DUNAJSKA MAMI: 10.DEL ; KAJ IMATA SKUPNEGA VRTEC IN DIASTAZA REKTUSOV

<– 9.del: O NOVOPEČENIH ATIJIH IN AVSTRIJSKIH PEDIATRIH

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

 

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

Še zadnji zapisek v sklopu zapiskov o nosečnosti, porodu in frišnem starševstvu na Dunaju. Tokrat smo že malo zrasli in postali »zreli« za dunajski vrtec. No, to z zrelostjo bi lahko tolmačili na več načinov, saj smo se do zdaj že krepko naučili, da če kje, potem pri zgodbi o razvoju otroka (in starša) ni mogoče delati standardnih zaključkov. Pa vendar je tako, da je resničnost sodobne družbe včasih neusklajena z naravnimi ritmi in tako mora otrok dobro leto po tem, ko je prvič vdihnil zrak tega sveta, že v vrtec. Včasih še prej, redkeje kasneje. Je pač tako, da se koleščki sistema vrtijo naprej in mama mora nazaj na delo, otrok pa naprej, na novo stopnjo življenja. Na Dunaju je lahko ta stopnja hitro nedosegljiva, če se frišna starša nista pravočasno pozanimala o prostih mestih, še prej pa pridobila tako imenovano KundInnen-Nummer. Prijava v javni vrtec zna biti izziv, privatni so nekoliko bolj fleksibilni, od letos naprej pa lahko slovenski starši svojega malčka vpišejo tudi v slovenski dvojezični vrtec…pa vendar, na Dunaju kronično primanjkuje mest za otroke mlajše od treh let. Ali se Dunajčani tako hitro razmnožujemo, ali pa nam vesolje tudi tukaj skuša kaj sporočiti. Kakorkoli, za vrtec se je smiselno pričeti zanimati že kmalu po tem, ko si frišna mami opomore od prvih tednov novega kaosa. In ko smo že pri tem izjemno posebnem obdobju, vam moram nekaj zaupati: Diastaza rektusov obstaja in je v bistvu zelo pogosta nadloga frišnih mamic. O čem govorim in kaj ima to z vrtcem, v nadaljevanju. V kolikor nimate časa za branje celotnega zapiska, ker je vaš mali lepi sonček ravnokar odkril predal z atijevimi papirji in risalnimi žebljički pa predlagam, da takoj zdaj odpustite svojemu telesu, ker trebuh še vedno ni enak kot pred nosečnostjo in kasneje raziščete PRAVILNE vaje za odpravo razmika trebušnih mišic. In da ne bomo govorili samo o okrevanju telesa frišne mami, bomo v tem, zaključnem blogu dodali še nekaj besed na temo imunskega sistema našega malčka, ki je z zgodnjim vpisom v vrtec tako tudi zelo zgodaj soočen s tihimi napadi bakterij in virusov, ki prežijo nanj v zunanjem svetu. Namesto farmacije, sem se odločila, da podprem alternativne zgodbe, ki prihajajo iz tisočletnih modrosti, ko denar še ni bila glavna vrednota svetovne družbe.

NA DOLGO:

Pa se kar takoj najprej lotimo novega izziva: vključitev v vrtec. Dunaj je eno redkih mest na svetu, ki za svoje prebivalce omogoča popolno subvencijo za javno varstvo otrok v vrtcih. Seveda je ta subvencija dosegljiva pod določenim pogojem, in sicer, da ima vsaj en starš in otrok, ki bo vrtec obiskoval, prijavljeno stalno prebivališče na Dunaju, nato pa sledijo še izborni kriteriji, po katerih se zapolnijo prosta mesta, ki jih je že v osnovi premalo. Zato so tudi ti kriteriji na nek način pogoji za vpis v javni vrtec. Vežejo na zaposlitev staršev (prednost imajo otroci, katerih oba starša imata redno zaposlitev za polni delovni čas), na starost otroka (starejši otroci imajo prednost pred mlajšimi), socialno situacijo (morebitne krizne razmere), bližino bivanja (prednost imajo otroci, ki so bližje vrtcu) in morebitno sestrstvo (prednost imajo otroci katerih bratje in sestre so že vkljjučeni v isti vrtec). Tako je iz prakse znano, da je mesto v javnem vrtcu izredno težko dobiti, po drugi strani, pa je tudi vpis v privatni vrtec svojevrsten izziv. Zakaj, privatni vrtci niso nujno tako kakovostni, kot se oglašujejo, ali pa so priznani in kakovostni in je njihova cena absolutno previsoka, za povprečno dunajsko družino. Poleg tega pa je potrebno predelati še nova znanja o pedagoških usmeritvah, med katerimi sta trenutno najbolj popularni Montessori in Waldorf. Pri prvi gre za to, da se otroka zelo hitro navaja na to, da je samostojen in da se nauči zaupati v lastno presojo in  ustvarjalnost. Pri drugi pa prednjači poudarek na času, ki ga je potrebno otroku dati, da v svojem ritmu spoznava zunanji svet in svojo vlogo v njem. Potem pa je tukaj še zanimiva organizacija skupin v vrtcih, ki so za razliko od slovenskih vrtcev lahko tukaj organizirane tudi tako, da so v eni skupini združeni otroci od najmlajših do najstarejših. Prednost takšnega pristopa je, da se mlajši učijo stvari od starejših, starejši pa se učijo solidarnosti in potrpljenja z mlajšimi otroki. Pri takšni organizaciji skupine je pomembno tudi to, da je najmlajših otrok na vzgojiteljico bistveno manj kot v skupini, kjer so vsi otroci potrebni posebne pozornosti in so bolj odvisni od skrbi vzgojiteljic.

Je pa od letos naprej v naši skupnosti prvič na voljo tudi slovenski dvojezični vrtec. Deluje v sklopu privatnega vrtca Schmetterling, v neposredni bližini Stadtpark-a in ima odličen koncept. Slovenski otroci so vključeni v nemško-angleške skupine omenjenega vrtca, vsak dan v dopoldanskem času, pa jim je na voljo še slovensko-govoreča vzgojiteljica, ki za njih pripravlja tudi ustvarjalne delavnice v slovenskem jeziku. Na tak način se količina prisotnosti maternega jezika v vsakodnevnem življenju otroka bistveno poveča, a še vedno ne toliko, da bi kakorkoli ogrožala integracijo v nemško-govoreče okolje. V slovenski dvojezični skupini se tako otroci še vedno igrajo s svojimi nemško-govorečimi prijateljčki in so vključeni v nemško-angleški dnevni program, obenem pa je tam za njih tudi vedno nekdo, ki jim bo skozi igro in ustvarjalnost pomagal ohranjati svoj materni jezik…mimogrede. Slovenski vrtec deluje pod okriljem društva Slovenski bilingvalni vrtec, ki zagotavlja prosta mesta v dogovoru z omenjenim privatnim vrtcem, s pomočjo donatorskih sredstev, subvencije Urada za Slovence po svetu in subvencije mesta Dunaj. Na tak način znaša starševski prispevek bistveno manj, kot stane varstvo v kakovostnem privatnem vrtcu sicer in le nekoliko več kot v javnem vrtcu. Pa vendar je tudi tukaj čakalna vrsta. Letos je v slovensko skupino vključenih devet otrok, število prostih mest za prihodnje leto pa še ni znano, saj morajo ustanovitelji najprej pridobiti finančna sredstva za novo sezono. Kljub temu imajo starši že zdaj možnost, da se vpišejo na seznam interesov in si tako zagotovijo možnost takojšnjega obvestila o možnosti rezervacije mesta za prihodnje leto. Tukaj, se lahko vpišete na seznam in preberete več o slovenskem dvojezičnem vrtcu na Dunaju.

Ne glede na to, za katero ponudbo vrtcev na Dunaju se boste odločili, je prvi korak, ki ga morate narediti, pridobitev KundInennummer, kar pomeni nekakšno registracijo otroka v register dunajskih otrok, ki so upravičeni do vrtca na Dunaju. To številko pridobite na MA10, osebno ali preko spleta. Številko boste pridobili v obliki pisne odločbe, ki jo nato posredujete vrtcu v katerega imate namen vpisati Vašega otroka. Istočasno si lahko na MA10 pridobite seznam razpoložljivih mest v javnih vrtcih in se nato prijavite na čakalno listo za katerega izmed njih. Najboljši čas za pričetek tega podviga je v oktobru in novembru leta pred tistim, v katerem bi radi otroka vključili v vrtec. Torej prav zdaj za pričetek v jesenskem času 2019.

In ko so formalnosti urejene, je čas za prvi dan v svetu vrtca. Ne glede na to, kakšen je vaš mali človeček po karakterju, novo okolje, novi ljudje, novi ritem bodo zanj predstavljali stres. Stres pa bo vse skupaj predstavljalo tudi frišnima staršema, še posebej, če se o tem ne bosta predhodno odraslo pogovorila in naredila načrt, ki bo vključeval veliko časa in dobre volje. Namreč, otrok intuitivno srka energijo staršev in zato je zelo pomembno, da sta frišna ati in mami v tem razburljivem obdobju karseda sproščena in nad novim življenjskim korakom navdušena. Skrb, da je otroku hudo in da ga je strah, je naravna, a obenem tudi zelo ovirajoča za otrokovo privajanje na novo življenjsko situacijo. Če bo skrbelo nas, bo skrbelo tudi otroka. Če smo se odločili, da bomo otroka dali v vrtec, moramo za to odločitvijo v prvih dneh, ki se imenujejo »Eingewöhnungsphase« stati z vso zrelostjo, ki jo premoremo. Ja otrok bo jokal, verjetno tudi kričal in z zabuhlimi solznimi očmi gledal, kako se oddaljujemo in ga puščamo samega v rokah vzgojiteljice, popolne tujke. Vendar pa je to istočasno zelo življenjsko, sploh, če smo se tako odločili, ali smo se tako bili prisiljeni odločiti zaradi življenjske situacije. Tudi mi moramo kdaj sprejeti kakšno situacijo, ki nam ni najbolj udobna ali nas celo plaši… a potem ugotovimo, da jo zmoremo prenesti. Zato je pomembno, da vedno odidemo z nasmeškom in pogledom, ki otroku vliva zaupanje v to, da bo vse v redu. Ta pogled je sploh nekaj, kar bo našemu otroku pomenilo daleč največ skozi vse življenje, ki ga bo preživel z nami in zato je dobro, da ga ponotranjimo kar zdaj takoj.

Zaupanje vase, ko si enkrat starš, je po mojem mnenju ultimativni izziv, ki nima ne konca ne kraja. Ko že misliš, da znaš sebe ceniti in si zaupati v življenjskih odločitvah, postaneš starš in vsa tvoja prepričanja o samemu sebi se v trenutku postavijo na kocko. Za frišno mami je morda ta težava še nekoliko obsežnejša, saj se v mnogih primerih razteza vse tja do trebuha, ki ostaja še kar naprej noseč. To stanje sploh ni tako redko, kot bi si mogoče mislili, predvsem pa ni povezano s pridobivanjem telesne teže ali s tem, da se ženska po porodu pač »malo zapusti«. Ne, disataza rektusov ali razmik trebušnih mišic, je resnična poporodna tegoba, ki pesti mnogo (predvsem vitkih) žensk, a ker se o tem le malo govori (včasih je o zadevi potrebno poučiti še zdravnika), je nihče ne jemlje resno. Večinoma vsaka frišna mami s trebuhom, ki ne želi iti nazaj, pomisli na to, da pa se morda vendarle preveč prepušča hrani in premalo gibanju in če le ima čas in energijo se takoj odpravi v fitnes ali v tekaške čevlje in prične »delati« na tem problemu. Problem, pa ne izgine, saj gre pri diastazi za to, da se trebušne mišice po porodu ne vrnejo v prvotno stanje (kar je nazaj na sredino in tesno skupaj), kar pomeni, da trebušna votlina z vsemi svojimi organi nima več »ograje«, ki bi jo držala nazaj pri hrbtenici. Vsak gib, ki povzroči napenjanje trebušnih mišic in mišic trupa tako trebušno votlino vedno znova in znova porine ven, njena teža pa po milimetre vleče hrbtenico naprej in v »S«. Tek, fitnes, trebušnjaki, sklece…vse, kar trese ali pritiska trebušno votlino naprej (ali dol, če smo na primer v položaju sklec), slabša situacijo in vpliva na položaj hrbtenice, kar se kmalu odraža tudi skozi bolečine v križu. K slabšanju situacije pripomore tudi ljubeče materinstvo, ki želi ali mora dvigati, prenašati in prelagati kilograme pridobivajočega sončka, iz dneva v dan. Kaj torej sploh pomaga??? V prvi vrsti že zgolj poznavanje potenciala za disatazo pripomore k temu, da se frišna mami od prvega dne po porodu pravilno vede do svojega trebuščka. Da se ne odreče stezniku, pa čeprav bo marsikatera medicinska sestra ali babica pri tem zamahnila z roko, in še posebej, če je njen nosečniški trebušček bil bistveno večji od tega, kar bi se lahko imenovalo proporcionalno. Da se nauči pravilnega dvigovanja svojega otročka in drugih temu obdobju pripadajočih bremen in da si pridobi seznamček PRAVIH vaj za pomoč svojemu telesu, da to postavi trebušne mišice spet nazaj v ustrezni položaj. Če je vse to zamudila, kot jaz na primer, ima za izboljšanje svoje telesne situacije še dve možnosti. Prva je specialna fizioterapija, pri kateri je potrebno vsakodnevno opravljati posebne vaje, dvakrat na teden pa te fizioterapevt priključi še na električno stimulacijo, ob kateri se sicer počutiš sprva čudno, nato pa ugotoviš, da je to čas, za tisto vse prepotrebno meditacijo in počitek. Ti počivaš, tvoje mišice delajo. Luksuz! Obstaja še druga možnost rešitve diastaze in sicer z operativnim posegom, pri katerem ti kirurg mišice zašije nazaj skupaj in tvoj trebuh je spet raven. Simpl kot pasulj, razen, da potem ni več priporočljivo, da bi znova zanosila. Zato sem se jaz, pa četudi ne načrtujem ravno še enega otroka, za vsak slučaj, ker človek nikoli ne ve in ker se zarečenega kruha največ poje, odločila za prvo možnost…ki bo trajala verjetno še kar nekaj časa, a v bistvu mi je vseeno, saj na koncu koncev uživam, ko tako hodim na zasebni trening in meditacijo ob električni masaži mojih trebušnih mišic. Napotnico za takšno terapijo je moč dobiti pri osebnem zdravniku, saj ne gre zgolj za estetski problem, kot si večina ljudi misli, pač pa za resno zdravstveno grožnjo hrbtenici in drži frišne mamice. Če pa ste bolj domači tip, pa je tukaj še ena možnost za poučiti se o diastazi in primernem treningu za odpravo le-te. Če le imate čas. No, zdaj, ko bo vaš malček v vrtcu, bo tudi za to čas. Kajne da? Končno.

Vem, tudi ta zapisek je spet zelo dolg in poln informacij, a bi vseeno rada dodala še nekaj stavkov o imunskem sistemu in kako ga krepiti v obodbju, ko otročka iztrgamo iz domačega varovalnega okolja in ga izpostavimo zunanjemu svetu… običajno je to v predzimskem času, ravno takrat, ko so vsi naokrog bolani.

Ko sem postala frišna mami sem se, kot verjetno vsaka frišna mami, odločila, da bom naredila vse, kar je v moji moči, da bom svojega otroka vzgajala v zdravem in varnem okolju. Slednje si seveda vsak razlaga po svoje, predvsem na podlagi tega, kar je tudi sam prejel od svojih staršev in na kak način ga je k temu vzgojilo okolje. Recimo pri nas je bil običaj, da se zdravil, razen če že naspol ne umiraš, ne jemlje. Potrebno je biti veliko na svežem zraku in jesti zelenjavo z vrta. Seveda mi je ta filozofija še danes všeč, saj sem kot otrok res bila redko bolana, če pa že, pa nikoli ni bilo nič tako hudega, da bi mi kakorkoli ostalo v spominu. No, morda enkrat ali dvakrat, kakšna trebušna viroza, sicer pa res nič posebnega. Vseeno pa sem danes mnenja, da trpeti v bolezni, dokler je tvoje telo samo ne predela, tudi ni najbolj optimalna rešitev. Da bi za svojega malega junaka torej pripravila zdravo in varno okolje za trenutke, ko bodo vanj vdrli neizbežni virusi in bakterije, sem se zato zakopala v raziskovanje o sodobnih možnostih krepitve imunskega sistema in lajšanja bolezenskih simptomov. In že zelo kmalu v tem procesu sem spoznala, da sem absolutni in srčni pristaš naravne izgradnje imunske zaščite pri otroku, kar v osnovi pomeni, da ga po nepotrebnem ne bom izpostavljala umetnim pripravkom z bistveno pretiranimi obljubami o svoji učinkovitosti. Namesto tega, bom dovolila, da se igra na tleh, da tlači v usta to in ono (seveda vsega tudi ne) in da se dotika stvari, ki ga zanimajo. Pri tem bom imela doma pripravljeno domačo lekarno preizkušenih in čim bolj naravnih zvarkov za lajšanje morebitnih simptomov in zdravljenje morebitnih bolezni, ki bodo vseeno prišle. Po letu in pol lahko zdaj trdim, da sem z izsledki svojih raziskovanj izredno zadovoljna, zadovoljna pa sem tudi s svojimi intuitivnimi odločitvami. Za vse tiste, ki bi vas zanimalo, kaj vse uporabljam in preizkušeno deluje, je tukaj seznam:

  • Naravni vitamin D:
    Jamieson Vitamin D
  • Za splošno odpornost ali pri prvih znakih, da se nas ali otroka nekaj loteva:
    Mešanica eteričnih olj Doterra On-Guard – na podplatke
  • Pri prvih znakih prehlada in v manjših količinah tudi vsak dan v müsli in vodo:
    Čisti vitamin C (askorbinska kislina) – česar morda marsikdo ne ve je to, da se z vitaminom C ni mogoče predozirati in da ga je v času prebolevanja bolezni dobro jemati v večjih količinah, saj ga telo sproti porablja bistveno hitreje, kot si lahko mislimo. Smiselno je uporabiti tudi liposomski vitamin C, saj se le-ta znatno bolje absorbira od običajnega. V vsakem primeru pa ga je dobro uživati porazdeljeno čez cel dan.
  • Za pomirjanje pred spanjem in za nedeljsko kopel:
    Eterično olje sivke
  • Za kožne iritacije, glivična vnetja, vnetje dlesni, sečil:
    Eterično olje čajevca
  • Za pomiritev v stresnih situacijah ali pri nočnem nemiru ob nerazločljivih vzrokih:
    Homeopatski globuli iz mojega mleka, ki sem jih dala narediti tukaj, še v času dojenja
  • Za prebavne krče:
    Osanit Camomilla D12 homeopatski globuli
  • Proti kašlju:
    Osanit Drosera D6 homeopatski globuli in seveda stari dobri domači med
  • Za zamašen nosek:
    Eterično olje Breathe ali mazilo materine dušice Aurora planet, za inhaliranje pa eterično olje čajevca
  • Za boleče grlo:
    Arsenicum album D12 ali Belladonna D12 homeopatski globuli
  • Za nevtralizacijo strupa pri ugrizu klopa, piku insektov ali pri globljih urezninah:
    Ledum C30 homeopatski globuli
  • Pri manjših urezninah, nenevarnih pikih ali ranicah, kot razkužilo:
    Eterično olje čajevca
  • Bolečine, vnetja:
    Belladonna D12 homeopatski globuli

Še več se bo nabralo v moji domači zbirki naravnih zdravil. Homeopatska zdravila so odlična, saj pomagajo nemudoma in nimajo nobenih stranskih učinkov, zato jih brez slabe vesti lahko dajemo svojim otrokom (v obliki globulijev, saj so kapljice narejene z vsebnostjo alkohola) in jih jemljemo tudi sami. Seveda jih je potrebno uporabljati z nekaj znanja, zato je povezava s homeopatom vsekakor smiselna, za začetek in tiste manjše tegobe, pa si lahko pomagamo tudi s knjigo Homeopatija, S. Sommer, ki je nekakšen homeopatski »domači zdravnik«. Navdušena sem tudi nad učinkovitostjo eteričnih olj, za katera sem prvič slišala v seriji dokumentarcev o alternativnem zdravljenju raka, kasneje pa sem o učinkih čajevca, sivke, bazilike, origana in mešanic, kot je On-guard, vsaj tisočkrat prebrala tudi na forumih, kjer pišejo starši iz lastnih izkušenj. Na Dunaju imamo to srečo, da med nami obstaja profesionalna svetovalka za zdravljenje z eteričnimi olji, Ajda Pušnik ( 06767154951 ), ki vam lahko pomaga še z več pojasnili in razlagami o teh čudežnih naravnih zvarkih. Za vsako tegobo rož’ca raste, pravi tako homeopatija kot tudi eterika in ko enkrat preizkusiš na lastni koži, se nikoli več ne pustiš prepričati oglasu za Aspirin.

In smo prišli do konca. Ni lahko, ampak tudi težko ni, ko enkrat končno spoznaš, da je biti starš nekaj najbolj naravnega kar obstaja in da je tisto, kar nas plaši, v resnici potreba po tem, da bi bili popolni in nezmotljivi. Ko se končno otresemo tega nesmiselnega prizadevanja, postanemo neustrašni in veseli starši, ki z velikim navdušenjem opazujejo življenjske korake svojih malih potomcev. In še čisto za konec, naj dodam eno knjižno priporočilo za tiste, ki čutite, da smo tudi mi, kot starši, na učni poti in da je smisel starševstva morda v odraščanju nas samih; Prebujena družina, Dr. Tsabary Shefali.

Pa srečno! In z ljubeznijo.

 

Zadnji Blog Maja Monrue Dunajska Mami

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s