DUNAJSKA MAMI: 9.DEL ; O NOVOPEČENIH ATIJIH IN AVSTRIJSKIH PEDIATRIH

<– 8.del: UMETNOST TISTEGA NAJBOLJ NARAVNEGA

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

 

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

Če si se odločila za ambulantni porod ali porod na domu, je zelo pomembno, da se še pred predvidenim datumom poroda dogovoriš za prvi pregled novorojenčka pri izbranem pediatru. Pediater lahko pride tudi na dom, vendar je takšna storitev plačljiva. Pediatra najdeš tukaj, še bolje pa je če za dobrega pediatra povprašaš prijatelje starše ali pa svojo hebammo. Pomembno je namreč, da najdeš zdravnika z veliko pozitivnimi priporočili s strani ljudi, ki imajo glede tega enake kriterije kot ti. Pri tem ciljam tudi na stališče v zvezi s cepljenjem. To v Avstriji ni obvezno, vendar pa se znate s pediatrom hitro grdo gledati v primeru, da se za cepljenje ne bosta odločila.

Pomembno je, da predvsem pri takšnih odločitvah, kot so izbira pediatra, odločitev za cepljenje in kasneje za vrtec, z bodočim atijem karseda složno sodelujeta. Ta složnost pa se lahko ustvari že veliko prej, preden bo vajin mali človeček vdihnil zrak tega sveta. Pogovarjajta se. In naj bo bodoči ati celostno vključen, ne samo v proces nosečnosti in porod, pač pa tudi potem, ko se vse tudi zares začne. Vse preveč moških namreč življenje svojih novorojenčkov zgolj opazuje s strani. Nekateri ne upajo pristopiti, spet drugi so ležerno sprejeli družbeni vzorec, ki pa je po mojem mnenju nekoliko zgrešen in ne prinaša nič dobrega ne za novopečeno mami ne za novopečenega atija in tudi ne za novorojenčka.

NA DOLGO:

Prvi izhod iz stanovanja se je pri nas zgodil že tretji dan po porodu. To je nekoliko manj prijetna posledica odločitve za ambulantni porod. Lahko greš hitro po porodu domov v svoje udobje, a te iz njega kmalu vrže obveznost prvega zdravniškega pregleda novorojenčka. Čeprav ga tudi v porodnišnici zdravnik pregleda, je prvi pregled najbolj optimalno narediti približno tri dni po rojstvu. Takrat namreč vsi sistemčki našega novorojenčka prično delovati in takrat je čas, da se jih tudi prvič pregleda. Če izbereš stacionarni porod in tako ostaneš v porodnišnici še vsaj tri dni, bo ta pregled nekaj mimogrede, preden bosta s tvojim dojenčkom zapustila porodnišnico. V nasprotnem primeru (ambulantni porod ali porod na domu), pa imaš dve možnosti. Lahko se pri svoji hebammi zanimaš za zdravniški pregled na domu (torej, da pride tvojega dojenčka pregledat eden izmed zasebnih (privat) zdravnikov), kar vaju bo stalo okoli 150€ (lahko tudi manj, če se dogovorite brez računa, kar se včasih da…) ali pa svojega drobnega človečka posedeš v lupinico in se skupaj kot družinica odpravite na vaš prvi izlet (drugi, na Standesamt za rojstni list, če z novopečenim atijem nista poročena, sledi prav kmalu zatem), k izbranemu pediatru. Pri tem je tako, da še ne bosta imela zdravstvene kartice za novorojenčka (ta pride v nekaj tednih po pošti avtomatično) in bo potrebno plačati nekakšno varščino ali pa celoten pregled z gotovino. Denar dobiš nato, ob predložitvi zdravstvene kartice, nazaj.

Avstrijski pediatri so zanimivi. Njihove ordinacije so vse zelo prijazne do otrok, vendar pa se lahko zgodi, da bosta vidva kot starša, nekoliko manj zadovoljna z njihovim odnosom, ki bo sledil. Tudi, če bo vse potekalo gladko in bo pediater pregledoval vajinega novorojenčka z občutkom (in ne kot kos mesa, kar je tudi možno), se bo ozračje zagotovo ohladilo, ko bo beseda stekla v smeri cepljenja. To je v Avstriji sicer neobvezno, kar pa še ne pomeni, da niso pediatri najbolj goreči zagovorniki tega »preventivnega« ukrepa, pa tudi strastni svaritelji pred smrtjo vajinega novorojenčka, ki se lahko zdaj zdaj zgodi, še posebej, če ne bosta cepila. In ne samo smrt. Zatekanje možganov! Grozne muke! Vse to lahko z VELIKO verjetnostjo, kot svari njihov ton glasu, doleti prav vajinega majhnega človečka, če ga ne bosta poprijela in nastavila igli za vbod in vbrizg mrtvih virusov, pomešanih s težkimi kovinami in drugimi kemikalijami. Te so v cepivih zato, kot je pojasnil eden izmed nemških pediatrov, da drobni, komaj ustvarjeni imunski sistemček sploh zazna, da je v krvi vsiljivec – ker mrtvi virus, direktno v žilo, pač ni nekaj, kar bi imunski sistem novorojenčka, ki je ustvarjen za to, da vsiljivce prepoznava s pomočjo receptorčkov v ustih, želodčku in črevesjecu, prepoznal kar tako. Zato je potrebno zamešati potencialno strupeni koktajl in ga brizgniti v žilo ter počakati. Morda se bo imunski sistemček našega novorojenčka odzval mirno in učinkovito, morda pa se bo ob neznanih substancah tako zmedel, da bo napadel samega sebe…vaš pediater bo potem to poimenoval avtoimuna bolezen, priznal, da bi cepljenje lahko bilo povod in hkrati zatrjeval, da nikakor pa ne vzrok, ker je najbrž ta bolezen, bodisi avtizem bodisi multipla skleroza bodisi karkoli drugega doživljenjskega, že bila zapisana v otroku in je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo izbruhnila. Odgovornosti ne bo prevzel. Odgovornost bo na vajini strani. V obeh primerih. Če cepita ali pa ne cepita.

Vem, zgornji odstavek je morda za nekatere nepričakovano subjektiven, morda celo neumen, agresiven…razmišljanje pa ekstremistično. Dajmo, pustimo zdaj obsojanje na strani. Vbrizgati v svojega otroka nekaj ali ne, naj ostane stvar vsakega starša posebej. Na to temo je namreč že preveč kreganja, predvsem pa preveč sovraštva, ki temelji na nevednosti in nepoučenosti. Zato je pomembno, da se kot novopečena starša o tem področju življenja vajinega dojenčka čimbolj pozanimata, na različnih koncih. Čeprav bo to morda sprva v vajinih glavah povzročilo še večjo zmedo, pa se bo na koncu vendarle potrebno odločiti. In odločiti se bo potrebno s čisto vestjo in ne pod vplivom, kakršnimkoli, tudi ne pod pediatrovim, čeprav bi prav on moral biti strokovnjak na tem področju vreden zaupanja. Toda tak strokovnjak bi v tem svojem prepričanju potemtakem tudi mirne vesti moral sprejeti odgovornost za morebitno doživljenjsko škodo vajinega otroka. A ker ne prevzame odgovornosti, če gre karkoli narobe, naj tudi ne bo njegovo mnenje zlata vredno. Naj bo vajino mnenje zlata vredno. Kakršnokoli že bo, a zmeraj tudi podkrepljeno z verodostojnimi informacijami z različnih koncev.

In če se vrnemo v ordinacijo, na prvi pregled… Pediater bo vajinega dojenčka pregledal, poslikal mu bo tudi kolke, mu dal drugo dozo vitamina K (prvo dobijo novorojenčki kmalu po rojstvu in tretjo na drugem pregledu). Nato vama bo predal seznam naslednjih pregledov in urnik priporočenega cepljenja. Vse to bo personalizirano, po datumih za naslednji dve leti, samo za vajinega novorojenčka. Fino, ne?

No, meni je bilo izrednega pomena, da bo naš pediater oziroma pediatrinja nekdo, ki bo v prvi vrsti z otrokom ravnal nežno in prijazno, takoj zatem pa bo imel spoštovanje in odnos tudi do naju kot staršev. Pomembno se mi je zdelo, da nama prisluhne, da skuša razumeti najine strahove in biti odprt za najine odločitve, kakršnekoli že bodo. Ti kriteriji so, kot sem ugotovila skozi lastne izkušnje, očitno precej visoki, zato sva pediatrinjo po prvem pregledu zamenjala in nemudoma sklenila privat zavarovanje za otroka. S tem sva si odprla možnosti, da najdeva najboljšega pediatra glede na njegovo ustreznost in ne glede na njegovo »alle kassen« dostopnost. Privat zavarovanje sva sklenila s pomočjo Borisa, ki je neodvisni slovensko-govoreči zavarovalniški posrednik na Dunaju in ki sicer ureja tudi vsa druga zavarovanja za naju. Ta poteza se nama je zdela smiselna, ker bova tako lahko dostopala do najkakovostnejših zdravstvenih storitev tudi v (bog ne daj) najhujših primerih. Žal se v Avstriji kakovost zdravstvenih storitev precej veže na vrsto zavarovanja, predvsem v smislu zasebno/javno. Se pa da najti tudi odlične zdravnike, ki imajo pogodbo sklenjeno z vsemi zavarovalnicami. Sama sem brskala tukaj in našla pediatrinjo, ki je nežna, razumevajoča in glede cepljenja povsem nevtralna. Zaupa najini presoji in nama svetuje, kadar oceni, da potrebujeva dodatne informacije. Vsak pregled plačava, nato pa najprej dobiva delež plačanega nazaj od WGKK (kot pri Wahlarzt storitvi), preostanek pa še od privat zavarovalnice.

Naš Mutter-Kind Pass je do danes bil izpolnjen že petkrat, saj sva z najinim novorojenčkom opravila tudi pregled sluha pri specialistu (Hörscreening).

Seveda smo vse preglede opravili kot družinica. Naš novopečeni ati je, kljub temu, da se je po treh tednih vrnil nazaj v službo, aktivno vključen v življenje s svojim novorojenčkom. Zato, ker oba meniva, da novorojenček ni samo »ženska zadeva«. Vsak trenutek z njim je minljiv in se ne bo nikoli ponovil. Zakaj bi moški, zgolj zaradi nekih družbenih vzorcev, zamudil vse te trenutke, v katerih je lahko zraven?!

Dajmo to še nekoliko razdelati…

Grobo pogledano na celotno stvar, lahko rečemo, da je moškim v vsej zgodbi o projektu »Imela bova otroka« zelo fino. V orgazmičnem užitku projekt zakoličijo in nato, čez nekaj mesecev, v roke primejo svojega (gotovega) potomca, ki jih že takoj pogleda z velikimi očmi in jim s tem pogledom pove, da komaj čaka, da bodo do konca življenja njegov zaščitnik. Tako ponosno zakorakajo v svet starševstva in postanejo očetje. Nekaj dni, morda tednov, se nato soočajo z resničnostjo življenja z novorojenčkom, njegovim jokom, kakcem in popkovim štrcljem, toda slej kot prej se vrnejo nazaj v svoje »staro« življenje in je njihov otrok zanje zgolj zelo prisrčna popestritev časa, ko se vrnejo iz službe. Po drugi strani ženske, upam, projekt prav tako zakoličijo v orgazmičnem užitku, a jih to kaj kmalu »tepe« z jutranjo slabostjo, ki ji sledijo tedni in meseci konkretno občutnih telesnih, čustvenih in umskih sprememb, izmed katerih je le nekaj takšnih, ki žensko iskreno razveselijo. Njeno telo se namreč spremeni v napihnjeno kapsulo, njen um postane pozabljiv in zmeden, počutje pa melanholično – bolj se skuša veseliti novega življenja, bolj jo vsaka malenkost spravi v jok. Vsakomesečni pregled med nogami je nekaj, česar se mora karseda hitro navaditi, ker to pač spada zraven. Kakor spada zraven tudi triurni test za nosečniški diabetes, ki se ga seveda dela na tešče. Pa hlad prozornega gela na napetem trebuhu za ultrazvočne preglede. In potem grande finale – porod – , kakršnikoli že je, ni nekaj, kar človek naredi mimogrede. Iz telesa je potrebno spraviti malega človeka in to običajno iz danes na jutri, z vso močjo, ki jo človeško telo premore. Ne glede na to, koliko ljudi takrat skače okoli rojevajoče ženske, se na koncu koncev ona z vsem skupaj sooča popolnoma sama, saj nihče ne more prevzeti intenzivnosti občutenj, ki se takrat zgrnejo nadnjo. Potem pa so tukaj, brez kakšnega vmesnega premora, že prvi trenutki blaženosti, novih, še ne doživetih občutkov in pa takojšnja odgovornost ter zahteva po brezpogojnosti v vseh možnih oblikah. Počitek je lahko le nekaj mimogrede in še to, če je res vse na svojem mestu, kar pa v teh trenutkih običajno ni. Brez mamice je namreč težko živeti v prvih urah in dneh življenja. Brez atija še nekako gre, ampak brez mamice, to pa nikakor. In zato, grobo pogledano, vse skupaj ni ravno pošteno porazdeljeno, dasiravno se v zadnjih časih radi hvalimo s starševsko enakopravnostjo.

Pa vendar. Ne bodimo grobi. Bodimo nežni, detajlni, in poglejmo stvari s srcem. Morda bi lahko žensko vlogo v projektu »Imela bova otroka« videli kot žrtveno, a v resnici gre za prav poseben privilegij, ki ga moški nikoli ne bodo deležni. Ja, privilegij. Že sam občutek orgazma pri spočetju je za žensko nekaj povsem drugačnega, izven telesnega ( v kolikor se je spočetje zgodilo zavestno), in zato bistveno bolj globokega kot za moškega. Ženska vase sprejme energijo ljubezni, iz katere bo nastalo mikroskopsko majhno srce. Prve spremembe v počutju so zato nekaj čarobnega, četudi večinoma prihajajo ovite v telesno nelagodje. Ultrazvočni pregledi so okno v »črno skrinjico« celotnega dogajanja in vedno bolj napet trebuh je mesto za božanje tistega skrivnostnega malega bitjeca, ki prav zares nastaja v njej. Seveda jo je strah neznanega, a to je prav poseben strah. To je strah, ki nekako nikoli ne more doseči svoje popolne moči, saj se šibi pod težo vedno bolj rastoče in vseobsegajoče materinske ljubezni, ki nastaja v ženski. In porod, porod, ne glede na to, kako zelo se ga v sodobnih časih bojimo, je v bistvu priložnost, da ženska premaga samo sebe in preide v novo dimenzijo življenja – dimenzijo neustrašnosti. Dimenzijo, znotraj katere ni več ničesar v njeni prihodnosti, česar ne bi zmogla. Porod je tudi priložnost, da se ženska spozna, od znotraj navzven, in nenazadnje, da se poveže s svojo globoko notranjostjo – z brezpogojno žensko v sebi. Moški, te priložnosti nima. Moški je lahko samo opazovalec…sodeluje lahko le tako, kot mu je rečeno in brezpogojnosti se mora naučiti. Prav zato pa je pomembno, da ženske moškim damo priložnost, da so del našega doživljanja bolj, kot pa si sami upajo pomisliti. Pomembno je, da jim damo vedeti, da so pomemben del zgodbe in da imajo v tej zgodbi svojo vlogo.

Naš bodoči ati ima to (ne)srečo, da je njegova ženska polna besed o tem, kaj se ji sleherni trenutek dogaja. Vse deli z njim in od njega pričakuje debato…ne nujno vedno rešitev in pomoči, vedno pa debato o tem in onem življenjskem dognanju. Tako je bil naš bodoči ati, še preden je tudi v dejanskem življenju stopil na pot projekta »Imela bova otroka«, vključen v razpravo o pričakovanjih in željah v zvezi z nosečnostjo in porodom, pa tudi v razpravo o tem, kako bosta skupaj, z bodočo mami vzgajala novega človeka. In ko se je vse skupaj začelo zares dogajati, je bodoči ati vedel, kako bodoči mamici nuditi podporo, ki jo potrebuje. Pa vedno ni šlo samo za podporo, na primer, v obliki čaja in keksov za dobro jutro, dvigovanja vsega, kar je bilo težje od svinčnika ter neskončnega sprehajanja med policami z bejbi oblačili… včasih je šlo tudi samo za poslušanje o strahovih in za razumevanje. Golo razumevanje stvari, ki jih v resnici nikoli ne bo mogel docela razumeti. Šlo je tudi za to, da je on bil tisti, ki je urejal in se dogovarjal za formalnosti, ko je prišlo do prijav, naročanj in dogovorov v zvezi s tem, kako naj kaj poteka. Udeležil se je skoraj vseh vpogledov v »črno skrinjico« in celo joge za nosečnice, pa ne zato, ker mu je bodoča mami tako rekla, ampak zato, ker je lahko samo na tak način tudi on bil del te zgodbe celostno in ne samo ob strani.

Še dobro, da je na Dunaju takšno vključevanje bodočih atijev v predporodne procese in sam porod tako običajno. Na atije so zato tukaj pripravljeni. Pripravljeni so na njihovo sramežljivost, na njihova laična vprašanja in na njihovo zaskrbljenost, ki jo bodo skušali skriti pod grimaso brezpogojne neustrašnosti. Še vedno bo bodoča mami tista, ki bo zadevo doživljala v vsej svoji razsežnosti in pristnosti, vendar pa lahko tudi bodoči ati, če seveda želi, občuti delček vsakega koraka, ki vodi od orgazmičnega spočetja, pa do gotovega potomca v rokah.

Pa vendar, če je nosečnost za moškega kljub aktivni vključenosti še zmeraj precej abstraktna reč, ker tudi je, in je porod nato nekaj, kar si bo (za razliko od mamice), detajlno zapomnil za vse svoje življenje (predvsem tisti del, ko je njegova ženska preživljala muke, ki jih on niti približno ne bi preživel – tako je vse skupaj seveda videl on, ženski pa, čeprav so muke najbrž bile, v resnici zaradi omamljenosti z endorfini ali epiduralno, niti ni bilo takooo zelooo groznooo, kot je to doživel njen moški, ko je skušal prenesti bolečino stiska roke (ali noge) s strani njegove rojevajoče ženske), pa se v naši družbi še zmeraj zgodi, da se na moškega pozabi takrat, ko je že vse mimo. Po porodu. Ne samo, da se prepogosto čestitke namenijo samo novopečeni mamici, obenem je tudi ona tista vitalna oseba, ki jo otrok potrebuje za preživetje. Novopečeni ati je sicer priročen, da novorojenčka malo pocrklja, podrži in v nekem trenutku tudi previje, toda njegova prisotnost je postranskega pomena. Kajne da?

Jaz pravim, da je moški v projektu »Imela bova otroka« prav tako pomemben kot ženska. Ne samo z biološkega vidika, pač pa predvsem zato, ker je čas, da na nosečnost, rojevanje in dojenje (naloge, ki jih v tem projektu ultimativno prevzame ženska) nehamo gledati kot nekaj, kar se pač da skozi. To so življenje-spreminjajoče stvari, s katerimi se je izredno težko soočati sam. Potrebuješ nekoga, ki ti masira hrbet, pa tudi dušo. Nekoga, ki te boža, ne samo po koži, pač pa tudi po srcu. Stopiš na pot proti resničnim izzivom in seveda želiš, da je na tej poti nekdo ob tebi. In to si želiš bolj kot kadarkoli prej. Še posebej pa od trenutka, ko se mali človeček, vajin človeček, rodi iz tebe in želi živeti. Takoj. Zdaj. Brez premora. Želiš si, takoj si želiš, da je tvoj moški del te zgodbe od vsega začetka…in potrebuješ ga. Da te ponosno ljubi. In, da ti pomaga. Da je tudi on starš, celostno in od prvega trenutka naprej.

Včasih je te želje potrebno povedati na glas. Ne zato, ker si moški sami ne bi želeli biti del vsega tega v tako polni meri. Bolj zato, ker jih je družba vzgojila tako, da oni ne znajo. Da oni ne morejo. Da oni naj samo gledajo in vprašajo, če je potrebna kakšna pomoč. In moški so povsem podzavestno ta vzorec prevzeli kot normalen. Oni bodo torej starši samo takrat, ko sem jim bo dovolilo. Ko se jim bo ponudilo.

V naši družbi, sem opazila, je normalno na primer, da se moški, v prvi polovici leta ali celo še dlje, ponoči preseli na kavč. On se mora odpočiti, saj gre zjutraj v službo. Motene noči, ko se dojenček prebuja in joče, bi zelo slabo vplivale na njegovo zdravje in počutje. In prav pri tem je nekaj hudo narobe, se vam ne zdi? Namreč, za razliko od moškega, ki gre zjutraj v službo, se ženska »zjutraj« prebudi že tretjič ali četrtič v tisti noči. Vstane in v naročje vzame jokajočega malega človečka ter ga poskuša nahraniti. Nato ga poskuša pomiriti, morda uspavati ali pa se z njim že navsezgodaj igrati zato, da bi majhne solzne očke postale žareče od veselja. In ko malo bitje spet zaspi, novopečena mami ta čas hitro izkoristi za zajtrk, za majhne opravke, ki jim je čas odmerjen, ker se malo bitje lahko kadarkoli spet prebudi in takrat potrebuje mamico v celoti in ne samo z eno roko ali nogo. In potrebuje jo tako dolgo, dokler spet ne zaspi. Ta ponavljajoči vzorec postane stalnica v vsakdanu novopečene mamice, ki se mu nikakor ne more izogniti. Pa ne, da bi se želela izogniti, ker ne ljubi svojega dojenčka. Bolj zato, ker je tudi sama človek in ljudje hrepenimo po pestrosti, po počitku, kadar nam je vsega preveč in po svobodi, takšni, osnovni, ko lahko greš na stranišče, ko te pritisne, ali pa ješ takrat, ko si lačen. Le redko kateri vsakdan v službi se lahko primerja s takšnim vsakdanom. In zato je smešno, da se nam zdi povsem naravno in normalno, da je moški tisti, ki se mora v času z novorojenčkom odpočiti in naspati. Ne, če govorimo o enakopravnem starševstvu. Zdaj je namreč že povsem jasno, da ženska, čeprav »ostaja doma«, opravlja veliko težje delo, vsak dan, brez premora in vključno z vikendi, od trenutka, ko je NJUN otrok prvič vdihnil ta svet.  Že res, da moški dojenčka težko ponoči nahrani, če je otrok povsem dojen, toda obstajajo stvari, ki jih moški lahko počne kot novopečeni ati. Takšna stvar je na primer nočno previjanje. Ali pa večerno kopanje, urejanje za v posteljo in uspavanje. Takšna stvar je tudi, da takoj, ko pride domov, otroka vzame v naročje in se z njim pogovarja, mu poje, ga previje in ga crklja tudi takrat, ko otrok kriči od nezadovoljstva. In v mamino naročje naj ga položi šele takrat, ko bo otrok spet pomirjen, zadovoljen, morda lačen, pa še to potem, ko bo mami na to spet pripravljena; ko bo odpočita, sita in zadovoljna tudi ona. To lahko V OSNOVI stori novopečeni ati. In če gre še korak naprej, lahko mamici pripravi dišečo kopel, ji skuha večerjo (z otrokom v nosilki – tako kot mora to čez dan početi ona), medtem ko se ona kopa ter ji potem, ko je ona jedla on pa otroka spravil k spanju, zmasira še ramena in ji pove, da je izredno hvaležen, da je ona tako požrtvovalna novopečena mami, ki je svoj vsakdan spremenila v čudoviti in varni svet za NJUNEGA dojenčka. Tako lahko novopečeni ati odlično opravi svoj del starševstva.

Imeti novorojenčka je namreč naporno, ne glede na to, kako lepo je obenem. In če si lahko delimo lepo, si dajmo deliti še napor. Ker je tako prav. In ker je samo tako lahko starševstvo celostno doživetje tako za žensko kot tudi za moškega.

Dunajska_mami_9-del

10.del: KAJ IMATA SKUPNEGA VRTEC IN DIASTAZA REKTUSOV –>

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s