno je torej, da me otrok potrebuje bolj, kot sem si to lahko zamislila v preteklosti. Zato, ker te otrok tudi kasneje potrebuje bolj, kot pa te je ali te bo potreboval kdorkoli drug v življenju. In starševstvo je brezpogojno in požrtvovalno dajanje. Moraš se (pre)dati, ker je to v bistvu naravno. Enako se moraš predati rojevanju, ne glede na to, kako nenaravno naporno in nemogoče se zdi v tistih trenutkih. Moraš se predati dojenju, ne glede na to, kako boleče in izčrpujoče in zakomplicirano je sprva. In moraš sprejeti otrokov jok, ko kriči ves rdeč in trpeč v bolečinah zaradi ujetega zraka v črevesju. To je del človekove zgodbe o začetkih in prelomnih trenutkih. Vsak trenutek, ki se ti zdi naporen, je v bistvu naporen zato, ker si zadeve predstavljamo povsem drugače, povsem ne v skladu z naravnim. In na to drugačnost in naravno pristnost, ki se pojavi v teh izjemnih trenutkih, mi sodobni ljudje nismo pripravljeni. Svet v katerem živimo, nas je že zdavnaj prisilil, da smo se navadili nekakšne sebičnosti in enostavnosti življenja, ki je tako vse prej kot pa naravno. Toda prav v trenutkih starševstva ti narava predstavi svojo resnico. Surovo, toda v svoji celostni podobi neskončno lepo. In ta kontrast najbolje opiše moje doživljanje prvih dni in tednov s Filipom. On je povsem NOV. In jaz sem tu zanj, da sem ob njem, ko ga narava uči o življenju.«

Saj na koncu se nekega dne res zbudiš v novo jutro in naenkrat nič ni več tako grozno, kot je bilo še včeraj. Toda ta trenutek, mimogrede, pri meni je ta prelomni trenutek prišel po pretečenih šestih tednih, se ne zgodi, ker bi se karkoli izven tebe spremenilo….na primer otrok. Ne. Dejansko groza in občutek nemoči, ki sta te še včeraj dušila, izgineta zato, ker končno sprejmeš stvari takšne, kot so. TO JE KLJUČNO. Otrokov jok sprejmeš kot način komunikacije, svojemu ravnanju pa končno priznaš olajševalne okoliščine, ker si samo človek, ki ima edinstvenega dojenčka, takšnega, za katerega navodila še niso napisana. Sprejmeš pot starševstva, ki je prepredena z izzivi in vzponi in seveda tudi padci, toda pri tem upoštevaš, da TE NIČ NE MORE PRIPRAVITI NA TO NOVO ŽIVLJENJE. In zato si naenkrat oprostiš, ker ne veš vedno, kaj storiti, ko mali človeček kriči in hoče, da nekaj ukreneš. Dovoliš si, da ga kdaj pihneš mimo, ker je pot starševstva v resnici pot poskušanja in sprotnega učenja. Prav tako, kot bodo to že čez nekaj mesecev za tvojega dojenčka PRVI KORAKI. Postaneš suveren pripadnik svetovne skupnosti staršev, v kateri vsak iz izkušenj ve, da otroci včasih jočejo tudi zaradi stvari, ki se jih v tistem trenutku ne da rešiti. In, da vse tegobe MINEJO. Pa tudi, da je (to je eden najbolj priljubljenih stavkov frišnih staršev) EDINA STALNICA V STARŠEVSTVU TO, DA SE VSE SPREMINJA.

Stvari ti postanejo NARAVNE. In ne plašijo te več. Takrat pa se zgodi tudi to, da te v enem trenutku majhen človeček pogleda globoko v oči, tako globoko, da njegov pogled začutiš kot dotik v srcu. Potem razširi svoja majhna usteca brez zobkov v širok nasmešek in takrat dojameš, da je ta otroček v resnici tvoja najlepša, najbolj kompleksna in najbolj edinstvena stvaritev na svetu.

NASLEDNJIČ: O umetnosti tistega najbolj naravnega – dojenja

 

8.del: UMETNOST TISTEGA NAJBOLJ NARAVNEGA –>

DUNAJSKA MAMI: 6.DEL ; PAPIROLOGIJA KOT DEL VSAKDANA Z NOVOROJENČKOM

<– 5.del: SVA ŠLA RODIT

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

 

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

Čeprav je praviloma čas po porodu namenjen predvsem bondingu in spoznavanju, pa tudi počitku (kolikor si ga je pač mogoče izboriti), pa je na Dunaju tako, da te že zelo kmalu povabijo na pot po uradih. Prične se pri pridobivanju rojstnega lista, ki ga dvigneš na upravni enoti (Standesamt-u) tistega okraja, kjer se je otrok rodil. Rojstni list je možno dvigniti najhitreje 3 dni po rojstvu otroka, pomemben pa je zato, da boš lahko v naslednjih tednih uredila tudi vse ostalo. Na primer otrokov osebni dokument (ki ga pridobiš na eni od upravnih enot v Sloveniji ali na slovenskem konzulatu) ter Anmeldebescheinigung in s tem nato porodniško nadomestilo imenovano Kinderbetreuungsgeld (v nadaljevanju KBG) ter otroške dodatke imenovane Familienbeihilfe. KBG urejaš na zavarovalnici (npr. WGKK), Familienbeihilfe pa na Finanzamt-u. Pri tem je pomembno, da veš, da Karenz in KBG nimata veliko skupnega. Karenz je namreč zgolj imenovanje uradne odsotnosti od dela, zaradi skrbi za otroka, kar urejaš izključno z delodajalcem, medtem ko je KBG finančna podpora, ki se novopečenim staršem izplačuje s strani zavarovalnice, pod določenimi pogoji.

Poleg rojstnega lista bosta za urejanje pridobitve finančnih nadomestil, kot že rečeno, potrebovala še svoj, partnerjev in otrokov osebni dokument, Meldezettel (potrdilo o prijavi stalnega bivališča), Anmeldebescheinigung (registracija v mestu Dunaj) ter obvestilo, ki ga prejmeš v zvezi z Wochengeld-om, če ga prejemaš. V prvih treh tednih po porodu boš po pošti prejela tako omenjeno obvestilo o Wochengeld-u kot tudi poziv iz Finanzamt-a za dopolnjenje podatkov v zvezi s pravico do otroških dodatkov, na podlagi katerega ti bodo potem, ko jim vrneš dopolnjeno vlogo, izdali odločbo o pravici in višini otroških dodatkov. Tako Kinderbetreuungsgeld kot Familienbeihilfe boš v celoti lahko uveljavljala le, če na Dunaju živiš stalno. E-card za svojega novorojenčka bosta prejela avtomatično, po pošti. Zavarovan bo po tebi kot mami.

NA DOLGO:

Moj porod je bil epski, vendar pa sem se kljub temu odločila, da porodnišnico zapustim še isti večer. Hrepenela sem po udobju lastnega dišečega doma ter zavetju novopečenega atija, ki je zame poskrbel veliko bolje kot sestre v porodnišnici. Skuhal je mojo najljubšo jed, pocartal najinega novorojenčka, da sem se lahko osvežila v domači kopalnici in nato zaspal skupaj z nama v veliki postelji kot ata medved – zaščitnik.

Idilično, kolikor je lahko bilo v teh prvih urah in dneh, se je kmalu moralo zaključiti s prvo formalnostjo, ki je bila nujna in temeljna za nadaljnje dunajsko življenje z novorojenčkom. Potrebno je bilo obiskati Standesamt v 13. okraju, kjer se je sicer nahajala naša porodnišnica, St. Josef Krankenhaus. Na dan poroda so namreč iz omenjene porodnišnice na omenjeni urad poslali podatke o rojstvu našega sina in tako nas je na uradu že čakal rojstni list. Najhitreje v treh dneh in najkasneje v enem tednu od poroda, je potrebno na Standesamt-u okraja porodnišnice dvigniti rojstni list. V kolikor sta novopečena starša poročena, lahko mamica pooblasti očeta, da dvigne rojstni list otroka sam, toda če nista poročena, mora mamica, ne glede na utrujenost, zraven. Ni najbolj prijetno, še posebno, ker je, kot na vsakem uradu, vedno potrebno čakati in to v dneh, ko se z novorojenčkom še lovita tako pri spanju kot pri dojenju. Toda ob tej priložnosti je moč urediti tudi priznanje očetovstva in prijavo prvega stalnega bivališča za novorojenčka.  In smo šli, z lupinico, plenicami ter tetra krpami, s katerimi si bom naredila zasilni šotor, ko bo potrebno dojiti v čakalnici, na pot prve poporodne formalnosti. Ko sva v trinajstem okraju končno našla urad in nato končno še sprejemno pisarno za prijavo rojstev, so naju vprašali, če imava vse potrebne dokumente, in sicer: Mednarodna rojstna lista obeh (izdana po dunajski konvenciji), Meldezettel obeh, osebni dokumenti obeh in odpustnica iz porodnišnice (včasih kje komplicirajo in zahtevajo še potrdilo o državljanstvu, ki ga je seveda potrebno predložiti v sodnem prevodu – dobro je torej prej poklicati na izbrani urad in preveriti).

»Je bil kdo od vaju prej poročen?« je resnobno vprašala delavka za pultom. Najprej sva malo pomolčala, nato pa sem jaz priznala, kot zločinec skesano prizna zločin: »Ja, jaz, zakaj?«. »Ja v tem primeru pa boste morali prinesti še sodno preveden poročni list in odločbo o ločitvi,« je hladnokrvno pojasnila delavka. Okoli vratu me je zadrgnila nevidna kača in prebledela sem. Bilo je nemogoče, da bi sedaj hodila v Slovenijo, iskala že zdavnaj pozabljene listine, jih sodno prevajala in se nato ponovno vračala v to sprejemno pisarno. To sva ji seveda poskušala pojasniti, pa naju je hitro prekinila in rekla: »Povejte to v naslednji pisarni. Morda bodo oni vedeli, kaj storiti. Jaz samo sprejemam potrebne dokumente.« Srce mi je pričelo živčno utripati, saj je izgledalo, kakor da sva se že na začetku formalnih poti zaletela v zid. In takrat je zajokal še novorojenček, ki ga takrat še nikakor nisem mogla biti navajena. Bil je lačen. Jaz pa nervozna. Vseeno sem si s pomočjo novopečenega atija naredila šotor iz krp in dojila v kotu čakalnice, nasproti avtomata s Coca-Colo. Prav videla sem naju, kako brezupno drviva proti zidu, v katerega se bova zaletela… No, pa se nisva. V naslednji pisarni, v katero so naju poklicali po tri četrt ure nemirnega čakanja, naju namreč nihče ni več vprašal o tem, ali je bil kdo izmed naju že poročen. Midva pa tudi nisva tega obelodanjala na lastno pobudo. Čeprav sem čakala vprašanje sleherni trenutek sedenja v tisti drugi pisarni, ga ni bilo. Gospod je povedal, da bova sedaj prejela rojstni list za najinega novorojenčka in sicer avstrijskega in mednarodnega. Prav tako bova prejela novorojenčkov Meldezettel, novopečeni ati pa bo tudi podpisal priznanje očetovstva. Nato so naju še za nekaj napetih minut poslali čakati v čakalnico in naposled je praktikantka na hodnik, ker je moj novorojenček spet bil z menoj v dojilnem šotoru, prinesla vse obljubljene listine. Še nekaj podpisov in že sva v roki držala prve novorojenčkove dokumente. Uff, bilo pa je napeto!

Tako. Imava osnovno potrdilo vsakega človeka o obstoju v sodobni družbi – rojstni list.
Zdaj je bil čas, da se lotiva priprave vlog za KBG in Familienbeihilfe. Ker sem tudi na tem področju bila več kot pripravljena, tako sem si vsaj mislila, sem si že v času nosečnosti uredila elektronski podpis (Handy Signatur), ki ga je mogoče pridobiti na WGKK ali na Finanzamtu (ampak zanj potrebujete potni list). Prebirala sem namreč obljube na uradnih straneh mesta Dunaj, kako super enostavno lahko novopečeni starši uredijo vse papirje kar od doma. To ni povsem res.

Za KBG sem torej aktivirala svoj elektronski račun in pričela izpolnjevati vlogo (Antrag auf Kinderbetreuungsgeld). Nekako sem bila prepričana, da bodo vlogo obravnavali, podobno kot v Sloveniji, v naprej, ne glede na to, da ne bom takoj priložila vseh prilog, in me pozvali za dopolnitev med samim postopkom. No, tukaj NE DELAJO TAKO. Vloga gre v obravnavo šele takrat, ko je popolna. Do takrat leži v nekem statusu quo približno štiri tedne in v kolikor se je ne dopolni z ustreznimi prilogami, se jo nato zavrže. Če oddaš vlogo online, kakor sva jo midva, ti seveda tega ne bo nihče povedal. Tudi če bosta z novopečenim atijem klicala in povpraševala, se zna zgoditi, da vama bodo malomarno dejali, da je vse okej, vendar pa bo to zgolj hiter odgovor nekoga, ki v resnici ni podrobno pregledal vajinega primera. Vse to govorim zato, ker se je prav to zgodilo nama. Na odločbo o KBG-ju sva čakala dva meseca in zgolj po naključju nato odkrila, da morava k vlogi priložiti tudi otrokov Anmeldebescheinigung – kar pa je povsem drug in še en dodaten proces v urejanju vseh formalnosti z novorojenčkom. Skratka, zato, da ne bi tudi vidva vsega skupaj »zamuštrala« vama svetujem, da vlogo oddata OSEBNO tam, kjer vama lahko v trenutku povedo, če še kaj manjka in kje to pridobiti. Oddajta jo šele takrat, ko bosta poleg izpolnjene vloge RES imela vse potrebne priloge. Te so naslednje (razen vloge, se priloge oddajo kot fotokopije):

  • Otrokov rojstni list
  • Fotokopije strani 63, 64 in 65 iz Mutter-Kind-Pass-a (kasneje tudi str. 66-68)
  • Obvestilo s Finanzamt-a o pravici do otroških dodatkov (dobiš ga avtomatsko po pošti)
  • Potrdilo o prejemanju Wochengeld-a, če ga prejemaš (dobiš po pošti)
  • Meldezettel od obeh staršev in od otroka
  • Anmeldebescheinigung od obeh staršev in od otroka ( za urejanje tega bosta najprej potrebovala otrokov osebni dokument).
  • Dodatno zahtevane priloge, po potrebi

Torej, kot je najbrž že jasno, je prvi korak za urejanje KBG-ja ureditev otrokovega osebnega dokumenta. Tega lahko uredita na slovenskem konzulatu, na Kolingasse 12 v 9. okraju, ali pa kar v Sloveniji. Priporočam slednje, predvsem Mariborčanom, ki so v Mariboru en, dva, tri, saj traja preko konzulata nekaj tednov in tudi precej dražje je. Za pridobitev osebnega dokumenta otroka bosta morala predložiti mednarodni rojstni list, priznanje očetovstva (predvsem v primeru, da z novopečenim atijem nista poročena) in svoj osebni dokument. Za razliko od Avstrijcev, Slovenci dovolijo novopečenim atijem, da uredijo zadeve z mamičinim pooblastilom. Toda v primeru, da gre zadeve urejati mami z otrokom (kot se je pripetilo v najinem primeru), nič skrbet, z odličnim izgovorom (dojenčkom v roki) boš preskakovala vrste na uradu in tudi preko meje te bodo prijazno spustili v primeru kontrole, saj boš ponosno pokazala novorojenčkov mednarodni rojstni list. Če želita dokument v Sloveniji prejeti še isti ali pa naslednji dan, vračunajta še pot na upravno enoto Celje, ali pa se kar v prvem poskusu odpravita tja. Glede oblike pa, midva sva se odločila za osebno izkaznico. Veliko manj namreč komplicirajo pri izdelavi slike. Zahteve tukaj so prav smešne, po resnici povedano. Slika novorojenčka (ki se bo sicer vsake tri tedne v naslednjih treh letih, kolikor velja njegov prvi osebni dokument, drastično spreminjal, a komu mar, ne? ) mora ustrezati določenim pravilom. Če bosta za svojega novorojenčka naročila osebno izkaznico, ga lahko slikata sama (sicer pojdita raje k fotografu), najbolje na beli podlagi, toda POZOR; vajin novorojenček mora gledati naravnost, z odprtimi očmi seveda in zaprtimi usti (!) obenem. Po stošestindvajsetih poskusih nama je končno uspelo.

DUNAJSKA MAMI BLOG 6

Naslednji podvig je pridobitev Anmeldebescheinigung-a za tvojega novorojenčka. Ta dokument pridobiš na uradu, imenovanem MA 35, ki se za državljane EU nahaja na Arndtstraße 65-67, v 12. okraju. Po mojih izkušnjah je tja najbolje priti v petek okoli 11. ure, obenem pa na tiho slutim, da mamice z novorojenčki sprejemajo le določene pisarne in gre zato hitreje kot sicer (kdor se je s tem že soočal ve, o čem govorim). Za pridobitev čedne rumene listine je potrebno predložiti vlogo (ki jo izpolniš kar v čakalnici) ter otrokov osebni dokument v originalu in FOTOKOPIJO. Za vsak primer si pripravi še originale in fotokopije tvojega in atijevega osebnega dokumenta, Meldezettl-a, Anmeldebescheinigung-a ter otrokovega e-carda. Če pozabiš zadeve fotokopirati, imajo na tem uradu nenavadno veliko število fotokopirnih strojev, zato brez skrbi… no, razen, če imaš v denarnici samo papirnate bankovce; o-o .

Ko sem ravno omenila e-card. Tega dobiš nekaj tednov po porodu avtomatično. Novorojenček bo zavarovan po tebi, razen če obstajajo drugačne okoliščine (npr. da ti nisi zavarovana v Avstriji). V tem primeru bosta najbrž otrokovo zavarovanje morala urejati osebno, na zavarovalnici novopečenega atija.

Imela sva torej osebni dokument, rojstni list, Meldezettel in Anmeldebescheinigung, priložiti pa je bilo potrebno še odločbo o prejemanju Wochengeld-a ter odločbo iz Finanzamta. Tako za Wochengeld kot tudi za Familienbeihilfe sem prejela obvestila po pošti avtomatično. Iz Finanzamta sem prejela poziv, da naj jim posredujem obrazec z mojimi podatki za nakazilo otroških dodatkov (ti trenutno, za tiste, ki živimo in otroke vzgajamo na Dunaju in je vsaj eden izmed staršev davčni zavezanec, znašajo približno 170€ mesečno, sicer pa okoli 150€ – tukaj si lahko izračunate višino otroškega dodatka, ki vam pripada), ki so ga priložili in na podlagi tega bi mi nato izdali odločbo, ki jo je potrebno priložiti vlogi za KBG. Kljub temu, da sva tako jaz kot novopečeni ati upravičenca za otroški dodatek, pa sva se odločila, da bova pravico uveljavljala preko atija. Sama sem namreč zaposlena zgolj kot »geringfügig Beschäftigte« in ker moji prihodki ne presegajo minimalne meje za oddajo dohodnine, nimam davčne številke. Bodoči ati, ki pa je zaposlen za polni delovni čas, pa je standardni davčni rezident in ker ima urejen spletni račun FinanzOnline (spletni dostop do Finanzamt-a), sva lahko že veliko prej, preden je meni finančni urad poslal poziv, oddala vlogo za otroške dodatke in jih tudi že v naslednjem mesecu dobila. Prav tako sva na tak način prejela odločbo o pravici do otroških dodatkov še isti trenutek, ko sva oddala spletno vlogo. Poziv, ki sem ga kljub temu dobila, sem poslala nazaj s pojasnilom, da sva za Familienbeihilfe že zaprosila v imenu novopečenega atija. Urejeno.

Tako sva imela vse priloge. Vmes je sicer minilo dva meseca in, kot sem že omenila, nisva vedela, da ves ta čas najina vloga stoji neobravnavana. Ko sva to po telefonskem povpraševanju SLUČAJNO izvedela, sva se odločila, da se odpraviva na WGKK, oddelek za Kinderbetreuungsgeld, ki se nahaja na Andreasgasse 3, v 7. okraju, osebno in oddava vse manjkajoče priloge na licu mesta. Tam so nama potem še enkrat razložili, da se vloga prične obravnavati šele takrat, ko ima čisto vse potrebne priloge in še to v dveh procesih, pri prvem in drugem preveritelju. To pomeni, da od takrat, ko bosta oddala čisto popolno vlogo, z vsemi potrebnimi prilogami, bo do izdane odločbe minilo še približno od 5 do 6 tednov. Najbolje, da načrtujeta kar dva polna meseca in pol, ali pa raje kar tri, saj bosta nekaj tednov rabila tudi za pridobitev vseh potrebnih prilog, na primer osebnega dokumenta in odločbe iz Finanzamta.

Osem tednov po porodu ti sicer pripada še Wochengeld, saj je to obdobje Mutterschutz (8 tednov pred, na dan poroda in 8 tednov po porodu, razen v primeru carskega reza ali rojstva dvojčkov/trojčkov – v tem primeru se Mutterschutz obdobje podaljša). Ta je, v primeru, da ga dobivaš kot nadomestilo plače iz zaposlitve s polnim delovnim časom, zelo  visok (presega celo tvojo plačo) in te zato to čakanje na KBG ne rabi skrbeti. Drugače pa se godi tistim, pri katerih novopečene mamice pred nosečnostjo niso bile zaposlene za polni delovni čas. Takšen je tudi najin primer. Ker sem sama zaposlena samo kot »geringfügig Beschäftigte« in si socialno zavarovanje plačujem sama, mi je tudi v smislu Wochengeld-a pripadal zgolj majhen pavšal, približno 250€ na mesec. V treh mesecih, ko sva čakala na izplačilo KBG, sva torej morala koristiti prihranke, čeprav sva potem KBG dobila tudi za nazaj.

KBG se izplačuje vsakega 10. v mesecu za nazaj. Obdobje izplačil se prične po obdobju Mutterschutz (v katerem se izplačuje Wochengeld), torej običajno dva meseca po rojstvu otroka (več o tem preberi v 4. delu tega bloga). V mojem primeru, ko pa je Wochengeld bil tako nizek, pa se obdobje izplačil KBG (formalno) prične z dnevom rojstva otroka, vendar se v obdobju prejemanja Wochengeld-a izplača zgolj razlika do polnega mesečnega zneska KBG-ja. Torej, v mojem primeru, ko je mesečni znesek KBG približno 1 100€, znesek Wochengeld-a pa pavšalnih 250€, se za prva dva meseca po porodu izplača približno 850€ KBG-ja. Razlika med Wochengeld-om in KBG se izplača vedno, kadar je znesek Wochengeld-a manjši od izbrane postavke KBG – torej, tudi če bo tvoj mesečni znesek za Wochengeld znašal, na primer, 800€, znesek KBG pa, na primer, 1 100€, boš v obdobju Mutterschutz prejela približno 300€ KBG-ja.

Preden se sedaj lotim še razlage sistemov in modelov izplačil KBG-ja, naj najprej pojasnim še pojem Karenz. Ker je v Sloveniji izraz »porodniška« pogovorno uporabljan tako za odsotnost od dela zaradi skrbi za otroka kot tudi za imenovanje denarnega nadomestila v tem obdobju, nam je Slovencem strašno nenavadno, ko nam nek avstrijski uradnik na veliko razlaga, da Karenz nima NIČ skupnega s Kinderbetreuugsgeld. To seveda ni povsem res, a dovolj res je v primeru, ko bi želeli pridobiti informacije in nas z WGKK, ker bi želeli vedeti več o Karenzu – v mislih imamo seveda obdobje v katerem naj bi prejemali denar za odsotnost z dela – poslali na drugo stran mesta na AK (Arbeiterskammer). Prav zato je pomembno, da vesta, da je v Avstriji »Karenz« zgolj izraz za odsotnost od dela, ki se jo ureja izključno in samo z delodajalcem. On je sicer tisti, ki mora tvojo odsotnost primerno uradniško obdelati tudi na uradih, toda s tvoje strani je pomembno samo to, da 6 mesecev preden načrtuješ uveljavljati pravico porodniškega dopusta, to PISNO sporočiš delodajalcu. Na informativni uri na AK (izredno priporočam – je brezplačno za vse člane AK), so naju izrecno opozorili, da morava svojo odsotnost urediti PISNO, saj ima sicer delodajalec, v času porodniške odsotnosti, pravico prekiniti delovno razmerje, saj ta ni bila uradno javljena. Obdobje porodniškega dopusta se lahko prične po preteklem obdobju Mutterschutz in lahko traja maksimalno do dopolnjenega drugega leta otroka. Ati in mami si lahko porodniški dopust v tem obdobju tudi delita, pri čemer se lahko izmenjata največ dvakrat, posamezni del pa mora trajati vsaj dva meseca. Ati mora svojo odsotnost zaradi porodniškega dopusta delodajalcu PISNO javiti najmanj 3 mesece pred pričetkom.

Tako. Sedaj, ko smo opredelili Karenz, pa obdelajmo še zloglasni Kinderbetreuungsgeld oz. KBG. Ta je v bistvu neodvisen od Karenz-a, torej ga praviloma lahko koristimo tudi, če nismo v Karenzu. Pa vendar obstaja zanka. V času prejemanja KBG-ja, naši ostali prilivi ne smejo presegati 400 in še nekaj Evrov mesečno. Torej se posledično ob koriščenju KBG-ja običajno znajdemo tudi na porodniškem dopustu oz. v Karenzu. In to je tudi njuna edina skupna točka – koristimo jih (praviloma) istočasno in iz istega vzroka (skrb za otroka).

KBG je finančna podpora (uradno niti ni nadomestilo) ob skrbi za otroka. Z marcem 2017 je avstrijsko ministrstvo za družino nekoliko prenovilo modele in sisteme koriščenja te pravice. Pa poglejmo:

Najprej moramo vedeti, da za koriščenje KBG-ja obstajata dva sistema. Izberemo lahko samo enega, čeprav si bomo pravico do koriščenja KBG-ja s partnerjem delili. Prav zato je dobro proučiti, kateri sistem vama OBEMA najbolj ustreza.

  • Sistem v odvisnosti od prihodka (min. 33,80€/dan, max. 66€/dan) se lahko koristi do maksimalno dopolnjenega otrokovega 12. meseca starosti (oz. 14. meseca, če se temu pridruži tudi partner). To ne pomeni 12 mesecev KBG-ja ampak KBG do dopolnjenega otrokovega 12./14. meseca starosti. V primeru torej, da mama prejema Wochengeld, ji torej za KBG po tem sistemu ostane samo še 10 mesecev za prejemanje – razen, če prejema pavšalni Wochengeld (študentka, gospodinja, geringfugig s prostovoljnim socialnim zavarovanjem)- v tem primeru prične KBG prejemati takoj (ta je, kot že omenjeno prej, izplačan zgolj v razliki od Wochengeld-a).

POZOR:  Karenz, torej obdobje, ko ne bomo prejemali prihodka iz naslova plače, prične teči šele po 8-ih tednih obdobja Mutterschutz. To pomeni, da bomo Karenz v kombinaciji z KBG-jem v odvisnosti od prihodka, lahko uveljavljali le 10 mesecev.

ENA DOBRA FORA za takšne, kot sem jaz: Novopečena mami (oz. v nasprotnem primeru ati), ki sicer ne zasluži »normalne« plače, lahko pri tem sistemu uveljavlja t.i. Sonderleistung in tako pridobi minimalni dnevni pavšal (33,80€/dan), medtem ko bo drugi partner, ki je »normalno« zaposlen, svoj dnevni prispevek uveljavljal na podlagi izračuna, ki ga naredijo na WGKK oz. pristojni zavarovalnici, v odvisnosti od njegove plače v zadnjih 3 mesecih (+ 17% kot nadomestilo za regres in božičnico) – max. 66€/dan. Ta FORA je zanimiva takrat, ko ima eden izmed partnerjev neto prihodek iz plače visok najmanj 66€ na dan, drugi pa nima niti za kruh – saj ne, hecam se 😀 – drugi pa zasluži neto manj kot pa 33,80€ na dan. Na uveljavljanje Sonderleistung-a je potrebno posebej opozoriti, ker na vlogi ni specifične možnosti, da se to kakorkoli označi. Ob posebnem opozorilu z najine strani, sva nato po pošti prejela še en obrazec (za Sonderleistung I), ki sem ga morala izpolniti in podpisanega priložiti vlogi za KBG.

  • Sistem s pavšalom je sistem pri katerem si lahko partnerja fleksibilno izbirata dneve koriščenja in sicer med 456 dni in 1063 dni (max. do otrokovega dopolnjenega 35. meseca starosti), kadar KBG koristita oba (če samo en partner potem je količina razpoložljivih dnevnih nadomestil manjša), pri čemer mora biti en del koriščenja dolg najmanj 2 meseca skupaj. Enotni celotni znesek pri tem sistemu je (kadar ga koristita oba) 15 449 € oz. 12 366 € (kadar KBG koristi samo en starš) in se porazdeli ( v smislu dnevne postavke) glede na število izbranih dni. Ne pozabite, tudi ta sistem prične teči šele 8 tednov po datumu poroda (razen v že omenjenih okoliščinah, ko je Wochengeld manjši od postavke KBG).

Ko bosta oddajala vlogo za KBG bosta, v primeru, da ga bosta uveljavljala oba, morala to označiti že na prvi vlogi. Prvi govorim zato, ker bo potem tudi novopečeni ati moral oddati svojo, novo, vlogo, a je predvideno delitev potrebno napovedati že na vlogi novopečene mamice.

Dobro razmislita in preračunajta, kateri sistem in potem model (znotraj pavšalnega sistema) se vama najbolj splača. Midva sva izbrala sistem v odvisnosti od prihodka, ker sva izračunala, da nama to skupno, v primerjavi s pavšalnim, prinese več kot 1000€ več. Slaba stran tega modela je sicer, da bova »doma« manj dni, saj je omenjeni sistem omejen na 12 + 2 meseca, vendar pa nama z ozirom na naravo mojega dela, to ustreza. Pri pavšalnem sistemu sta novopečena starša sicer lahko več dni »doma«, a se s tem zmanjša dnevna postavka izplačila KBG. Dodatno pa je pri tem potrebno upoštevati še, da je obdobje porodniškega dopusta, torej Karenza omejeno maksimalno do otrokovega dopolnjenega 24. meseca starosti in čeprav lahko KBG prejemamo neodvisno od Karenz-a, v tem času ne smemo zaslužiti več kot približno 400€.

Še zanimivost o skupnem mesecu (Gleichzeitiger Bezug). Ta je možen tako pri Karenzu kot tudi pri KBG-ju, vedeti pa je potrebno, da se v obeh primerih, če bosta novopečena starša skupaj koristila  en mesec enega in drugega, obdobje pravice skrajša. Torej skupno obdobje Karenza se skrajša do dopolnjenega otrokovega 23. meseca, obdobje prejemanja KBG pa za en mesec, glede na izbran sistem in model.

In še zanimivost o partnerskem bonusu (Partnerschaftsbonus); Če bosta znotraj pavšalnega sistema svojo pravico koristila oba in sicer v razmerju 50:50 ali 60:40, vama bodo podarili še dodatnih 1 000€. A potem, ko si vse preračunaš ugotoviš, da si takšno delitev ni tako enostavno privoščiti…govorim predvsem finančno. Zadeva je zanimiva predvsem za tiste pare, pri katerih oba novopečena starša v svojih službah zaslužita manj kot 33,80€/dan, sicer pa se zadeva ne splača.

Za konec pa še o velikem nategu, imenovanem PAPA MONAT ali uradno Familienzeitbonus. Ministrstvo se je ponosno pohvalilo, da je s prenovo sistema KBG ustvarilo tudi novo priložnost za novopečene atije, da bodo lahko en mesec, v prvih 91-ih dneh po rojstvu njihovega novorojenčka, skupaj z novopečeno mamico doma. Zveni zelo idilično in preden se preveč razveselite, naj obelodanim bistveno negativno plat te ponudbe; Novopečeni ati mora za koriščenje tega »veselega« meseca najprej pridobiti soglasje delodajalca, saj tukaj ne gre za porodniški ali, v Sloveniji poznan, očetovski dopust. Pri tem se lahko dogovori za odsotnost z dela, ki je enaka neplačanemu dopustu, ker drugih oblik odsotnosti za ta namen ne more koristiti. To takoj pomeni, da v tem času ne bo zaščiten proti prekinitvi delovnega razmerja s strani delodajalca. Ker gre za enako odsotnost kot neplačan dopust, tudi ne bo prejel nobenega prihodka s strani delodajalca (kot bi sicer v primeru koriščenja npr. rednega dopusta). Mu bo pa zavarovalnica »velikodušno« izplačala približno 700€. Tukaj se ironija še ne konča. Po vsej verjetnosti mu bo delodajalec odštel tudi do dva dni rednega dopusta, delež pri regresu in božičnici (ker gre za izreden manko), negativni vplivi pa se lahko pojavijo tudi pri rednem napredovanju. Skratka, PAPA MONAT si je tudi potrebno »privoščiti« s prihranki, saj se drugače v tem času bolj slabo živi. Namesto tega je torej bolj smiselno uveljavljati redni dopust, vsak novopečeni ati pa ima tudi pravico do koriščenja enega ali dveh (odvisno od podjetja) dni izrednega dopusta (Sonderurlaub). Kako velikodušno od ministrstva!

Če je tudi vajin splošni zdravnik velikodušen, se lahko z njim dogovorita še za en teden dopusta za nego (Pflegeurlaub). Ta sicer novopečenemu atiju, v primeru carskega reza, pripada avtomatično, sicer pa se je potrebno pač malo po balkansko dobrega naredit in povedat, kako zelo težek in naporen  je bil porod za novopečeno mamico. Zdravnik napiše podobno potrdilo kot pri bolniški odsotnosti in tako se zadeva smatra tudi pri delodajalcu.

Tako. Pa sem spisala to klobaso formalnosti, ki se jih je potrebno lotiti kmalu, če ne raje kar takoj, po rojstvu vajinega mehkega, čudovitega in kričečega novorojenčka. Seveda je informacij v tem zapisku ogromno, zato pa so tukaj še avstrijske povezave do odgovorov, ki jih skozi ta zapisek morda ni bilo mogoče najti:

Karenz: https://www.arbeiterkammer.at/beratung/berufundfamilie/Karenz/index.html

KBG: https://www.arbeiterkammer.at/beratung/berufundfamilie/kinderbetreungsgeld/KBG_bei_Geburten_ab_01.03.2017.html

Familienbeihilfe: https://www.arbeiterkammer.at/beratung/berufundfamilie/BeihilfenundFoerderung/Familienbeihilfe.html

Beihilfe zum KBG-Konto (dodatna pomoč za socialno ogrožene, ki spada h koriščenju drugega, pavšalnega sistema za KBG): https://www.bmfj.gv.at/familie/finanzielle-unterstuetzungen/kinderbetreuungsgeld-ab-1.3.2017/beihilfe-zum-kbg.html

Anmeldebescheinigung: https://www.wien.gv.at/amtshelfer/dokumente/aufenthalt/ewr/bescheinigungen/kinder.html

e-Card: https://www.help.gv.at/Portal.Node/hlpd/public/content/8/Seite.080300.html

NASLEDNJIČ: O tem, zakaj te res nič ne more pripraviti na prve dni z dojenčkom

7.del: NIČ TE ZARES NE MORE PRIPRAVITI NA TVOJEGA NOVOROJENČKA –>

DUNAJSKA MAMI: 5. DEL; SVA ŠLA RODIT

<– 4.del: DENAR, SEZNAMI in BODOČI ATI

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

nemogoče

NA DOLGO:

Velika zgodba o prihodu Velikega Filipa

Zame je porod najprej predstavljal vrhunec mučenja telesa. To je v času nosečnosti terorizirano s strani hormonov in procesov, ki ga za nekaj časa spremenijo v velikansko komoro in ga mnogokrat potem, ko je že vse mimo, v tej obliki tudi pustijo. Porod je bil zame ultimativni trenutek ženskega trpljenja zaradi nepredstavljivih bolečin, pritiskov in razčlovečenja, ki ga, za piko na i, pripravijo zaposleni v porodnišnicah. S tem v glavi mi seveda nikakor ni bilo jasno kako to, da so se nekatere ženske, vključno z mojo mamo, odločile roditi tudi drugič, tretjič, osmič. Seveda je ta predstava izhajala iz nevednosti. O porodu so me zmeraj učili zgolj holivudski filmi.

Toda potem se je v meni porodila neverjetno močna potreba po tem, da zanosim, da postanem mama. Smešno. Nisem verjela, da ta naravni klic k materinstvu dejansko obstaja. In takrat, ko sem dejansko zagledala črtico na testu, ki je oznanjala začetek nove ere mojega življenja, je bil čas, da se nekoliko pogovorim sama s seboj o svojih strahovih. In sem se, z izkušnjami in ljubeznijo. Vedela sem, da so v takšnih trenutkih knjige moje najboljše zaveznice, medtem ko so forumi sovražnik št. 1. Modrost rojevanja je knjiga, ki je zelo kmalu drastično spremenila moj pogled na porod, pa četudi je njena vsebina na trenutke zelo »hipijevska« za sodobnega človeka. Bistvo, ki mi ga je knjiga podarila, je bilo ZAUPANJE v svojo žensko moč in v naravnost rojevanja. Nenazadnje je moje telo vendar rojeno za to, da rodi otroka. In v nekem trenutku sem porod začela pričakovati z vznesenostjo in radostjo. To je bilo za božič. Črtico na testu sem doživela v vrhuncu lanskega poletja, porod pa se mi je z neko nenavadno ležerno počasnostjo bližal v letošnjem aprilu, torej nekako med čarobnostjo pomladnega prebujenja in muhavostjo deževnih dni. To je bil čas, ko sem na porod čakala že kot pes na kost. Namreč moj mali se je odločil, da se bo še nekaj dni čez postavljen rok, pozibaval, pa četudi povsem natlačen v mojem, na koncu že prav neproporcionalno velikem, trebuhu. Ko so mi na pregledu v 36. tednu z opozorilnim tonom v glasu napovedali, da bo otrok v meni na svet prišel kot, citiram: »…ne ravno najmanjši novorojenček.«, sem bila prepričana, da lahko k temu kaj ukrenem in »malega« izbezam na ta svet z eno izmed tisočih metod za sproženje poroda – ena, samo ena mora delovati in se rešim groženj s carskim rezom in vakuumom in prerezom in pretrganjem in ne vem čem še vse se grozi nosečnicam, v katerih se pozibavajo velikanski dojenčki. In sem iz stanja morske želve na peščeni plaži, ki se me je polastilo v tistih tednih, zagnano preklopila v odločno žensko, ki ima vse vajeti v rokah in ne bo dovolila, da bi se usoda igrala s prihodnostjo njenega telesa. Seveda pa je to bila še ena izmed iluzij mladega človeka.

Stopnišče v bloku sem prehodila po trikrat na dan, na sprehodih s psom sem se šla hitro hojo, za večerjo sem skoraj vsak dan pojedla nekaj ananasa, redno sem vstavljala tampone namočene v olje nageljnovih žbic, hopsala sem na veliki napihnjeni žogi, visela s kavča, delala počepe, meditirala z vizualizacijo poroda, stimulirala prsne bradavice in seveda dragega zapeljevala skoraj vsak večer in tako nanizala ljubljenj za vse poporodne dni, ko se tega pač nekaj časa ne more početi. Na predviden datum poroda sem si celo spekla jajca na oko na ricinusovem olju (znanem naravnem sprožilcu poroda), po navodilih svoje babice oz. hebamme, Christine. NIČ NI POMAGALO. Ker pač, to so stvari, ki se VEDNO, zgodijo takrat, KO SE MORAJO. Seveda si tega mlad človek ne da dopovedati. In tako je minil še cel teden po predvidenem datumu poroda, preden sem se odločila za končni udarec – še zadnji poskus sproženja z ricinusovim oljem zamešanim v sladek breskov sok. Verjemite, četudi se počutiš kot v srednjem veku, ko so pili takšne in drugačne zvarke, pač to narediš, ker se ob grozečih napovedih zdravnikov o velikanskem dojenčku, ki bo z vsakim dnem samo še rasel in rasel,  ne samo bojiš za svoje telo, pač pa se bojiš tudi prikrajšanja za vse tisto lepo in pristno, o čemer pišejo dobre porodne zgodbe.

V teh tednih so zdravniki namreč ves čas merili mojega »malega« z ultrazvokom in zaskrbljujoče priznavali, da bo porod težek. Ne bo sicer nemogoče poskusiti roditi naravno, toda pripraviti se moram na vse možne intervencije, ker pač na koncu koncev je pomembno, da preživim jaz in moj »mali«. Preživim??! Christina je sočutno dodala še, da je pomembno tudi to, kako bo v prihodnosti izgledalo moje spolno življenje. Res je! Vse to je res…toda jaz si želim izkusiti porod takšen, kot je, z vsemi popadki in občutki in bolečinami in dihanjem in pritiski in in in… ne pa, da ležim v operacijski sobi (grozno!) in pustim, da vse (rutinsko) opravi nekdo drug. Misli na carski rez me je bilo sedaj tako groza, kot me je bilo na začetku nosečnosti groza samega poroda. Toda v teh trenutkih sem že vedela, da nimam vpliva na razplet. Globoko v sebi sem celo začutila, da je to spet ena tistih lekcij, ki jih je v času nosečnosti veliko in v katerih se moraš naučiti sprejeti situacije z mirnostjo in potrpežljivostjo – ker to je bistveno vodilo v kasnejšem življenju z otrokom. Pika.

To so bili zelo poučni dnevi. Življenje me je spet učilo o tem, kako »majhni« smo proti vesolju in kako pomembno je, da se že enkrat nehamo delati pametne o tem, kaj je za nas najboljše. Ne glede na to, kaj sem naredila ali kako sem si želela, da bi rodila, je bilo dejstvo, da so te želje in potrebe v resnici izhajale iz strahu in ne iz resnične pripravljenosti in sprejemanja. In zato sem bila na porod »a la carte« imuna. Toda natanko naslednjo nedeljo po nedelji, ko bi morala roditi, sem si zamešala ricinusov koktajl upanja, ga spila na dušek in takoj zaplesala na Love Shine a Light, ki je čudežno, ravno v tistem trenutku štartala na radiu… Tako se je nato zgodilo:

Potem, ko sem po zajtrku spila tri merice koktajla iz ricinusovega olja, mi je Christina (moja babica oz. hebamma) radovedno, ob 13:45 napisala SMS, ali se že kaj dogaja… jaz pa, da zaenkrat samo zategovanje trebuha (ki sem ga sicer čutila že zadnjih nekaj tednov). Natanko 10 minut potem, ko mi je Christina odgovorila: “No, nekaj se pa morda vendarle dogaja” in sem šla v kopalnico, da bi si naredila čop (če se slučajno zgodi, da se bom po holivudsko morala v trenutku odpeljati v porodnišnico, želim imeti lase spete), se je vlilo kot v filmu; toplo in nezaustavljivo, da sem komaj prišla do stranišča. Postala sem vznesena (moja imunost na porod je končno premagana!). Bodoči ati me je, medtem ko je v kuhinji mesil testo za pico, s pogledom ujel, ko sem se bliskovito ustavila sredi hodnika in obema je pričelo  iti strašno na smeh…to je bil nekakšen smeh zmedenosti, velikega pričakovanja in veselja, ker je končno nekaj delovalo…in ker se je začelo. Prav v tistem trenutku sta prišla tudi bodoči dedi in bodoča teta, ki sprva bodočemu atiju  nista verjela, da jaz DEJANSKO ležim v dnevni sobi na kavču, nabasana z brisačami med nogami, ker mi je pred petimi minutami (po holivudsko, ko smo že pri tem) odtekla voda. Ležala sem zato, ker se moj »mali«  do zadnjega trenutka ni popolnoma zasidral v porodni kanal (frajer je lepo meni nič tebi nič lebdel tam noter in očitno ni imel resnega namena priti na ta svet…vsaj ne še takrat, ko smo bili že krepko čez rok) in je v tem primeru nujno, da porodnica leže na hrbet, da ne bi ob odtekanju vode iz porodnega kanala prehitro zlezla popkovina, kar bi zadeve zelo zakompliciralo.

Skratka, pokličeva Christino in poveva, kaj se je zgodilo in da popadkov še ni. Reče, da pride k nama pogledat in da mi ni potrebno (po šolsko) klicat rešilca. In pride, oborožena z majhno torbo s čudežnimi olji. Pregleda me in končno potrdi, da je moj »mali« sedaj pa končno nameščen trdno v porodnem kanalu in da to pomeni, da dokler ne bodo prišli popadki na tri minute, lahko živim naprej, kakor se nič ni zgodilo. Če ne bi  v času božiča prebrala knjige Modrost rojevanja in se poglobila v teorijo poroda v vseh njenih različicah, bi se mi to seveda zdelo skrajno nenavadno. Toda zdaj mi je bilo povsem logično. Seveda, najbolje kar sprehod, ker hojo po stopnicah sem do takrat že zasovražila. In topla kopel, kot je menila Christina, da bi sprožila popadke… popadki so namreč v tistem trenutku bili edino, kar smo še potrebovali… in SEVEDA jih spet ni bilo… ker so stvari SEVEDA bile logične meni, mojemu telesu pa ne…vsaj ne še nekaj časa. Dogovorimo se, da poskušam nekako sprožiti popadke, potem pa se najkasneje ob 21. uri dobimo v porodnišnici (namreč 12 ur potem, ko odteče voda je priporočljivo, da se otrok rodi, sicer zadeve postanejo nevarne). Pa sem vstala in pričela štrapacirati po stanovanju, z bodočim atijem sva se pripravljala na sprehod, vendar se mi je naenkrat zazdelo, da to ne bo mogoče, ker je voda iz mene še kar naprej odtekala v potokih (hmm, le zakaj tako velik trebuh?? ). Zato sva raje pripravila toplo kopel. Pojedla sem dva kosa pice, ura je bila okoli petih, in še preden sem prišla do bane, so se pojavili tudi prvi popadki. Najbolj od vsega me je ob vsem tem večtedenskem čakanju in občutenju tega in onega in tretjega v trebuhu zanimalo, kako se čutijo popadki…kaj če jih ne bom prepoznala??? Vsaka ženska, ki sem jo o tem povprašala, jih je namreč opisala drugače. No, postajala sem sigurna, ko me je začelo grabiti v križu in spredaj, kot da bi me okoli spodnjega dela trebuha zategnil piton, nato pa bi se te bolečine pretiranega zategovanja obrnile iz mene navzven in me hotele “raznesti”. Toda bolečine in pritiski ob tem so bili nekako sprejemljivi, v bani pa se je celo dalo pogovarjat med doživljanjem popadka. Ko sem prišla iz bane so si popadki že sledili na štiri minute, ura pa je tudi bila že pol osem zvečer (ura mi je minevala tako hitro, da sem bila prav vesela, ker če je povprečen čas poroda 12 ur, bo to kar hitro minilo; do druge ure zjutraj bi praviloma morala roditi – praviloma ). Ker so bili popadki konstantni in seveda vedno močnejši, sem se odločila, da se peljemo v porodnišnico malenkost prej, itak bi se sicer dobili tam ob devetih zvečer in morda si ne bi želela še intenzivnejših popadkov prav na poti v porodnišnico, v avtu. Toda -zdaj bi si lahko že mislili, da bo spet nekaj v tem stilu -, v avtu so se popadki razredčili in ko sem prišla v porodnišnico, kjer so mi dodelili bordo-rdečo porodno sobo, jih skoraj več ni bilo. Priklopimo me na CTG in utrip mojega »malega« je umirjen in normalen, moji popadki pa komaj da so. Prvi pregled materničnega vratu pokaže, da tudi odpiranje ni najbolj obetavno…pičla 2 cm v štirih urah. Priznam, tukaj sem bila razočarana, ker sem si želela, da bi (po šolsko) prišla v porodnišnico “odprta” za vsaj 5 cm. Dobim homeopatske pospeševalce popadkov in ti se k sreči vrnejo z veliko intenzivnostjo, medtem ko se z bodočim atijem sprehajava po tihih hodnikih porodnišnice. Med enim in drugim popadkom srečam še dve porodnici, ki preživljata približno isto kot jaz, medtem ko jih njihovi moški držijo pod roko in “čutijo” z njimi.

Popadki postanejo res močni in med njimi skoraj da ni več počitka, zato se vrneva v porodno sobo in si obetava napredek pri odpiranju materničnega vratu. Christina spet pogleda in izraz na njenem obrazu mi že takoj pove, da se ne moremo veseliti. 3 cm je bil rezultat ob pol enajstih ponoči, medtem pa so popadki, priznam na ves glas, postali že skoraj nevzdržni. CTG je pokazal, da doživljam popadke v intenziteti 85/100, prihajali pa so na manj kot minuto. Pa vendar, maternični vrat je bil trmast, čeprav je moj »mali« sedaj bil že pripravljen, da se premakne naprej. Spet naredimo načrt; do polnoči počakamo, do takrat bo namreč že zelo blizu kritične 12-urne meje, ko bi se otrok naj rodil, potem pa ukrepamo nekoliko konkretneje. Torej, še uro in pol skoraj nevzdržnih popadkov in avtogenega treninga (vizualizacije) za odpiranje materničnega vratu. To je bila točka, ko sem se spet srečala sama s seboj. Kakor, da bi se dvignila iz svojega telesa in se pogledala z zraka – ležala sem na porodni postelji, bila sem povsem izčrpana od krčev in zategov, ki jih je sprožala moja notranjost, v umu pa zmedena, ker to »mučenje« ni prineslo nobenega napredka. Poroda sem se nekje na polovici nosečnosti pričela veseliti, ker sem prebirala in poslušala zgodbe o tem, kako globoko je to doživetje lahko za žensko. Kako osvobajajoče. Kako terapevtsko. Pa je bilo zame v tistih trenutkih samo strašno mučno, boleče in priznam, tudi žalostno, saj sem se počutila razočarana sama nad seboj, ker nikakor nisem morala začutiti duhovne povezave s svojo notranjostjo in v vsem skupaj videti lepega. Danes si tega seveda ne zamerim več, toda takrat se žalosti nisem mogla upreti.

Ob polnoči je še vedno kazalo neobetavno. 5cm (torej komaj polovica), jaz pa sem se resnično približevala svojim mejam vzdržljivosti. Za mano je sedem ur popadkov. Medtem v sosednji sobi ena ženska v kričanju rodi otroka. Christina ob pregledu oceni, da bo, če bo šlo tako naprej, druga faza, torej faza potiskanja, nastopila komaj čez pet do sedem ur in, da toliko časa nimamo. Predlaga epiduralno, ker vidi moj izčrpan in obupan obraz in po izkušnjah ve, da se ne bom mogla več dolgo boriti z neuspehom polnim neznatnih bolečin… Epiduralna, kljub temu, da sem nekje na sredini nosečnosti sama sebe prepričala, da je ne potrebujem, ker bo moje telo naredilo vse, jaz pa mu moram samo zaupati in dihati, postane takrat naša edina rešitev, saj je nujno potrebno, da se moje telo, ki očitno ni bilo tako navdušeno nad porodom kot jaz takrat, ko sem spila ricinusov koktajl, sprosti, in da mi s pomočjo posebne masaže (ki sicer »na živo« ekstremno boli) Christina pomaga, da se moj maternični vrat zmehča in spusti mojega »malega« skozi. V tistem trenutku se strinjam, povsem odločena, da si tega ne bom nikoli zamerila ali očitala, saj je tokrat tudi moja intuicija sporočala, da bi čakanje v bolečinah brez rezultata bilo povsem idiotsko. Ob enih prejmem epiduralno, ob dveh pa me priključijo še na infuzijo, da bi mojemu »malemu« dovedli antibiotike, ker je že tako dolgo »zataknjen« na pol poti. Preden je epiduralna pričela učinkovati, sem še dvakrat skoraj umrla od popadkov, potem pa sem končno začutila olajšanje. Noge k sreči nisem imela povsem ohromele, vendar pa je slaba stran epiduralne ta, da do konca ne smeš več iz postelje in ne smeš več jest… In tako se je začela noč počasi prevešati v zgodnje jutro. Bodoči ati je pojedel že drugi sendvič, jaz sem dobila vodo. Christina je z masažo postopoma zmehčala in odprla moj maternični vrat, popadki so bili redni in sem jih še zmeraj čutila, toda tokrat kot valove pritiska, ki se je razširil v spodnjem delu mojega medeničnega dna. Ob petih zjutraj končno dobra novica, glavica mojega »malega« je prešla skozi odprtino materničnega vratu in aktivna faza iztiskanja se bo kmalu pričela. Če se sprašujete, kaj sem počela vso noč na epiduralni, nič. Ležala sem z odprtimi očmi, čeprav se mi je spalo (komu se ne bi v topli postelji, sredi noči, v sobi, ki je dišala po rožmarinu?) in opazovala številke na CTG napravi, ki so prikazovale srčni utrip mojega »malega« in moč mojih popadkov. Bodoči ati je naredil polurni “power napping” na blazini na tleh, Christina si je privoščila kavo in malico. Medtem je v izdihljajih rodila še ena ženska, v sobi desno od mene. Dojenčkov jok me je rahlo potrl…mislila sem si, da ga jaz nikoli ne bom doživela.
Do trenutka, ko smo se pričeli pripravljati na veliki finale, pa sem, ker je spet trajalo tako dolgo, dobila še eno novico. Tekom noči smo porabili maksimalno dozo epiduralne in sedaj bo potrebno roditi “na živo”. No, saj to sem si želela, ne? V tistem trenutku, me je postalo malo strah, ker sem se spomnila bolečin izpred nekaj ur, toda, saj mi ni preostalo nič drugega. Bomo pač šli skozi srednjeveško rojevanje . No, okoli šestih mi ni bilo več smešno. Popadki so se vrnili v moje živčne končiče v vsej svoji veličini, tokrat z intenziteto 95/100. Christina je v nekem trenutku rekla, da je glavica že zelo blizu in če jo hočem otipati. No pa dajmo, sem si mislila, prepredena z izčrpanostjo in bolečinami, to bi baje naj ženski dalo novo energijo. Pa mi v resnici ni, ker je vse skupaj bilo že zdavnaj preko moje vzdržljivosti. Misel, da bom zdaj morala dati vse od sebe je bila naravnost smešna, ker sem imela občutek, da nimam ničesar več. In ves čas sem imela v glavi, da zaupam svojemu telesu in da ne bom nič potiskala, ker bo vse opravilo moje telo samo…s popadki in mojim brundanjem, tako kot je pisalo v knjigi. Pa to seveda ni obrodilo sadov. Christina je rekla: “Maja, morala boš potisniti, sicer se tvoj »mali« ne bo nikoli premaknil. Tvoje telo nima več moči, da bi ga iztisnilo samo.” In tako potem počakaš na popadek in pritisneš. “Močneje, Maja, veliko močneje!” je rekla Christina, jaz pa sem bila presenečena, saj sem mislila, da je moj potisk bil izjemno močan. Še močneje?!! Kako za vraga??! Še par poskusov in Christina je v naglici zapustila sobo. Aja, morda samo intermezzo; Bodoči ati je ves čas bil ob meni, tudi sam izčrpan, vendar ne obupan. Spodbujal me je in tolažil, da bo kmalu mimo. Seveda mu nisem verjela.

Christina se je vrnila z zdravnico in povedali so mi, da bomo še nekaj časa poskušali, potem pa bomo morda morali razmisliti o … nisem jih več slišala. Bila sem obupana. Spet se zadeve nikamor ne premaknejo. Otroka imam na pol poti iz sebe in potiskala sem kolikor sem mogla, oni pa zdaj, da bomo morda morali vse skupaj zaključiti…no, saj veste s čim…

“Še pol ure, Maja” je rekla Christina in mislila sem si, da tega ne bom več zmogla. V tistem trenutku sem v sebi otipljivo začutila obup in zmagoslavno nemoč, ki je kazala mišice… takrat sem si zaželela, da bi pa vendarle nekdo predlagal carski rez in odrešenje muk. Toda Christina je bila odločna, da bo izpolnila mojo željo, ki sem jo ponavljala ves čas v nosečnosti na najinih srečanjih, da hočem roditi po naravni poti. Pa sta prišli še ena zdravnica in še ena medicinska sestra, plus bodoči ati – vsi so se razporedili okoli porodne mize, na kateri sem ležala kot onemogla žival in se pričeli dogovarjati, kdo bo kaj. Medtem se je meni že malo bledlo od bolečih popadkov, vendar pa itak nisem mogla ubežati situaciji. Zato sem vdihovala rožmarin (saj ne da bi se ga v resnici zavedala) in z globokim glasom izdihovala bolečine. Potem so naredili strategijo; Bodoči ati je dobil nalogo, da prime mojo levo nogo in jo upre nazaj proti meni, in nato se je pričelo. Zdravnica mi je dala navodila, da primem njo in Christino v križni prijem in se ob popadku “zaštemam” z vso močjo v trebušnjak proti njima, z brado naslonjeno na prsi in seveda s pritiskom na vso moč. Medtem je druga zdravnica počela nekaj “tam spodaj”, sestra pa je dobila nalogo, da z vso močjo pritisne na moj trebuh. In je prišel naslednji popadek, z intenziteto 110/100, kot tsunami, jaz v akcijo, bodoči ati v akcijo, vsi v akcijo. Skoraj sem izdihnila. Ne morem več, je kričalo v meni, kričala pa je tudi že tretja ženska v sosednji sobi. Jaz nisem kričala…nisem več imela moči za kričanje, samo sopla sem. Ekipa se je pri naslednjem popadku krožno zamenjala. Bodoči ati je prišel na vrsto na moj trebuh. Zagledala sem njegovo stisko na obrazu, ki je govorila: “Kaj, jaz moram zdaj to narediti?! Ne bi raje vi zdravnica?” Pa spet, Christina me je nekje od spodaj spodbujala, da ja tako, še malo bolj, še malo bolj – takrat sem jo sovražila, kako vendar bolj, če že zdaj pritiskam tako, kot nisem še nikoli v življenju. In nato sem v enem trenutku, mislim, da je tiste obljubljene pol ure že bilo pred dvema urama mimo, začutila neizbežen pritisk, tam, čisto na koncu. To me je rahlo razveselilo, ker sem vedela, da zdaj pa ali umrem, ali pa bom končno tudi jaz slišala dojenčkov jok. Spet popadek, potisk, Christinino “ja-ja-nje” in nenavadna mešanica pekočega, bolečega in pritiskajočega – mešali so se ostrina, slabost in topost, vse naenkrat. Občutek sem imela, da gre iz mene glavica (tako sem si mislila, najprej moram začutiti glavico, potem pa z dvema potiskoma še ostalo telo – tako piše v knjigah). Vendar pa se je prav takrat, v mešanici vseh tistih občutkov, zgodil trenutek veličastne odrešitve. Moj »mali« je dobesedno privrel iz mene v celoti in jaz sploh nisem mogla verjeti, da je mimo. Vsi okoli mene so se veselili, jaz pa še naprej sopla, kakor da ne morem zapustiti stanja mučeništva. Kakor, da bolečine sploh niso izginile. Pa so. Zamenjal jih je neprecenljiv občutek toplote in mehkobe na mojem trebuhu – to je bil Filipov telešček. Dvignili so mi ga k prsim in jaz kar nisem mogla verjeti, da sem dejansko prišla do trenutka, ko držim težko pričakovanega dojenčka v naročju. Nisem mogla verjeti, da sem tam – na cilju.

In tako se je končalo. In začelo. Filip je zajokal povsem nežno in zadovoljno, da tako rečem, potem pa je kmalu srknil prve kapljice eliksirja. Sama sem zgolj strmela v strop in v nekakšni prijetni odmaknjenosti tipala toplo in mehko telo »malega« debelinkota. Stanje mučeništva je kot kakšna meglica zdrselo iz mene in napolnilo me je nekaj, česar ne znam opisati. Ni bila neskončna sreča, ali brezpogojna ljubezen ali radost… bilo je nekaj lepega in prijetnega, toda neopredeljivega. Nič, o čemer bi pisalo v knjigah. Bodoči ati je bil vznesen, vendar tudi srečen, da je mimo. Ponos je spretno prekril utrujenost na njegovem obrazu.

In potem je prišlo tisto, najbolj zanimivo s tehničnega vidika.  Christina me je vprašala, če sem pripravljena in jaz sem se samo nasmehnila. “4,430 kg, 55 cm dolžine, 37 cm obsega glavice in 40 cm (!) obsega ramen” je Christina navajala podatke v naslednjih sekundah. Bodočemu atiju se je smejalo, jaz pa sem, po resnici povedano, ostala brez posebnih občutkov ob teh podatkih. Danes seveda, je že vse prišlo za mano in sem izjemno ponosna na svoje telo, toda takrat nisem mogla dojeti pomena in veličine vseh teh številk. Ob teh podatkih pa je vendarle potrebno omeniti še enega in namreč 1,5 cm reza, ki je bil nujno potreben, da smo debelinkota spravili na svet, še preden bi mu povsem zmanjkalo kisika (baje je bilo proti koncu že kritično…in kasneje sem izvedela tudi, da je na vratih ves čas stal anestezist za priprave na carski rez, na pultu ob porodni postelji pa je bil pripravljen vakuumski pripomoček). Nato sta prišla dva šivčka, ki sta po manj kot dveh tednih izginila, kakor, da ju nikoli ni bilo.

Porod, za katerega sem mislila, da bo zaključek nečesa intenzivnega, pa je bil komaj začetek. Moj »mali« je zdaj bil ob meni in ne več v meni. Kakor ga je prej negovalo moje telo, je to postala zdaj moja naloga in sicer brez prestanka in odpočitka. Toda, porod je iz mene iztisnil še zadnjo potrebo po nadzorovanju in določanju kako in kaj. Sedaj se je bilo potrebno popolnoma prepustiti novi življenjski zgodbi in seveda, tudi to ni bilo lahko v prvih dneh. Pa vendar, počasi, dan za dnem, se človek z neko neizpodbitno zanesljivostjo spreminja v starša. V nekoga, ki ljubi brezpogojno in nesebično. V nekoga, ki se ponižno prepusti toku življenja z zaupanjem, da je otrok tisto najlepše, kar se mu je in se mu bo zgodilo, v življenju.

Za mano je epski porod. Bilo je hudo, naporno, nevzdržno…pa vendar sem vzdržala. Zame so skrbeli ljudje s tisočletno modrostjo o rojevanju in s spoštovanjem do moje predaje v ta naravni proces ženstvenosti. Moje telo je, čeprav sprva z zadržki, nato vendarle opravilo svojo nalogo tako, kot je bilo najboljše – počasi in varno. Zame in za mojega »malega«. Ko danes pogledam nazaj, vidim, da je vse bilo zelo naravno in da je tisti duhovni proces, ki sem si ga tako zelo želela doživeti, vendarle bil del mojega poroda, pa čeprav ga takrat nisem mogla ozavestiti. Če ne bi bil, kako bi sicer zmogla kaj takšnega?!

Maja_Monrue_blog

NASLEDNJIČ: Zakaj Karenz in Kinderbetreuungsgeld nista enako in o tem, da otroške dodatke izplačuje davčna.

6.del: PAPIROLOGIJA KOT DEL VSAKDANA Z NOVOROJENČKOM –>

DUNAJSKA MAMI: 4. DEL; DENAR, SEZNAMI in BODOČI ATI

<– 3.del: PUMPICA JE BILA SAMO ENA IZMED STVARI

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

Približno v 30. tednu je smiselno, da si urediš Wochengeld, torej nadomestilo v času, ko ti je kot nosečnici »prepovedano« delati. To obdobje se imenuje Mutterschutz in je v normalnih okoliščinah razmejeno na osem tednov pred porodom in osem tednov po porodu. Za uveljavljanje pravice do Wochengeld-a potrebuješ izjavo svojega ginekologa o predvidenem datumu poroda, v primeru polne zaposlitve pa tudi izjavo delodajalca (Arbeits- und Entgeldbestätigung für Wochengeld). Wochengeld pripada vsem plačnicam zdravstvenega in socialnega zavarovanja tudi samoplačnicam (v primeru Geringfügige Beschäftigung). To je tudi čas, ko se je na porod dobro pripraviti tudi že v zelo praktičnem smislu, torej s pripravo torbe za v porodnišnico ter opreme, ki vaju bo z dojenčkom čakala doma. Seznam za prvo in drugo lahko dobiš pri svoji hebammi ali pri hebammi na MuKi Pass Hebammenberatung (ki ti pripada med 18. in 22. tednom) ali pa kar v porodnišnici. Seveda je takšnih seznamov poln cel svetovni splet, toda veliko jih je napisanih na prikriti marketinški podlagi, zato lahko hitro nakupiš več, kot pa je potrebno. In plenice – lahko narediš celo študijo, ali pa preprosto prebereš ta zapisek v celoti (ne ljubi se mi brati, želim pa imeti najboljše plenice in prihraniti 10€ pri prvem nakupu – klikni in pri naročilu vpiši kodo 496EE78B). Kar se pa bodočega atija tiče, pa je tudi ZELO SMISELNO, da ga vključiš v priprave na porod, pri čemer ni nujno ravno, da se skupaj udeležujeta joge in čisto vsakega pregleda pri ginekologu. Nekaj pozitivnih porodnih zgodb iz knjige Modrost rojevanja ali z YouTube-a in pogovor o strahovih (tudi njegovih) ter pričakovanjih (predvsem tvojih do njega), bo tvojega moškega pripravilo na dan, ki mu bo spremenil življenje. Seveda pa sem jaz svojega zvlekla tudi na jogo. 🙂

NA DOLGO:

Že veliko preden bi tehnično bilo res potrebno, sem sama pripravljala vse, kar bo potrebno imeti urejeno pred rojstvom mojega sina. Sem spadajo vse formalnosti in obrazci, oprema za malega človečka ter nenazadnje tudi pripravljenost mojega moškega. Slednjo sem urejala po strateškem načrtu. Vedela sem namreč, da se bo ves čas delal »močnega«, ker je to pač v njem, toda na koncu bo zadeva tako intenzivna, drugačna in kompleksna, da bi utegnil izgubiti svoj pogum in suverenost. Kar bi pa seveda bila izjemna škoda, še posebej, ker gre za »enkrat-v-življenju« doživetje. Če smo povsem iskreni, smo vsi radi seznanjeni z neznanim, pa naj zveni še tako ironično. Moj moški, torej bodoči ati, je bil k sreči že ves čas odprt za moje predloge o skupnih pripravah na porod. Poslušal me je, včasih cele večere, o mojih strahovih in o tem, kako si želim, da bi se zgodilo. Potem mi je vedno povedal, da so to stvari, na katere se ne da zmeraj vplivati, čeprav bova midva naredila vse, kar je v najinih močeh, da bi se zgodba odvila po svojih najboljših poteh. In, da on je in bo tudi v tistih »strašnih« trenutkih ob meni. Toda, ženske še kako dobro vemo, da besede velikokrat ne pomenijo nič, če se jim ne pridružijo tudi dejanja. In pri dejanjih lahko med moškim in žensko velikokrat pride do različne interpretacije tega, kar bi se naj naredilo/zgodilo. Ko pa gre za nosečnost in porod, pa so moški še posebej zmedeni. Dolgo so namreč bile cele generacije moških vzgajane v miselnost, da je porod nekaj povsem ženskega. Zato so jih odrivali vstran od svoje rojevajoče ženske in jim zapirali vrata pred nosom v tistih najbolj ključnih trenutkih. Na tak način pa so same, v finalnem delu, ostale tudi ženske. In vse to je naravnost žalostno, saj je vendar otrok, ki zrase v ženski, plod tako njegove kot tudi njene ljubezni. Skupaj sta ga zasnovala, skupaj naj ga tudi pričakata ob prihodu na ta svet. In to je samo vidik otroka. Pomisliti pa je potrebno tudi z ženskega vidika (kar se vse prepogosto pozabi). Za žensko je namreč podpora moškega v teh trenutkih neprecenljiva – seveda, če moški ve, kaj in kako. Če ne, sta lahko njegov trud in želja, da bi pomagal svoji ženski, neustavljiva, pa vendar bo naredil vse narobe in bo posledično njegova zmeda ustvarila za žensko le še dodatno breme. Moški mora vedeti (in ne samo sklepati), kaj početi v porodni sobi. Pika.

Seveda pa obstaja zlato pravilo v odnosu z moškim, ki ga ženske prevečkrat prekršimo, o tem, da je moškemu potrebno dati kratke in jedrnate informacije, tiste, ki jih bo takoj in brez dvomov razumel. V primeru nosečnosti in poroda mora tvoj moški torej vedeti, kaj konkretno od njega pričakuješ in kako naj to naredi. Ker pa je porod nekaj, česar morda tudi še sama nisi izkusila, je zelo težko v naprej napovedovati, kaj točno boš v tistih trenutkih potrebovala. Sama sem se zato odločila, da bodočega atija izobrazim o tem, kako porod poteka s tehničnega vidika, nato pa temu dodam še praktične primere porodov, ki se meni zdijo okej, sprejemljivi, zaželeni. Ker navodila v stilu »Poglej si…« ali »Preberi si…« pri moških le redko zaležejo, sem ga prosila, da me posluša, ko mu berem (iz knjige) ali pa si z menoj pogleda videje in dokumentarce na to temo. Že zelo kmalu je ugotovil, da mu je zadeva strašno zanimiva. In tako ga kasneje ni bilo težko prepričat tudi v obisk porodne joge, na kateri mu je inštruktorica, sicer tudi hebamma, zelo nazorno pokazala, kako lahko pritisne na mojo medenico z namenom, da mi olajša pritisk, ki ga bo povzročalo telo, po porodnem kanalu spuščajočega se otroka. Ali pa na primer, na katere položaje me lahko med porodom spomni, ker sama verjetno ne bom utegnila o tem veliko razmišljati. Za dodatek k vsem praktičnim prikazom in naukom, pa sem ga (sem se 🙂 ) za božič obdarila še s fenomenalno knjigo Mensch, Papa werden!, v kateri PISATELJ na zelo humoren način in povsem po moško opisuje svojo življenjsko izkušnjo »Imela-bova-otroka«.

Če danes pomislim za nazaj, je resnično pomagal predvsem iskren pogovor, pa četudi se je ta včasih udejanjil skozi prepir (ker so se pač v obeh šopirili takšni in drugačni strahovi). Pogovor o tem, kako si vsak pri sebi predstavljava porod (in prej tudi nosečnost) in o tem, kaj si jaz želim, da bi on storil zame, kot moj partner v tej izjemno intenzivni in vseobsegajoči izkušnji. Pomagale so tudi porodne zgodbe, ki so nama obema približale resničnost rojevanja in nama nudile odlične iztočnice za te, tako posebne pogovore. Seveda pa je v obeh ostajal tisti majhen kanček nesigurnosti vase, ki je tam nekje globoko v tebi zmeraj, ko se lotiš nečesa, česar se nisi lotil še nikoli. Na koncu koncev lahko rečem, da so najine individualne priprave bile pravzaprav zelo zabavne. Sprva morda nekoliko manj, ker sva k zadevi pač pristopila zelo resno, nato pa nama je bilo vedno lepše – projekt »Imela-bova-otroka« naju je začel povezovati.

Tako povezana sva nato pričela postopoma nabavljati tudi opremo in potrebščine za prihod novega člana. Voziček je prva stvar, ki mi pade na pamet, pa čeprav sva najprej naročila previjalno mizo. Da so spletne trgovine odlična poteza, se je izkazalo prav zdaj, v teh trenutkih. Že res, da si v stacionarnih trgovinah stvari nagledaš in jih otipaš, toda nič ni bolj udobno kot to, da ti velike kose za novi življenjski projekt, dostavi poštar na vhod. Ker imava malo (sicer zelo simpatično) dunajsko stanovanje sva pri velikih kosih morala biti posebej premišljena. Karkoli bova prinesla v stanovanje, mora biti v kontekstu celotnega bivalnega stila, saj se bova sicer kaj kmalu dušila v skladišču. Previjalno mizo sva zato izbrala takšno, ki se pritrdi na steno in se nato poklopi navzgor. Seveda ima tudi poličke, na katere je mogoče pospraviti vse potrebno za previjanje male ritke, toda ko se mizo zapre, je videti kot (o)krasna omarica na steni. Naročila sva jo na Amazonu, očitno zadnjo, saj so nama, kot se je izkazalo nekaj tednov kasneje (toda še zmeraj nekaj tednov pred porodom), vmes tudi sporočili, da je morda ne bodo mogli dostaviti, ker je proizvajalec ne bo več izdeloval. Malce stresa je pač moralo biti tudi na tej »online« poti. No, na koncu je prišla in jaz sem se zahvalila vesolju. Takšno previjalno mizo sem si namreč od vedno želela imeti. In zdaj jo imam. Super je!

Voziček pa je seveda povsem druga zgodba. Najprej naj povem, ne, nimava BugaBoo-ja, kot 99% dunajskih mamic. Tudi Stokke-ja ne, niti Cybex-a, Joolz-a ali Britax-a. Nič od teh ferarijev nisva kupila. Sprva zato, ker mi noben od teh ni bil niti približno všeč – če sem lahko povsem iskrena, me BugaBoo-ji vedno znova spominjajo na hladilne torbe. Toda pri vozičkih ima vsak svoj okus, kakor tudi pri avtih. In tukaj je težko soliti pamet. Midva z bodočim atijem sva oba naravnana na optimiziranje. Jaz izberem lepo, on pa ugodno, oba pa seveda visoko ceniva tudi praktičnost. In ker sva oba človeka, ki rada v takšnih primerih opravita tudi raziskavo, jaz bolj iz vzhičenja, on pa pač bolj iz finančnih razlogov, vam lahko zagotovim, da je voziček, ki sva ga kupila midva, trenutno najboljša možna izbira po kriteriju »kakovost-cena-stil«. Vozička sicer ni mogoče kupiti na Dunaju, toda kaj je to nam Slovencem… Ogledala sva si ga v Baby Centru, naročila pa za 100€ manj v spletni trgovini Mali Vragci. Plačala sva slabih 500€ za odličen voziček, ki se lahkotno vozi po dunajskih cestah in pločnikih (zaradi amortizerjev in napihljivih koles – pumpica priložena), ima veliko rešitev za udobje (na primer mrežico za svež zrak ali pa povsem bombažno ležišče), je lep (to je sicer relativno) in nadpovprečno praktičen (ima nakupovalno košaro z zadrgo, zloži se s samo eno potezo …), skratka, ni da ni, bi rekli Slovenci. Voziček, o katerem govorim si lahko pogledate tukaj.

Dunajska_Mami_Blog

Ko sva torej že imela dva, od najpomembnejših velikih kosov za dojenčka, sva morala kupiti še lupinico ter posteljico…pa seveda cel kup malenkosti. Lupinico, Cybex Aton 3, sva nenormalno ugodno našla v spletnem outletu LIMANGO, bazo za lupinico pa sva najela v ÖAMTC, ki vsem članom nudi najem tako lupinic kot tudi samo baz za lupinice (lupinico je dovoljeno v avtu voziti tudi brez baze). Bazo sva najela za 12 mesecev in plačala 30€ najemnine in 30€ varščine, ki jo dobiva nazaj, ko bazo vrneva. Posteljico sva kupila, ABER NATÜRLICH, v Ikeji. Vse to sva nabavljala nekje v začetku druge polovice nosečnosti – ne prepozno, saj se lahko zadeve zakomplicirajo.

Malenkosti pa, so zapolnile zgodbo tekom celotne nosečnosti, saj se jim nisem mogla upreti že odkar se je na testu pokazala tista druga, odločilna črtica. Toda ravno tukaj se mladi bodoči starši hitro prenaglijo. Svet bejbi industrije namreč bodoče starše z zavidljivo učinkovitimi marketinškimi sporočili prepričuje, da njihov novorojenček (in njegova mehka, izredno občutljiva koža) potrebuje balzam za telo tako nujno, kot potrebuje plenice – s potiskom. In seveda oblačilca. H&M je absolutni zmagovalec, ko govorimo o simpatičnosti majhnih hlačk in majčk in bodijev in kompletkov in ČEVELJČKOV. ČEVELJČKI za otročke, ki še ne hodijo, mimogrede, so po mojem mnenju najbolje prodajan bejbi okras med vsemi zadevami, ki vam jih bejbi oddelki želijo prodati. In če je H&M zmagovalec pri simpatičnosti oblačilc, je po mojem mnenju in tudi po mnenju moje prijateljice Mame Malo Drugače, daleč najboljša trgovina za bejbi nakupe, ko gre za oblačilca in bio bombaž, ki ga lahko pereš na 60°C, C&A. Ima veliko izbiro prav tako simpatičnih bodijev, majčk, hlačk, pižamic in čeveljčkov. Nasvet: Plačajta kavo prijateljem, ki so pred kratkim dobili otroka in povedali vama bodo, kaj resnično potrebujeta. Tako sva naredila midva in res se je izplačalo. Par, ki sva ga prosila za seznam resničnih potrebščin naju je seznanil s kupom stvari, ki jih res ne potrebujeva in s kupčkom tistih, ki nama bodo prišle zelo prav. In tukaj ne gre za to, kaj je komu všeč in kako kdo živi in pristopa k stvarem… gre za eno in isto stvar: novorojenčkov začetek. Novorojenčkov začetek pa je zmeraj, ampak res zmeraj, sestavljen zgolj iz papanja, kakanja in spanja. Pika.

Kupček potrebščin za prve tedne z novorojenčkom:

  • 5-7 bodijev (z ozirom na letni čas – naš otrok se je rodil ravno vmes, med poletjem in zimo, zato sva imela 5 bodijev z dolgimi rokavi in dva s kratkimi)
  • 2 para nogavičk
  • 1 kapica
  • 1 jopica
  • 2 hlačke (najbolje tiste haremske, ki so dovolj udobne tudi v času, ko je stržen popka še v »odpadanju«)
  • 2-3 pižamice
  • 1 brisača s kapuco (pa še to pride v poštev šele takrat, ko pride na vrsto prvo kopanje – običajno po desetih dneh)
  • 1-2 mini slinčka (ker novorojenčki pogosto polivajo, pa tudi zato ker se prsi sprva polnijo neenakomerno in je dojenje lahko zelo »mokro« opravilo)
  • 10 tetra plenic (in morda vsaj dve iz bambusovih vlaken, ki so zelo mehka in fina)
  • 2 odejici iz naravnih materialov (1 za v posteljico in 1 za v voziček – slednjo dobiš v nahrbtniku na MAG 11)
  • 2 napenjalni rjuhi za jogi
  • Negovalno olje – vsi priporočajo mandljevo, a je drago, zato priporočam Weledino iz ognjiča
  • Krema za ritko – mnogi priporočajo Bepanthen, jaz pa tudi tukaj prisegam na Weledin ognjič
  • Fiziološka raztopina – večinoma se priporoča za čiščenje predela okoli popka, ko se ta še celi, kasneje pa se lahko uporabi tudi za čiščenje noska, oči in drugih občutljivih mest na malem teleščku
  • Vatice za umivanje pri previjanju (vsaka hebamma vama bo svetovala, da novorojenčka, namesto z vlažilnimi in čistilnimi robčki, ki so sicer okej za na pot, doma med previjanjem umivate izključno z vodo v kateri je par kapljic negovalnega olja. Za to pa seveda potrebuješ vatice). Mi uporabljamo DM-ove, seveda pa so lahko katerekoli, ker vata je vata. 🙂
  • Banjica – najugodnejša in po mojem mnenju tudi najlepša, te čaka v Ikeji.
  • Vitamin D v kapljicah (tukaj v Avstriji vsi dajejo Olevit – tudi mi)
  • Kapljice ali globulije proti krčem – večina staršev bi rekla, da uporablja SAB Simplex ali BiGaia, mi pa občasno uporabimo homeopatski Osanit – toda na koncu bomo vsi priznali, da v tistih najhujših trenutkih novorojenčkovih krčev, nič v resnici ne pomaga tako kot potrpljenje in čas.
  • Grelna blazinica s semeni – je zelo prijazna oblika naravne toplote, ki pride še kako prav v najrazličnejših situacijah z novorojenčkom
  • Dojilna blazina, ki jo je mogoče uporabiti tudi za »gnezdo«
  • Flaška (za vsak primer, ker dojenje ni mačji kašelj) z naravno oblikovanim cucljem – sama sem zelo zadovoljna z Avent-ovim kompletom pumpica-flaška-grelnik. Rekli so mi, da tega pa res ne bom potrebovala; kupiš šele takrat, ko potrebuješ. No, v mojem primeru je bilo več kot dobrodošlo, da sem v kritičnih trenutkih, ko otrok ni hotel ali mogel jesti, ker ga je pač nekaj motilo ali pa ga je zvijalo ali pa je pač bilo nekaj, da ni šlo po naravni poti, vse te pripomočke potegnila iz predala in rešila situacijo v trenutku. Ker je cucelj oblikovan na enak način kot prsna bradavica in iz njega mleko priteče le takrat, ko otrok sesa, seveda pri nas to ni povzročilo nobene zmede pri dojenju.
  • Dudica 0-3/6, »kiefergerecht« in »BPA free« (za vsak slučaj, če se tvojega dojenčka ne bo dalo umiriti na noben drugi način, je duda ultimativni odrešitelj). Mi smo sprva uporabljali
    MAM-ovo, ki jo dobiš v nahrbtniku MAG 11, kasneje pa smo preklopili na Aventove in lahko samo rečem, da je njihov namen večkrat na dan prepričljivo izpolnjen.
  • NOSILKA – to je stvar, ki je bolj nujna, kot bi si človek mislil. No, morda ne ravno v čisto prvih dneh, toda zelo zelo kmalu se zgodi, da je po stanovanju potrebno kaj narediti ali pa se zgodi, da že vso jutro nisi prišla do zajtrka, ker imaš polne roke jokajočega novorojenčka. Nosilka je edina resnično čarobna zadeva, ki ubije več muh na en mah. Zanesljivo.
  • Vpojne blazinice za prsi – najugodnejše so babylove iz DM-a, najbolj praktične pa Lansinoh, ki so oblikovane tako, da se jih tudi pod najbolj oprijetimi oblačili ne vidi.
  • Mazilo za prsne bradavice. Sama sem sprva kupila zelo dragega, ker pač nisem vedela, da obstajajo cenejši, zdaj pa že nekaj časa zadovoljno uporabljam tega.
  • Čaj za dojenje, če bo mleka premalo in bio metin čaj (JaNatürlich absolutno zmaga tukaj), če bo mleka preveč.
  • Mrežaste hlačke in vložki za čiščo (javna tajna pravi, da jih nakradi v porodnišnici J)
  • Majice za dojenje z vstavljenim modrcem; točno te iz H&M so vredne vsakega centa
  • …. in seveda PLENICE! – Daleč najboljše plenice po mojem mnenju so plenice LillyDoo. Nemška znamka je šele pred kratkim prišla na sceno, toda dovolj zgodaj, da sem jo preučila, še preden sem rodila malega pokakančka. Zakaj obožujem te plenice? Ker so narejene iz ekoloških materialov in vsebujejo 0% vsega, kar bi utegnilo škoditi nežni in nedolžni ritki, ob vsem tem pa so še prijetne na dotik, mehke in nežne. Za piko na i se ponašajo s prisrčno in domiselno poslikavo in če dodam še praktičnost celotne njihove zgodbe, v sklopu katere je možno s podjetjem skleniti »abonma« pri katerem ti mesečno z računa odtegnejo približno 50€ in brez nadaljnjih naročil dostavljajo pakete plenic na tri ali štiri tedne, veš da je to to. Vsa ta hvala jim gre brez da bi mi za to plačali. Preprosto res sem zadovoljna z njimi. Seveda se naročila lahko tudi sproti spreminja in prilagaja po potrebi in želji posameznika in tudi abonma se lahko kadarkoli prekine. In kar je še posebej všečno – za začetek ti pošljejo testni paket plenic in čistilnih robčkov in šele nato prvi paket v sklopu abonmaja, tako da z naročilom pri njih nikakor ne moreš zgrešiti. In tudi sicer ne moreš zgrešiti, ker so plenice res vrhunske, pa še cenovno dosegljive. Sem že omenila, da tudi to poštar dostavi na tvoj vhod vsak mesec? Sem. Pa vseeno je vredno omeniti še enkrat. 🙂  Tukaj lahko prebereš več in tudi skleneš svoj abonma, s kodo 496EE78B pa lahko ob prvem naročilu prihraniš 10€!
  • Še kaj? Zagotovo je še kaj, kar sem pozabila, toda vse napisano je zagotovo tisto, ultimativno, za prva dva tedna. Potem pa lahko kupiš še kaj, kar ti bo prišlo prav.

No, okej priznam, morda je tudi ta seznam nekoliko bolj poln, kot bi bil tisti z res res nujnimi stvarmi. Moja druga hebamma, hebamma Beate je rekla, da bom v prve pol leta potrebovala samo joške, vodo, kakšno brisačko ali dve, mandljevo olje in kremo za ritko, nekaj bodijev, odejico in plenice. Vse ostalo je pač razkošje sodobnega časa. Saj sem že v drugem zapisku omenila, da je Beate bila precej alternativne sorte svetovalk, ne?

Tukaj pa je še en seznam, seveda veliko krajši, a nič manj pomemben. Seznam za torbo, ki jo boš vzela s seboj v porodnišnico. Sama sem uporabila kar športno potovalko mojega dragega in vse njegove stvari za nogomet prestavila v nahrbtnik (ko je vojna, je vojna za vse 🙂 ). Vanjo sem spravila stvari po nasvetu svoje hebamme Christine, kot sledi:

  • Mutter-Kind Pass – v katerega priloži izpolnjene vse potrebne obrazce, ki ti jih je v mapici posredovala porodnišnica, pa tudi e-card
  • Kartico z označbo tvoje krvne skupine in morebitnih alergij (Blugruppen/Allergie-Ausweis), ki jo pridobiš pri prvi raziskavi krvi v prvem trimesečju
  • Ne porodni načrt, ker to je zastarelo, pač pa seznam svojih želja za dan poroda (namreč, načrt, so podobno kot v podjetništvu ugotovili, je preveč fiksna beseda za nekaj tako spreminjajočega, kot je dan poroda (ali prvo leto novoustanovljenega podjetja))
  • Morebitna zdravila, ki jih redno jemlješ
  • En paket Lecitinovih kapsul (ki spodbujajo tvorjenje mleka)
  • Mobilni telefon s polnilcem
  • Udobna oblačila in perilo (za v porodnišnici in tudi za domov)
  • Dva modrca za dojenje
  • Tople nogavice
  • Namesto copat pa kar japonke, da se lahko z njimi tudi tuširaš oziroma jih nemudoma splahneš, v primeru, da se po njih iz tebe vlije voda
  • Kozmetično torbico in vse kar spada vanjo po tvojem mnenju
  • Čtivo za branje v primeru, da bo zadeva trajala dlje kot bi naj
  • Kompletek za vajinega novega človečka, ko boste zapustili porodnišnico (ne pozabi kapice)
  • Toaletni pribor in kakšna majica za preobleč za bodočega atija
  • Drobiž za avtomat s kavo
  • Majhni prigrizki, energetske ploščice in izotonični napitek (za oba!)
  • Športna flaša (takšna, ki jo uporabljajo na primer kolesarji in iz katere je enostavno piti v vseh možnih položajih).
  • Balzam za ustnice
  • Priljubljena dišava v obliki sveče ali eteričnega olja (mnoge porodnišnice že imajo v porodnih sobah dišeče lučke z eteričnimi olji)
  • Priljubljena glasba, posneta na MP3 predvajalniku
  • Fotoaparat z baterijo
  • Šampanjec 🙂

Okej, tudi ta seznam ni ravno kratek, toda verjemi, vse to je resnično smiselno imeti s seboj in na voljo v tistih trenutkih, ko boš hrepenela po maksimalnem udobju, ki ga poznaš od doma.

Tako, sezname smo obdelali. Sledi pa še prva formalnost povezana s »podarjenim« denarjem, imenovana Wochengeld. Kot že rečeno na začetku, je Wochengeld nadomestilo, ki ga izplačuje zdravstvena zavarovalnica (na primer WGKK) ženskam v času nosečnosti in sicer osem tednov pred predvidenim datumom poroda, na dan poroda ter osem tednov po dejanskem datumu poroda, torej v obdobju, ko ne smejo več delati, imenovanem Mutterschutz. Wochengeld nadomešča siceršnji prihodek ženske, torej v primeru redne zaposlitve, plačo. Pravzaprav je v tem primeru nadomestilo iz naslova Wochengeld-a še celo nekoliko višje, saj se pri izračunu (ki ga, brez skrbi, opravijo zate na WGKK) upošteva tudi delež trinajste in štirinajste plače. Nadomestilo je mogoče pridobiti tudi, če je ženska zaposlena kot »Geringfügige Beschäftigung« in si zavarovanje plačuje sama (v tem primeru se izplačuje pavšalni znesek nadomestila – trenutno je to približno 250€ na mesec) oziroma, če je »gospodinja« in je zavarovana po svojem partnerju. Torej, vsaka ženska, ki je vključena v sistem javnega zdravstvenega zavarovanja in ima e-card, je upravičena do Wochengeld-a. Višina le-tega se izračuna na podlagi njenih prihodkov v zadnjih treh mesecih preden nastopi obdobje Mutterschutz oz. se določi s pavšalom, v kolikor ženska ne prejema najmanj minimalne plače. Nadomestilo lahko prejmejo tudi ženske, ki prejemajo nadomestilo za brezposelnost ali porodniško še za prvega otroka. Več o vsem skupaj najdeš tudi tukaj.

Kaj moraš storiti, da pridobiš pravico do mesečnih izplačil Wochengeld-a, če imaš e-card pridobljen pri WGKK? Zelo preprosto. Najprej po mailu pošlješ svojemu delodajalcu obrazec »Arbeits- und Entgeltbestätigung für das Wochengeld« in ga prosiš, da izpolni prvo stran, natisne in podpiše svoj del. Nato neseš drugi del obrazca s seboj na naslednji pregled pri ginekologu in ga prosiš, da izpolni ter podpiše še drugo stran obrazca (potrditev predvidenega porodnega termina). V kolikor spadaš v kategorijo »geringfügig« ali »gospodinja« ne potrebuješ prvega dela obrazca, pač pa samo drugega. Ko imaš izpolnjen obrazec, pa ga preprosto odneseš na WGKK. V roku dveh tednov ali še prej, boš prejela obvestilo o tem, kako visoko bo tvoje nadomestilo ter kako dolgo ga boš prejemala. Verjetno je pri drugih zavarovalnicah postopek podoben, a si, preden ukrepaš, pridobi prave informacije.

Wochengeld rad zamuja, zato se nikar ne ustraši, če bo nakazilo denarja izvedeno kakšen teden kasneje, kot je pisalo na obvestilu.

Tako. Pripravila si sebe in svojega moškega na porod, nakupila si vse potrebno (in morda še kakšno malenkost več) in se pobrigala za prvo finančno formalnost. Zdaj moraš samo še roditi, sem si rekla in se zleknila na kavč, ki je zaškripal pod mojo pridno pridobljeno nosečniško težo.

NASLEDNJIČ: Resnična zgodba o tem, kako »sva« šla rodit.

4.del: DENAR, SEZNAMI in BODOČI ATI –>

DUNAJSKA MAMI: 3. DEL; PUMPICA JE BILA SAMO ENA IZMED STVARI

<– 2.del: BABICA A LÁ CARTE IN OSTALE RADOSTI

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

V drugi polovici nosečnosti, ko ti je ta že povsem domača, je čas, da se pričneš pripravljati na porod. Informacije o tem, kaj in kako pristopiti k stvari (recimo s posebno “trening pumpico” Epi-no), pridobi pri hebammi (recimo na MuKi Pass Hebammenberatung-u med 18. in 22. tednom nosečnosti) oz. v sklopu programa Magistrata 11 (MAG 11), kjer, z MuKi Pass-om, dvigneš tudi darilo mesta Dunaj ob nosečnosti. Nikar se ne pozabi udeležiti predavanja na temo epiduralne in spinalne analgezije (PDA), ki ga organizira tvoja porodnišnica, čeprav je nimaš v svojem porodnem načrtu. Na teh predavanjih dobiš žig na posebnem PDA obrazcu, ki potrjuje, da si seznanjena z vsem, kar spada k uporabi PDA-ja, tudi v nujnih primerih (npr. nujni carski rez).

NA DOLGO:

Nekatere ženske vzamejo nosečnost z levo roko in to je okej. Jaz sem jo vzela z desno, kar pomeni, da sem jo naštudirala po dolgem in počez teoretično, nato pa sem jo poskušala čim bolj polno doživeti tudi v praktičnem smislu. To mi je bilo toliko bolj pomembno tudi zato, ker sva z bodočim atijem že pred spočetjem sklenila, da bova imela samo enega otroka (nikoli sicer ne reci nikoli, toda za zdaj ostajava pri tej odločitvi). To je pomenilo, da bom imela samo eno priložnost nosečnost doživeti in izkusiti v njeni čarobnosti in nenavadnosti. Teoretično preučevanje teh zadev me je pomirjalo…ker več veš, lažje razumeš in manj te je strah neznanega. Seveda kanček neznanega zmeraj ostane vse tja do realizacije v praksi, toda iz tedna v teden sem bolj poglobljeno vedela, kaj se dogaja v mojem telesu in zakaj se dogaja to, kar se dogaja…pa tudi kaj se bo še zgodilo.

Sprva sem se lotila tehničnih knjig, kjer se nosečnost in porod predstavlja predvsem z biološkega in fizičnega vidika. Nato sem v roke vzela Modrost rojevanja. Nekje v času božiča je bilo, ko sem jo pričela brati. Ravno pravi čas, ko se je moja nosečnost prevesila v drugo polovico in sem glede poroda postajala vse bolj suverena. Knjiga Modrost rojevanja je moji suverenosti le še dodala piko na i. Podarila mi je bistvo vsega skupaj: ZAUPANJE v svoje telo, v svojo žensko moč ter v naravnost rojevanja. Roditi je naravno. Da je rojevanje postalo tako izumetničeno in strašljivo v zadnjih nekaj desetletjih so seveda v prvi vrsti poskrbeli filmi in mediji, toda še bolj žalostno je, da se je porod »pohabilo« predvsem v medicinskem okolju. Zakaj je porod tam sploh pristal? Včasih so ženske rojevale doma, v domači postelji, in zdravniki oziroma porodničarji so prišli k njim. Res je včasih kar nekaj žensk (ali novorojenčkov) pri porodu tudi umrlo, toda z zapakiranjem poroda v medicinski postopek se situacije ni obrnilo na bistveno bolje. Tudi danes ženske umirajo pri porodu, seveda redkeje, ker lahko pri morebitnih komplikacijah prav medicinsko okolje nudi raznorazne rešitve, toda nismo se kot družba vprašali, ali ni danes morebiti med porodi več komplikacij kot pa včasih…? Zato, ker je porod v bistvu povsem psihosomatski proces, torej proces, katerega uspeh in varnost, sta v prvi vrsti odvisna od psihičnega stanja ženske, ki rojeva; od njenega pogleda na porod, od njenih pričakovanj, predvsem pa od njenih (ne)strahov. Skoraj vse komplikacije, ki se v sodobnem svetu pri porodih pojavljajo, izvirajo iz telesnih blokad, ki jih povzročijo psihična nelagodja, najpogosteje strahovi. In da so ženske moje generacije danes povečini prestrašene v zvezi s porodom, je, z ozirom na medije in informacije, ki so na voljo na to temo,  povsem logično. Toda samo nekaj korakov dlje v osebni raziskavi čtiva na temo nosečnosti in poroda, samo nekaj odprtosti do drugačnih zgodb, do alternative, lahko žensko hitro pripelje na prvo pot…na pot zaupanja vase in v svoje porodne sposobnosti. Vsaka ženska jih namreč ima. Če pomislimo povsem tehnično, smo ženske vendar (fizično) rojene zato, da rodimo potomce. Knjiga Modrost rojevanja je sestavljena iz mnogih pozitivnih zgodb o naravnih porodih, ki so jih izvedle babice v svojem babiškem centru v ZDA, pa tudi iz prijazno razložene teorije, ali recimo raje modrosti o rojevanju. Priporočam jo v branje vsaki nosečnici, pa čeprav je morebiti nekoliko »hipijevska« za sodobnega človeka. Če te je strah bolečine, nemoči in raztrganja, kot je bilo mene, je ta knjiga najlepše darilo, ki si ga v mesecih pričakovanja lahko zamisliš.

Babiški pogled na nosečnost in rojevanje, ki je meni absolutno bliže, se nekoliko razlikuje od tistega, povsem zdravniškega pogleda, kjer je porod predvsem telesni proces izločanja enega živega bitja iz drugega živega bitja. Seveda je razlika med slovenskimi in dunajskimi zdravniki precejšnja in tudi vsi slovenski niso povsem tehnični. Tukaj se pozna, da so babice oziroma hebamme v Avstriji, že dalj časa močan steber porodniške stroke. Posledično so tudi zdravniki na nosečnost in porod pričeli gledati nekoliko bolj z »naravnega« vidika. Porodnišnica St.Josef, na primer, je zelo znana po svojem spodbujanju naravnih porodov in po pristopih, ki so minimalno invazivni in maksimalno (kolikor se to v zdravniškem okolju pač da) prijazni do porodnice in novorojenčkov. Sistem babištva pa je na Dunaju še posebej neprecenljiv. Ne samo, da mesto spodbuja nosečnice, da se že pred porodom vsaj enkrat posvetujejo z eno izmed mnogih hebamm, dodatno zavarovalnice krijejo delež ali celoto predporodnih in porodnih obiskov izbrane hebamme. O tem se bo v Sloveniji še nekaj časa govorilo, preden bodo tudi Slovenke na domačih tleh lahko koristile bogato, predvsem pa poosebljeno obporodno skrb. ČEPRAV, v zadnjih mesecih sem zasledila eno mariborsko babico, ki se resnično trudi stvari spremeniti na bolje tudi v Sloveniji. Srčno upam, da ji bo uspelo in ji na tej poti želim veliko dobre volje in podpore s strani tistih, ki imajo moč in vpliv, ko gre za premike tudi v formalnem smislu. Za tiste, ki še ne veste, to je Moja Babica. Bravo!

Prvo, kar mi je povedala moja hebamma je bilo to, da porod ni mačji kašelj (eh, res?), ampak ga je bolje primerjati s triatlonom. Tudi sam se namreč dogodi v treh fazah in prav vsaka od teh faz zahteva maksimalno fizično in psihično pripravljenost. Primerjava s triatlonom se mi zdi odlična tudi zato, ker če pomisliš logično, se ga ne moreš lotiti iz danes na jutri. Tudi roditi bi bilo prekleto težko iz danes na jutri. Zato si je narava zamislila devet mesecev ( v bistvu pa deset), v katerih se ženska lahko počasi pripravi na tisti nekajurni, včasih tudi nekajdnevni, »triatlon«. Na žalost še vedno veliko žensk tega časa ne izkoristi dovolj in potem porod seveda prinese takšne in drugačne posledice. Če vzamemo na primer, med porodom pogosto najbolj ranljivo stvar, presredek. Od njega pričakujemo, da se bo, brez predhodnega treninga, raztegnil za najmanj obseg grenivke in to brez poškodb. Kakor, da bi od sebe zahtevali, da naredimo špago, potem, ko smo najprej morali v slovar pogledati, kaj ta beseda sploh pomeni. Pri naši špagi brez priprav bi zagotovo kaj počilo in čudno se je čuditi, da pri porodih pokajo presredki. Vem, zadnji stavki so nekoliko neposredni (se opravičujem morebitnim moškim bralcem in jih obenem na veliko hvalim, da sploh berejo kaj takega). Toda, kar je res, je res.

Sama sem se s svojo hebammo Christino dobila dvakrat pred porodom, da sva obdelali temo »Priprave na dan D« po dolgem in počez. Drugič se nama je pridružil tudi bodoči ati in prav podrobno smo šli skozi prihajajoči porod; od tega, kako se bi naj začelo (da ne bova v dvomih, če je to to ali ne), kaj takrat storiti in kako se že pred tem pripraviti za v porodnišnico, pa vse tja do konca, ko si bomo segli v roke in nazdravili novemu prišleku. To drugo srečanje je bilo res bogato z informacijami, ki so še dodatno opremile moje dotedanje teoretično znanje. Na Dunaju imaš cel kup ponudnikov tečajev in delavnic na temo »Priprave na dan D«, toda mnogi so precej dragi. Če nimaš možnosti najeti svojo babico s katero bi to predelala individualno, ti priporočam, da poizveš o programu predavanj v izbrani porodnišnici. Te pogosto ponujajo (tudi brezplačna) predavanja in delavnice podobne slovenski šoli za starše.

Prvo srečanje pa je tudi bilo zelo zanimivo, saj sem dobila kar nekaj, danes lahko s trdnostjo potrdim, zelo uporabnih nasvetov. Prvi je bil seznam stvari, ki jih lahko počnem v nosečnosti, predvsem od 35. tedna naprej, da svojemu telesu pomagam pri pripravah na porod. Sem spada Weledino olje za masažo presredka, ki jo je dobro izvajati dosledno, vsak večer do poroda. Izvaja jo lahko tudi bodoči ati, a iskreno povedano, zadeva ni nič kaj seksualna, saj je pri tej masaži pomembno, da se osredotočimo na raztezanje tkiva (in ne dražeče božanje) – kar utegne na trenutke biti rahlo neprijetno. Še bolj »absurdno« zveni pumpica za treniranje poroda. Epi-no se imenuje in jo je moč kupiti v vsaki lekarni. Gre za poseben (medicinski) pripomoček v obliki balončka, ki si ga vstaviš v porodni kanal, nekoliko napihneš s pumpico, zadržiš 10 minut v sebi in nato pustiš, da zleze iz tebe (kakor bo kmalu iz tebe zlezel otrok). Premer balončka se prične pri 4 cm, cilj takšnega treninga pa je balonček v 4-5 tednih pred porodom spraviti do premera 10 cm, kar je primerljivo s 35cm obsega novorojenčkove glavice.  Kot sem že omenila, zveni absurdno, vendar je zadeva v babiški stroki visoko cenjena in toplo priporočana, zdaj, ko sem ga sama preizkusila, pa tudi z moje strani. Zakaj, boste lahko prebrali v moji porodni zgodbi. Aja, pa še to, Epi-no se odlično obnese tudi kot pripomoček za krepitev mišic medeničnega dna, pri čemer se pred porodom daje poudarek predvsem na tisti del, ko je potrebno mišice iz stiska sprostiti – podobno kot pri porodu, ko se je potrebno sprostiti in ne stiskati nazaj vase (kar večina nepripravljenih žensk med porod počne in tako nevede zavira napredovanje poroda). Okrepljene mišice medeničnega dna (krepimo jih lahko tudi s Keglovimi vajami) pa, kot velika pika na i, preprečujejo uhajanje urina v nosečnosti in tudi po porodu…ter resnično ugodno pripomorejo tudi k bolj intenzivnemu doživljanju spolnega odnosa z bodočim atijem. In ko smo že pri seksu med nosečnostjo. Moja hebamma ga je z nasmeškom na obrazu zelo priporočala, saj ne samo sprošča in nabija s pozitivno energijo, povezuje partnerja in krepi duha, pač pa, po 37. tednu, če je nezaščiten, pripomore tudi k mehčanju materničnega vratu. Pravijo tudi, da lahko sproži porod, vendar vam iz lastnih izkušenj (sama sem v 41. tednu nosečnosti preizkušala to metodo intenzivno vsak dan) povem, da je to s sproženjem poroda res samo takrat, ko bi se otrok tako ali tako v tistih dneh rodil tudi brez spodbude. Zato kar veselo seksajte med nosečnostjo. Je prav fajn in povsem drugače kot sicer. Malo zaradi okornosti nosečniškega telesa, ki zahteva iskanje sproščenih in pazljivih položajev in malo zaradi prekrvavljenosti vseh tistih delčkov telesa, za katere je žgečkljivo, če so med seksom dobro prekrvavljeni.

Naslednja res prijetna zadeva je čaj iz malinovih listov, ki ga nosečnica lahko pije od 34. tedna naprej do štirikrat na dan, njegova naloga pa je pomagati maternici, da se prične sproščati in pripravljati na porod. Predvsem prispeva k mehčanju porodnih mišic, dodatno pa blagodejno vpliva na počutje, saj je bogat vir železa, mangana, magnezija in vitaminov B1, B3 in E. Pa še dober je. Magnezij, ko smo že pri tem, je super dodatek, saj sprošča mišice na splošno in tako pomaga pri težavah z zaprtjem, ki v nosečnosti, ko se črevo zaradi hormonskega koktajla poleni, rado ponagaja. In ko smo že pri dodatkih, sem sama jemala sprva Fembion 1, v drugem delu nosečnosti pa Pregnavit 2, ker je nekoliko cenejši. Nekatere ženske sicer pravijo, da se da s pravilno prehrano spraviti vase dovolj potrebnih snovi, ki jih nosečnica potrebuje v izobilju, sama pa sem pri tem nekoliko zadržana, še posebej potem, ko sem pogledala par dokumentarcev o pridelavi sodobne prehrane in potem, ko se iskreno zamislim o tem, koliko se mi v resnici ljubi kuhati, obremenjena z vsebnostjo in barvo sestavin, ki jih vržem v posodo (predvsem temno zelena listnata zelenjava je v nosečnosti zelo priporočana).

Poleg vsega omenjenega, me je hebamma Christina poučila še o Nelkenöl tamponih, torej tamponih, namočenih v mešanico olja nageljnovih žbic (Nelkenöl) in svetlina (Nachtkerzenöl). Mešanico si lahko narediš sama ali pa ti jo pripravijo v lekarni in sicer je potrebno zamešati 30ml Nachtkerzenöl in dodati 50 kapljic Nelkenöl. Nato to mešanico uporabiš skupaj z organskimi tamponi in sicer vsak večer pred spanjem, do prvega odhoda na stranišče. Namen tega ravnanja je na naravni način zmehčati maternični vrat in mu pomagati pri »zorenju« za porod. Velja od 38. tedna naprej.

Glede mehčanja materničnega vratu (ta je lahko resnično trmast včasih, zato to niso šale) mi je Christina priporočala še zajtrkovanje zmletih lanenih semen v čokolinu oziroma müsliju, sama pa sem jih dodajala še v solate, polento in testenine, ter uživanje vsaj petih dateljnov na dan – to prihaja iz turških nosečniških vraž in je namenjeno lažjemu in hitrejšemu porodu. Jaz dateljnov nisem jedla, ker so mi preprosto presladki, sploh pa v takšni količini (!), sem pa se udeleževala seans akupunkture, ki jo je prav tako izvajala Christina (večina privatnih babic ponuja tudi akupunkturo, nekatere pa še kakšne druge zanimive alternativne zadevščine). Enkrat na teden, od 36. tedna naprej, sem pol ure presedela v njeni ordinaciji z iglami v telesu. Bilo je prav prijetno. Seveda nič ne boli, je pa odlična priložnost za srečanje z drugimi nosečnicami (pri Christini so bila namreč akupunkturna srečanja skupinska) ter za pogovor s svojo hebammo, ki je od 37. tedna naprej, na mojo željo, zmeraj izvedla tudi vaginalni pregled položaja mojega dojenčka, da sva spremljali njegovo spuščanje v porodni kanal. Akupunktura naj bi v prvih tednih nosečnosti pomagala proti slabosti, v zadnjih pa za lažji porod, saj naj bi vplivala na pravilno razporeditev energij v telesu in odpravljanje blokad v umu. To je edina stvar za katero menim, da pri meni ni imela resničnega učinka. Za šest srečanj sem plačala 120€, kar niti ni tako malo, za nekaj, kar verjetno ni imelo učinka. Toda, če bi človek bil vedež…

To so seveda majhne vsakodnevne rutinice, h katerim spada tudi vtiranje Weledinega, ali katerega drugega, bio olja v raztegnjeno kožo na nosečniškem trebuščku. Vlogo pri (ne)strijah v nosečnosti imajo seveda tudi dobri geni (hvala mami), toda dokazano je, da rastlinska bio olja, predvsem mandljevo, blagodejno vplivajo na razteznost kože in jaz lahko to povsem potrdim, saj se mi v času nosečnosti (porabila sem dve flaški) in po porodu ni naredila niti ena strija. Woo hoo! Verjetno še nisem omenila, da je moj trebuh na koncu presegal 105cm obsega (!) ?

Toliko o zvarkih in pripravkih. Kaj pa dejanski šport? Seveda je potrebno telo pripraviti na porod tudi v športnem smislu (triatlon, se spomnite?). Sem kot osnovica spadajo vsakodnevni sprehodi, lastništvo psa pride tukaj, v zvezi z motivacijo, še kako prav, in enostavne raztezne vaje, jaz pa sem zadevo še nadgradila s plavanjem in jogo za porod (Yoga Für Geburt). Slednjo sem obiskovala od 28. tedna naprej, v čudoviti babiški ordinaciji v sedmem okraju, imenovani 7SternPraxis. Tukaj najdeš veliko zanimivih delavnic, predavanj in nenazadnje babic za predporodno in poporodno obdobje. Jaz sem prav tukaj našla svojo drugo hebammo (v drugem delu pojasnim, da sem si izbrala dve babici, eno privat za porod in eno »patronažno« za potem), hebammo Beate, pri kateri sem se oglasila v sklopu Hebammenberatung-a in od nje prejela seznam stvari, ki jih potrebujem v tednu po porodu (Wochenbett) ter odličen recept za energetske kroglice, s katerimi se izogneš nažiranja z rafiniranim sladkišem v zadnjem trimesečju. Recept najdeš na koncu tega zapiska.

Joga, ki sem jo obiskovala, pravzaprav ni bila joga. Šlo je bolj za pridobivanje veščin dihanja in sproščanja v specifičnih predporodnih in porodnih položajih – povedano poenostavljeno, naučila sem se, katere položaje lahko izkoristim v prvi fazi poroda, torej v času intenzivnih popadkov in  katere v drugi fazi proda, torej v času iztisa – vse te položaje pa pospremim s pravilnim dihanjem in duhovno vizualizacijo dogajanja. Zadeva je bila odlična, še posebej kot praktično dopolnilo teoriji in zgodbam iz knjige Modrost rojevanja.  Za šest skoraj dvournih srečanj sem plačala malo manj kot 150€, v kar pa je bilo vključeno tudi štiriurno vikend srečanje za pare, torej »joga« tudi za bodočega atija, ki se je tako naučil pravilno pritisniti na moj križ oz. medenico za takrat,  ko bo to resnično potrebno.

Plavala sem enkrat na teden v mestnem bazenu. Vem, ni preveč luštno plavati v dunajskih mestnih bazenih, toda, ko odkriješ dan in uro v tednu, ko se v bazenu gnete najmanj penzionistov in brezposelnih rekreativcev, je lahko prav luštno…in sproščujoče. V Döblinger Bad je to ob torkih opoldne, ko imajo dan za dojenčke. To pomeni, da je bazen ogret na prijetnih 28 stopinj, kar je za mnoge resne plavalce prevroče, linije za resno plavanje pa so prazne, saj se dojenčki večinoma (s svojimi starši seveda) kopajo v bejbi bazenu. Sama sem sicer svoje plavalne treninge vzela precej resno. Poleg vzdrževanja mišic in kondicije, sem po preplavanem kilometru in pol bila tudi osveženo utrujena, če vam je jasno, kaj želim povedati.

Skratka, pripravljala sem se na porod po dolgem in počez, čeprav nisem mogla vedeti, kakšen porod me čaka (o moj bog, počakajte, da vam povem svojo porodno zgodbo!). Toda spadam med ljudi, ki so radi dobro pripravljeni, pa četudi se podajajo v neznano. Svojo porodno torbo sem pripravila že v 35. tednu, oprema za dojenčka pa je tudi bila povsem sestavljena, postavljena in pripravljena nekaj dni zatem…ker nikoli ne veš, so me svarile knjige, morda pa pride otrok prej, kot pa je predvideno. O porodni torbi in opremi, ki jo RES potrebuješ (tukaj na Dunaju), v prihodnjem zapisku.

Zdaj pa še le dve zadevici na hitro. Prva je darilo mesta Dunaj ob tvoji nosečnosti oz. ob prihodu novega Dunajčana. Če ti Slovenija ob rojstvu otroka podari 500 € (ne povsem preverjena informacija), pa so na Dunaju nekoliko bolj »praktični«. Na magistratu za družino, MAG 11, te čaka praktičen nahrbtnik, napolnjen z nekaterimi uporabnimi in manj uporabnimi zadevicami za tvojega malčka…in zate. Nahrbtnik ima zelo ortopedske naramnice in izoliran prednji žep, če ti to kaj pomeni. Med flaškami, dudicami, nogavičkami, vlažilnimi robčki in tisočimi brošuricami ter kupončki za popuste (kar dobra zadeva) najdeš tudi prečudoviti (malo sem sarkastična) bodi, ki ga podarja Hofer, v sklopu prelepega dogodka, torej rojstvu še enega Dunajčana. Ta bodi je v velikosti 84 in je, seveda, belo-rdeče barve, z velikim dunajskim logotipom. Iiiii! In k vsemu temu ti MAG 11 podarja še veliki fascikl z vsemi pomembnimi informacijami o ugodnostih in pravicah mladih družin na Dunaju. Tega še do danes nisem uspela vsega prelistati, vem pa, da sem vmes zasledila tudi obrazec za naročilo pralnih plenic, pri čemer ti mesto Dunaj podari 100€ dobroimetja. Če se sprašujete, ali se splača opraviti pot na enega izmed Eltern-Kind centrov, jaz pravim, da se. Vsaj 20% stvari iz nahrbtnika mi je do danes že prišlo prav, dodatno pa ti pri predaji nahrbtnika izročijo tudi brošuro s svojim programom, ki ga izvajajo brezplačno za sveže pečene starše na različne teme, ki se tičejo tega razburljivega novega življenja. Nahrbtnik torej pojdi iskat enkrat v času svoje nosečnosti, v najbližji Eltern-Kind Zentrum, seveda, z MuKi Passom, kako pa drugače.

Dunajska mami blog

Druga zadeva pa je predavanje na temo PDA, torej epiduralne oz. spinalne analgezije. Sama sem bila povsem prepričana, da epiduralne nočem med svojim porodom, saj si želim povsem naraven porod z vsem, kar le-ta prinese s sabo. Toda hebamma Christina me je opozorila, da se še tako lepe nosečnosti lahko končajo z zakompliciranim porodom, ta pa se mora včasih zaključiti z nujnim carskim rezom, pri čemer je uporaba PDA seveda neizbežna. Zato boš v mapici dobrodošlice, ki jo prejmeš ob prijavi v porodnišnico, prejela tudi obrazec na katerem bodo, na kratko razložene lastnosti uporabe PDA pri porodu, ter klasična vprašanja o morebitnih alergijah in drugih težavah. Ko odgovoriš na vsa vprašanja, moraš obrazec tudi podpisati, TODA TO ŠE NI VSE. Samo tvoj podpis, kot sem sama mislila, ni dovolj. Na obrazec se mora podpisati tudi porodnišnični anestezist ter svojemu podpisu dodati žig, ki potrjuje, da si bila na ustnem predavanju in predstavitvi uporabe PDA. Seveda ti bodo PDA nudili tudi brez tega žiga, vendar boš v tem primeru, prav tam, med porodom, verjetno s hudimi popadki in rahlo vrtoglavico, morala približno 15 minut poslušati skrajšan del omenjenega predavanja, preden ti bodo vstavili kateter. »In tega si seveda ne želiš,« je zaključila hebamma Christina in jaz sem se strinjala ter se nemudoma udeležila predavanja ob prvem možnem terminu. Ti so običajno na voljo redkeje, kot bi si človek želel, zato to opravi čim prej. Najbolje kar zdaj takoj…če še nisi.

NASLEDNJIČ: Kaj resnično potrebuješ v porodnišnici in za dojenčka, kako pridobiti Wochengeld ter o tem, kako na porod pripraviti svojega moškega.

 

4.del: DENAR, SEZNAMI IN BODOČI ATI –>

 

DUNAJSKA MAMI: 2. DEL; BABICA A LÁ CARTE IN OSTALE RADOSTI

<– 1.del: NOSEČA SEM, KAJ PA ZDAJ?  
3.del: PUMPICA JE BILA SAMO ENA IZMED STVARI –>

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

V kolikor imaš namen roditi ambulantno ali doma, potrebuješ pred porodom še dogovor z izbrano babico oz. hebammo, ki bo izvedla porod in poskrbela zate v dneh po porodu (Wochenbett), svetuje pa ti lahko že v času nosečnosti. Hebammo najdeš na spletni strani Hebammen.at, lahko je javna (torej s koncesijo) ali privat – slednjo lahko najameš tudi za izvedbo poroda, ne glede na to, za katero vrsto poroda se odločiš. Dodatno pa je v nosečnosti priporočeno (in ne obvezno) opraviti ultrazvočni preiskavi: nuhalna svetlina (Nackentransparenz) in morfologija (Organ Screening), ki stanejo precej, zato se je, kot Slovenec, dobro znajti. Pri nosečniški slabosti pomaga nekaj malenkosti, sicer pa jo je dobro sprejeti, kot nekaj naravnega in nenazadnje razveseljujočega, saj tvoja slabost pomeni, da otročku, ki raste v tebi, gre odlično.

NA DOLGO:

Kot omenjeno v predhodnem zapisku, sem sama svojo, sicer načrtovano nosečnost potem, ko se je začela dogajati, doživljala kot mešanico lepega in grozečega. Najprej me je bilo noro strah tako imenovane »jutranje slabosti«, za katero so me svarile tako prijateljice kot knjige, da v bistvu sploh ni jutranja, ampak kar celodnevna in da te le redko zares pripelje do bruhanja (in s tem olajšanja), saj se večinoma nahaja zgolj na vrhu požiralnika, kot nekakšen zloben knedl. Če sem kaj spoznala v času nosečnosti, je to zagotovo bilo vseobsegajoče dejstvo, da je projekt »Imela bova otroka« ena redkih, če ne celo edina stvar v človekovem življenju, ki se je ne da, ampak res niti malo, nadzorovati ali upravljati. In prične se že pri trenutku oploditve. Nemogoče je določiti dan, ko se bo spermij uspešno zaril v jajčece, to pa se bo potem trdno ugnezdilo v maternici. Nemogoče je tudi ustvariti dečka ali deklico. Lahko se spočne otroka, toda čeprav v nekem nezavednem procesu prav mi določimo kakšne oči, nos, usta, ušesa, stopala in lase bo imel naš otrok, je spol čista loterija. In posledično je loterija tudi to, ali bo žensko telo na hormonske spremembe, ki so potrebne za to, da se v njem ustvari nežno, toplo in varno gnezdo za dojenčka, odreagiralo s slabostjo ali pa se zanje sploh ne bo pretirano zmenilo. Smešno, ampak tako je bilo pri meni. V strahu pred nosečniško slabostjo, sem se oborožila z ingverjevim čajem (obogatenim z limono, ker ingverja v bistvu ne maram), prepečencem in celo akupunkturo sem načrtovala. Dragega sem v tem načrtu preventive prosila, da mi preden gre zjutraj v službo pripravi čaj in nekaj koščkov prepečenca na nočni omarici, saj naj bi manjši obrok, še preden vstaneš iz postelje, pomagal. In bodoči ati je bil tako ljubeč, da mi je k čaju in prepečencu občasno priložil tudi kakšno lepo sporočilce za dobro jutro in to vseh devet (v bistvu deset) mesecev. Kar se slabosti tiče pa… nič. Čakala sem jo, oborožena z nasveti od vsepovsod, pa je ni in ni bilo. No, bila je takšna majhna, niti omembe vredna, »slabost praznega želodčka«, kot sem jo kasneje poimenovala. Namreč, ko sem si potem, ko mi je bilo čudno, da slabosti ni, še enkrat in bolj poglobljeno prebrala o zadevi, sem se poučila o tem, da je slabost (najverjetneje, ker trdnih dokazov ni) posledica pridnosti hormonov hCG in estrogena, ki marljivo pripravljajo okolje za mojega bodočega otročička, ki bo sprva rasel v meni in šele potem zunaj mene. Koktajl hormonov lahko v praznem želodcu povzroči slabost, zato je najboljši recept proti nosečniški slabosti zmeraj nekoliko poln trebušček.  Prav zato sem od doma vedno šla s kakšno banano, sadno tablico ali štručko v žepu. Seveda pa je to bila moja zgodba. Slišala sem, kako so ženske zaradi nenehne slabosti shujšale v prvih tednih nosečnosti in kasneje spoznala, da je tudi to normalno. Namreč, kot sem že povedala, naša telesa se na proces kot je nosečnost, odzivajo povsem različno in zato enotnega recepta proti slabosti v prvih mesecih ni. Kakor ga tudi ni za zanesljivo naravno oploditev, za spočetje fantka ali punčke in kasneje, kot spoznaš na tej poti, za nič. In nosečniška slabost, v kolikor te doleti, je prvi izmed izzivov nosečnosti, ki te postopoma pripravijo na povsem novo zgodbo, ki te zanesljivo čaka čez nekaj mesecev in potem do konca življenja. Pa da ne bo sedaj izpadlo, da sem prve mesece žarela, ker pač nisem izkusila resnične nosečniške slabosti. Daleč od tega. Že od šestega tedna naprej sem bila napihnjena kot balon, zato nosečnosti, tudi če bi hotela, nisem mogla tajiti in še vsi so me spraševali v katerem mesecu sem, jaz pa sem takrat štela komaj tedne, poleg tega pa sem izkusila utrujenost, ki jo je težko opisati z besedami. Vsak dan sem bila povsem »ubita«. Tako zelo, da me je vsaj enkrat na dan imelo, da bi legla na tla v trenutku, ko me je utrujenost zagrabila…pa četudi bi bilo sredi pločnika ali U-bahna. Za razliko od nosečniške slabosti, je utrujenost nekaj, za kar lahko rečem, da sem si jo delila z mnogimi drugimi nosečnicami, pripisujem pa jo ponovno aktivnim hormončkom, ki so vsakodnevno od mojega telesa terjali epske spremembe – logično, da je telo od tega utrujeno, kako ne bi bilo?! Počitek in majhni obroki v kratkih razmikih so torej osnova za lažje prenašanje prvih nosečniških »tegob«. Seveda pa je vse skupaj še lažje, če tudi naš um nekoliko pomaga v teh trenutkih in sicer tako, da se osredotoči na zavestno sprejemanje telesnih neprijetnosti kot nekaj, kar je čudovito, predvsem pa naravno. Nenazadnje nam prav te neprijetnosti sporočajo, da se v telesu ustvarja prostor za novega človečka, ki bo z našo pomočjo kmalu prišel na svet.

In sedaj bom malo »baba-čula-baba-rekla« in bom pridala še rek o tem, da je bojda bolj rado slabo nosečnicam, ki nosijo punčko kot tistim s fantkom v trebuhu. Da je to res, sem se sicer lahko prepričala šele, ko je bilo to zlovešče obdobje zame že mimo in sicer na nuhalni svetlini. Tam mi je zdravnik, pa čeprav je to na nuhalni svetlini redko mogoče, zanesljivo potrdil, da v sebi nosim fantka.

Nuhalna svetlina (Nackentransparenz) je poseben ultrazvočni pregled, ki spada med tako imenovane presejalne teste v času nosečnosti (ne vem zakaj presejalne, ker se pri tem pregledu nič ne presaja… ?? 😀 ), kjer se preverja verjetnost kromosomskih napak pri plodu, predvsem za Downov sindrom, dodatno pa se po potrebi popravi tudi datum pričakovanega poroda ter nakaže spol. Pri slednjem gre za zelo kočljivo in velikokrat nedoločljivo zadevo, čeprav so mnogi bodoči starši zelo neučakani, da bi izvedeli, kakšne barve voziček naj kupijo. Spol se ugotavlja s pomočjo ultrazvočne slike, ki v tem času že lahko nakazuje razvoj spolovila na plodu. To se namreč sprva, tako pri bodočih dečkih kot bodočih deklicah, kaže kot majhna izboklina, iz katere pa se kasneje razvije ali lulek ali lulika (tako zelo čudno mi je bilo tukaj napisati penis in vagina, da mi prosim oprostite, za moje »domače« izrazoslovje…saj je vsem jasno, ne? ). Pri dečkih je v tem času ta izboklina nekoliko bolj pokončna, medtem ko je pri deklicah nekoliko bolj ploska. Na podlagi tega lahko ginekolog namigne v katero smer gre zgodba. Seveda pa so ginekologi pri teh napovedih zelo previdni in, kadar gre za punčko, raje pojasnijo, da se še nič ne da jasno reči. K sreči je v najinem primeru izboklina najinega bodočega otroka štrlela pokonci pod kotom 90 stopinj, pri čemer je ginekolog s skorajšnjo zanesljivostjo in rahlim nasmeškom na obrazu povedal, da pričakujeva fantka. Pregled nuhalne svetline naj bi se opravil med 11. in 13. tednom nosečnosti, opravijo pa ga lahko samo ginekologi s posebno licenco. Običajno se zgodi, da tvoj ginekolog te licence nima, zato moraš poiskati tistega, ki licenco ima. S pomočjo tega seznama, lahko preveriš, kateri ginekologi v posamezni državi, opravljajo omenjeni pregled.  Na Dunaju je kar nekaj takšnih ginekologov, predvsem pa te preglede nudijo porodnišnice same. Tako sem ponudbo za nuhalno svetlino, in kasneje tudi morfologijo, prejela kar v mapici iz porodnišnice St.Josef, v kateri sem se prijavila za porod. Toda, vsi Slovenci na Dunaju vemo, da so plačljive zadeve na Dunaju skoraj vedno enkrat dražje kot v Sloveniji. Tukaj se strokovnjake pač bolj (pre)ceni in se temu primerno tudi zaračunavajo ter plačujejo njihove storitve. In zato sva storitev poiskala v Sloveniji. Povprečna cena nuhalne svetline na Dunaju je 110€, midva pa sva, tudi s pomočjo priporočil, našla dr. Žebeljana v Mariboru, se dogovorila za pregled v petek ob 17. uri in se peljala za vikend v Slovenijo. Na vrsti sva bila točno, obravnava je bila vrhunska, razlaga jasna in v slovenščini, rezultati razveseljujoči (otrok je zdrav in moškega spola) in cena prijazna (plačala sva 60€ + 10€ za CD z ultrazvočnimi posnetki, iz katerih sem kasneje pripravila spominski video). Mnogi ginekologi bodo dodatno ponudili še krvno preiskavo, ki natančnost merjenja nuhalne svetline le še ojača, a ker sama v osemindvajsetem letu in na podlagi družinske amneze ne spadam v kritično skupino za kromosomske okvare ploda v nosečnosti, se za to nisva odločila. Prav tako se nisva odločila za ponujeno 3D/4D raziskavo, pri kateri je mogoče videti plod – torej zametek bodočega dojenčka – v realnem času in v 3D verziji. Verjemite, v tem času se nič pametnega še ne vidi, to lahko potrdim, ker nama je dr. Žebeljan vseeno omogočil kratek 3D/4D vpogled in vam lahko povem, da je moj otrok bil takrat podoben zarodku jagnjeta…ali pa psička…ali pa nezemljana…kakorkoli že, v tej stopnji smo baje vsi enaki in res je bilo tako.

Kot nuhalna svetlina pa tudi, kasneje sledeča morfologija, ki ji na Dunaju rečejo »organ screening«, ni obvezen pregled. Pri teh pregledih gre ves čas za preventivno zaznavanje morebitnih okvar ali napak pri plodu, ki jih je včasih mogoče, včasih pa tudi ne, s predhodnim odkritjem, takoj po rojstvu ali pa celo še v maternici, pozdraviti. Seveda gre tudi za tržno nišo, ki podobno kot cepljenje, temelji na ustrahovanju v stilu »kaj pa če«… ups, sem pravkar bila preveč subjektivna? Kakorkoli, sama sem se odločila za oba pregleda zato, ker je to bila priložnost, da pokukam tja, kamor sicer ne morem videti, lahko pa ves čas čutim. Ultrazvočne naprave pri teh raziskavah so namreč znatno boljše in preglednejše kot tiste navadne pri naših ginekologih.

Pri morfologiji gre za natančen ultrazvočni pregled otročkovih organov, pri čemer se ugotavlja njihovo delovanje. Pregled se opravi med 20. in 22. tednom in prav tako ponuja 3D/4D verzijo. Tokrat sva se odločila zanjo in nama ni bilo žal, saj sva lahko videla kako najin sinko v usta tlači palec in kako se (že takrat) mršči in to v realnem času. Spet sva plačala enkrat manj (približno 120€), kot bi na Dunaju. Seveda brez prištetih potnih stroškov, saj sva se ponovno dogovorila za termin, v katerem bi tako ali tako šla v Slovenijo.

Dunajska mami blog 2

Medtem so seveda minevali tedni, ki sem jih veselo odštevala in o njih zapisovala v poseben nosečniški dnevnik, kar tudi priporočam, saj (spet) hormoni kmalu po porodu poskrbijo za izbris spomina (to bi naj imelo opraviti nekaj z naravnim vzgibom, da bi ženske vedno znova z veseljem zanosile). Pri svoji ginekologinji sem se zglasila približno na vsake štiri tedne, pri čemer me je asistentka stehtala (tudi to je bilo svojevrstno zadovoljstvo, saj doma nimam tehtnice), mi izmerila pritisk in preverila urin, ginekologinja pa je preverjala moje splošno počutje in tudi sama občasno naredila ultrazvočni pregled s svojo sto let staro ultrazvočno napravo ter mi vedno znova zagnano pripovedovala, kaj se vidi na sliki, medtem ko sem jaz napenjala oči, da bi vsaj približno videla kaj podobnega človeškemu teleščku…na primer glavo…ali pa roko…ali pa mali penis, ki mi ga je na enem izmed pregledov muzajoče se kazala s prstom, a ga jaz nisem videla. Vse te preglede in ugotovitve je marljivo vpisovala v moj MuKi Pass in tako skrbela, da so žigi in podpisi padali tam, kjer jih kasneje hoče videti WGKK (oz. katera izmed zavarovalnic), od katere želiš prejemati t.i. Kinderbetreuungsgeld. Dober ginekolog bo skrbel, da bo tvoj MuKi Pass potrjen na vseh tistih straneh, ki morajo biti potrjene, ne glede na to ali ga ti (ki tako ali tako nimaš pojma) na to spomniš ali ne. V povprečju je takšnih pregledov pet, po potrebi pa jih je lahko več. Natančno so našteti na prvih straneh MuKi Passa.

Poleg pregledov, ki so stalnica tako pri slovenski kot pri dunajski nosečnosti, pa je prav posebno mesto v najinem projektu »Imela bova otroka« zasedla izbrana privatna babica (v nadaljevanju hebamma). Za najem privatne hebamme se nisva odločila samo zato, da bi zmanjšala možnosti za nepotreben stres med porodom, pač pa tudi zato, ker sem si želela, da bi bil moj porod, kljub temu, da se bo odvil v porodnišnici, intimen in meni ter otroku prijazen. Privatna hebamma namreč sama izvede porod, v kolikor seveda ni dodatnih komplikacij, zato ste v času poroda v sobi samo ona, ti in tvoj moški (ali pač tista oseba, ki si jo izbereš). Hebamma je tam samo zate; skrbi za varen potek poroda, pa tudi za tvoje dobro počutje (za kar hebamme iz porodnišnice pogosto nimajo časa). Dodatna prednost privatne hebamme je, da se z njo lahko srečuješ že pred porodom in tako stkeš zanimivo vez, ki med porodom veliko pomeni. Na teh predporodnih srečanjih lahko svoji hebammi zaupaš strahove in želje, ona pa te že takrat potolaži in pouči o tem, kako porod v resnici ni tako strašen, kot si ga sama zamišljaš. Vsaj eno od teh srečanj (med 18. in 22. tednom) je v celoti krito s strani zavarovalnice in se imenuje Mutter-Kind Pass Hebammenberatung. V kolikor nimaš privatne hebamme ti ta posvet prav tako pripada, izkoristiš pa ga lahko pri katerikoli hebammi v mestu.

Iskanje privatne hebamme je podobno iskanju porodnišnice, saj so tiste najboljše, s priporočili in izkušnjami, zasedene po več mesecev v naprej. Zato sem jo sama iskala istočasno z izbiro porodnišnice. Namreč, privatne hebamme ne morejo asistirati v vseh porodnišnicah, pač pa samo v tistih, s katerimi imajo sklenjeno pogodbo. Na spletni strani porodnišnice St.Josef je seznam tako imenovanih Wahlhebammen, ki ponujajo svojo storitev v sklopu porodnišnice. Veliko jih ima tudi spletno stran, zato je izbira nekoliko lažja. Toda pozor! Prvo srečanje z eno izmed hebamm, ki delujejo v St.Josef, se že zaračuna 50€, zato lahko izbiro na podlagi srečanj z večimi hebammami kar odmisliš….razen, če sta z dragim polna denarja –  toda v tem primeru boš najverjetneje svojo porodno sobo rezervirala v Rudolfienerhaus. Ta del je nekoliko smotan, vendar tako je, zato sem sama poskušala čim več priporočil in informacij pridobiti s spletno raziskavo. Na koncu sem se dogovorila s hebammo Christino Ullrich, ki ima svojo (prisrčno) ordinacijo v 13. okraju, nedaleč stran od porodnišnice. Že na srečanju se je k sreči izkazalo, da je Christina izkušena, topla, pa tudi kul sodobna babica, moja odločitev pa se je dodatno na dan poroda izkazala za neprecenljivo.

Zdaj pa k stroškom, ker vem, da vas to najbolj zanima. Zavarovalnice krijejo različne deleže storitev Wahlhebamm, informacije o tem pa najdete tukaj. Asistenca pri porodu NI krita (niti delno) s strani zavarovalnice in je torej v celoti plačljiva. Cene te storitve se gibljejo med 900€ in 1 500€. Nekatere hebamme imajo v tej ceni že vključene tudi dodatne posvete in priprave, spet druge vsako dodatno stvar zaračunajo posebej. Skoraj vse tudi ponujajo akupunkturo, a o teh, dodatnih doživetjih v naslednjem zapisku. Naju je hebamma Christina v celoti stala približno 1 600€, s povračilom s strani zavarovalnice (za predporodna srečanja) pa približno 1 300€. Danes, po porodu, lahko zanesljivo rečem, da je bila vredna vsakega centa. Zakaj, boste lahko prebrali v zapisku, v katerem vam bom razkrila svojo porodno zgodbo. Pri povračilu stroškov za posvete (predporodni posveti so kriti ali delno kriti samo v primeru planiranega poroda doma ali ambulantnega poroda) je dobro vedeti, da zavarovalnice krijejo samo del stroškov in še to od tarife, ki je sicer določena za hebamme s koncesijo, kot piše tukaj. V praksi to pomeni, da če tvoja privatna hebamma računa za srečanje 60€, tarifa koncesijskih hebamm za takšno srečanje pa je 40€, ti bo zavarovalnica povrnila delež od 40€ in ne od 60€. Pri WGKK je ta delež 80%. Ampak nekaj pa je, ne?

Najin (finačni) načrt je bil torej takšen: Najela sva privatno hebammo Christino, za predporodna srečanja in priprave ter za sam porod. Ker pa sem načrtovala ambulantni porod (kjer je dogovor s hebammo nujno potreben tudi za tako imenovan Wochenbett), pri katerem greš domov v prvih 24-ih urah od rojstva otroka, sem potrebovala storitve hebamme tudi še v 4-5 dneh po porodu. Moja privatna hebamma je obiske na domu računala kar 80 € na obisk, zato sva se odločila, da bova za ta del najela hebammo s koncesijo – tako bodo te storitve za naju povsem brezplačne (torej krite s strani zavarovalnice). Seveda se je Avstrijcem to manevriranje zdelo neobičajno, toda midva sva na tak način prihranila za cel otroški voziček. Torej, potem ko mi je Christina pomagala pred in med porodom, naju je od prvega dneva doma, obiskala hebamma Beate. Najbolj jasno vam bo, če si Beate po slovensko predstavljate kot patronažno sestro, ki pride na dom pokazati kako poskrbeti za nebogljenega novorojenčka, njegov popek, lačen želodček in čisto ritko.

NASLEDNJIČ: O zanimivih in zlata vrednih nasvetih prve in druge hebamme, o tem, kaj dobiš kot nosečnica za darilo od mesta Dunaj in o pomembnem podpisu, ki ti na dan poroda lahko reši rit.

<– 1.del: NOSEČA SEM, KAJ PA ZDAJ?  
3.del: PUMPICA JE BILA SAMO ENA IZMED STVARI –>