DUNAJSKA MAMI: 8.DEL ; UMETNOST TISTEGA NAJBOLJ NARAVNEGA

<– 7.del: NIČ TE ZARES NE MORE PRIPRAVITI NA TVOJEGA NOVOROJENČKA

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

 

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

Dojenje ni mačji kašelj, pa čeprav tudi maček kdaj s težavo zakašlja. Toda nanj se, podobno kot pri mnogih področjih življenja z novorojenčkom, v resnici ne moreš popolnoma pripraviti. Smiselno je, da si prebereš vsaj eno knjigo, na primer 10 P-jev za uspešno dojenje ali pa se udeležiš enega izmed mnogih predavanj na to temo, zgolj zato, da dobiš OSNOVNI VPOGLED v to vesoljno znanost. Vse ostalo se boš učila sproti. Ob tem je pomembno, da zaupaš v svoje telo in v dejstvo, da mleko je. In tudi bo, v takšni količini in kakovosti, kot ga potrebuje prav tvoj mali DOJENček. Da bi to zaupanje ostajalo v tebi ves čas, tudi takrat, ko vama morda z vajinim dojenčkom ne bo šlo kot po maslu, ti predlagam, da si nekje v predal, ZA VSAK SLUČAJ, shraniš seznam podpornih skupin na Dunaju (MAG 11, 7SternPraxis ali tistega iz tvoje porodnišnice) in svetovalk za dojenje, pa tudi recept za (brezplačno) izposojo prsne črpalke, ki ga prejmeš pri osebnem zdravniku ali lastno črpalko (skupaj s flaško z »naravno oblikovanim cucljem in grelnikom – da bo vse skupaj veliko lažje in manj stresno). Ker dojenje pač ni mačji kašelj…pika.

Aha, še to. Zelo fino se mi zdi, da na Facebook-u obstaja skupina Dojiva.se, v katero se vsekakor vključi in jo imej za rezervo v najrazličnejših situacijah (na primer, ko boš mislila, da gre samo tebi tako težko, ali pa ko boš resnično imela težavo in boš potrebovala izkušnje drugih). To soboto, 5. avgusta 2017, pa se bo pod okriljem administratorjev te skupine, v Mariboru, le slabe tri ure vožnje z Dunaja, odvijal prisrčen dogodek Normalno.je ali z drugimi besedami, FESTIVAL DOJENJA. Dojenje nenazadnje je nekaj najbolj normalnega v ženskem življenju in organizatorji tega dogodka si prizadevajo, da bi o tem osvestili čim več novopečenih in bodočih mamic, pa tudi vseh ostalih ljudi, ki so, če hočejo v to verjeti ali ne, najverjetneje tudi sami v prvih mesecih svojega življenja rasli zato, ker so pridno sesali mamino  bradavico.

 

NA DOLGO:

Dojenje. Tako preprosto izgleda in naravno, toda v resnici je vse prej kot pa enostavno…vsaj na začetku. Podporne skupine za doječe mamice je sicer mogoče najti že skoraj na vsakem vogalu, toda ali se jih boš res poslužila? To je zdaj vprašanje. V nosečnosti namreč, je skoraj vsaka bodoča mami prepričana, da bo dojiti nekako pa že zmogla. Večino pozornosti pri pripravah zato nameni porodu in zdravemu preostanku nosečnosti, dojenje pa ostane nekje ob strani. Tudi sama sem bila prepričana, da se mi o dojenju ni potrebno pretirano informirati. Narava mi je dala prsi zato, da nahranim otroka in otrokom je dano, da ne samo zavohajo, pač pa tudi v temi, če je potrebno, poiščejo vir slastnega obroka. Dojenje mora biti torej nekaj tako naravnega, kot je lulanje, kihanje in zehanje. Poleg tega, pa sem že v nosečnosti vsem glasno zagotavljala, da je dojenje veliko boljše kot hranjenje po flaški, saj imaš hrano za svojega dojenčka vedno s seboj v sveži, topli in povsem sterilni obliki. Ob misli na zakompliciranost uporabe flaške (ki jo je najprej potrebno sterilizirati, nato pa mleko pogreti na ravno pravšnjo temperaturo, ne prevroče, ne premrzlo, da o pripravi in izbiri ravno pravšnje formule sploh ne govorim…), še posebej »na terenu«, sem sama sebi ponosno določila, da bom dojila…in to kolikor dolgo se bo dalo.

In potem se je mali človeček rodil in že v prvih trenutkih svojega življenja odločno prisesal na mojo levo dojko. Mimogrede, izraz dojka mi je strašno smešen, saj me spominja na neko, iz ovčje kože zašito vrečko, iz katere curlja sirotka. Ne vem zakaj. Toda drugega alternativnega izraza za ženske prsi, ko so v dojilni funkciji, v slovenščini nimamo. Joška in ziza sta nekako pogosti v govorni uporabi, a v zapisani obliki delujeta prostaško. Zato ostajam pri izrazu dojka, čeprav me vedno znova, ko svoje prsi opisujem kot dojke, sili na smeh.

Kakorkoli, odločena, da bom dojila, sem se zelo razveselila sesalnega entuziazma svojega novorojenčka, čeprav je bilo samo fizično doživetje precej intenzivno. Ne bom rekla, da je bolelo, saj me v resnici ni, vsaj ne tako zelo kot morda katero drugo žensko in še posebej ne potem, ko sem preživela tako naporen porod… Obetala sem si torej idilični dojilni bonding, ki bo potrjeval moje skromno teoretično znanje, pridobljeno v tednih pred porodom. Ja. Malce pa sem se že pripravila tudi na tem področju, čeprav ne tako, kot bi se morala (bolj v glavi kot pa na papirju). Obiskala sem predavanje o dojenju v 7 Sternpraxis v 7. okraju, ki me je stalo 10€ (in ki se ga je celo udeležil en bodoči ati) in si izposodila knjigo Willme A. K., 10 P-jev za uspešno dojenje. Na predavanju je bilo zanimivo. Izvedela sem o osnovah dojenja (kar sicer niti približno ni bilo vse, kar sem potrebovala kasneje, v resničnem življenju), na primer o tem, da je dobro dojiti najprej na eni dojki in nato na drugi dojki, pa da se otrok sam odstavi, ko ima dovolj (kar sicer avtorica 10-ih P-jev nato v svoji knjigi izpodbija), pa da so kolike stvar odraslih, medtem ko imajo novorojenčki zgolj nerazvito črevesjece, ki jim ob vnosu prve hrane (torej maminega mleka) v začetnih mesecih povzroča občutke nelagodja. Na predavanju je tudi bilo rečeno, da je za doječo mami pomembno, da jé čimbolj raznoliko in da se ničemur ne odpoveduje, še posebej, če je tudi v nosečnosti jedla raznoliko. Enako velja za kavo in kakšen deci vina ob kosilu občasno, ne pa tudi za kajenje in alkohol v »ne butičnih« količinah. Po drugi strani pa je knjiga spet govorila drugače. Predvsem me je svarila pred kravjim mlekom in vsemi izdelki, ki kravje mleko vsebujejo. V resničnem življenju sem sprva kravje mleko uživala v vsem njegovem obilju, ker so tudi prej mlečni izdelki sestavljali 90% mojega jedilnika. Nato so prihrumeli domnevni krči in sem prestrašena opustila kravje mleko, mlečne izdelke, sveže sadje in surovo zelenjavo, jajca, kis, česen in kakav (tudi v obliki čokolade). Krči so se še vedno pojavljali in jaz še danes ne vem, če je zanje resnično krivo kravje mleko…a si ga tudi še vedno ne upam piti. Kavo si tako naredim z Laktosefrei mlekom iz Denn’s-a (sem ugotovila, da je to edina oblika kravjega mleka, ki nima za posledico neutolažljivega joka), sirni namaz za kruh pa izberem kar kozji – je super okusen. Vse ostale izdelke, ki sem jih prej pripravljala z mlekom, sedaj uživam z ovsenim, torej Hafer mlekom (najugodnejše je trenutno prav tako v trgovini Denn’s, pa tudi v DM-u). Še vedno ne vem, ali ima moj način prehranjevanja resnično vpliv na krče mojega dojenčka, ali pa bi se ti pojavljali kljub vsemu. Po resnici povedano, sem preutrujena, da bi se lotevala študija ustrezne diete, čeprav sem obenem prepričana, da bi doječa mamica, če bi ji seveda kdo spisal jedilnik in ji potem še kuhal, morala jesti podobno kot športnik. Z dojenjem namreč ženska porabi tudi do 700 dodatnih kalorij na dan. To pomeni, da se potrebe po energiji pri doječi mamici dvignejo na raven odraslega moškega. Ampak v tem dejstvu je tudi zanka. Namreč, ko boš prestrašena pred dojenčkovimi prebavnimi tegobami s svojega jedilnika izbrisala sadje in zelenjavo (vitamine in vlaknine), mlečne izdelke in jajca (beljakovine), obenem pa boš povsem neprespana »fajtala« skozi dan z novorojenčkom s samodejno porabo sedemstotih dodatnih kalorij, se boš seveda neustavljivo lotila sladkega in mastnega…kaloričnega…zato, ker bo tvoje telo hrepenelo po dodatnem gorivu…seveda takšnem, ki ga sploh še lahko ob vseh »prepovedanih« živilih ješ. Tako se boš, namesto, da bi obljubljeno z dojenjem shujšala, zredila. Toda, rešitev je edino v tem, da si drzneš jesti vse in preslišati grožnje »poznavalcev«, da bo tvoj ubogi otrok zaradi tvoje nepremišljenosti trpel veliko bolj kot bi sicer ali pa, da se lotiš poglobljenega študija o tem, kako lahko ješ zdravo in močnato, brez da bi pri tem uživala živila, ki naj bi torej nagajala črevesjecu tvojega dojenčka. Jaz sem, kot večina drugih mamic, na tem področju zamižala na eno oko (pomeni, da se zadeve nisem globinsko lotila) in preprosto čakam, da bo mimo.

Na predavanju je bilo rečeno še, da se dojenje sicer lahko razvleče, v primeru, da se otrok sam ne odstavi, tudi do dveh ali treh let, če si tudi mami tako želi, ni pa priporočljivo… predvsem zaradi tega, ker se mleko v bistvu tvori iz krvi in zalog, ki so se v mami kopičile v času nosečnosti. Po določenem času teh zalog zmanjka in takrat prične telo za proizvodnjo mleka črpati snovi, kot je na primer kalcij, iz maminih lastnih zalog, torej kosti, kar se v kasnejšem življenju lahko pozna skozi bolezni, kot je osteoporoza. Toda veliko raziskav govori tudi v prid večletnemu dojenju, predvsem v korist otroka. Dojenje kot »znanost« je zato še eno izmed področij, kjer se kregajo tako strokovnjaki kot tudi laiki. Na koncu pa je vendarle pomembno to, kako dojenje doživljaš ti in tvoj otrok in kako ga doživljam jaz in moj otrok.

In jaz ga doživljam zelo drugače od tega, kar sem si predstavljala v nosečnosti. Spet. Še ena stvar, ki je povsem drugačna od pričakovanj, zgrajenih na teoriji iz knjig in predavanj.

Za začetek naj povem, da sem se založila s čajem za dojenje in dojilno blazino kot teoretičnima osnovama za brezskrbno doživljanje tega idiličnega početja. Toda ne eno ne drugo v mojem primeru ni prišlo prav. Kdo bi si mislil, toda prav meni se je zgodilo, da sem že od vsega začetka imela preveč (in ne premalo, kot je to najpogostejša težava) mleka. Mleko je nastajalo v takšnih količinah, da bi lahko, če bi šlo za mlekarno, delavce brez skrbi zaposlili v ruski turnus. Toda tega obilja sem se težko veselila, saj moj ubogi novorojenček ni zmogel tako hitro piti, kot je vanjga brizgalo moje mleko. Zalivalo ga je! Obenem pa mi je dojilna blazina bila bolj napoti, kot pa da bi mi stvari olajšala. Novorojenček, vsaj moj je bil takšen, namreč ni žakeljček, poln krompirja, ki bi ga lahko nastavljal in pristavljal pod koti, ki ustrezajo tebi. Je majhno živo bitje, ki ima tudi samo rado udobje maminega intuitivnega prijema. Z blazino pod njegovim teleščkom so njegova usteca bila ali previsoko ali prenizko ali preveč levo ali pa seveda preveč desno, ko sem ga poskušala poravnati.

Na koncu sem ugotovila, da bi bilo izrednega pomena, če bi v smislu dojenja bila pripravljena predvsem na to, da bom NEKAJ TEDNOV ugotavljala, kako in kaj pomeni najino dojenje in kakšen položaj nama bo na koncu ustrezal. Namreč, po šolsko, pravijo, morajo biti uho, rama in bok poravnani v liniji, otrok pa se mora s trebuščkom naslanjati na tvoj trebuh. To je po šolsko, toda ne nujno najudobneje za vaju. Pri nama do nedavnega to nikakor ni delovalo. In ker sem bila prepričana, da je samo tako ustrezno in na dopuščanje lastne improvizacije nisem bila pripravljena, sem trpela ob vsakem pristavljanju, ki se je običajno pričelo in zaključilo z njegovim, včasih pa tudi z mojim jokom. Potem pa sem končno nekega dne preprosto odložila dojilno blazino v kot, zaprla oči in otroka pristavila k prsim po občutku. Ni bilo niti približno po šolsko – moj »mali« je skorajda sedel na mojih stegnih, z glavo ostro obrnjeno proti dojki in usti na ozko (auč), prisesanimi na mojo bradavico. Jaz sem bila v hrbtu usločena kot polžja hišica, s prsti na nogah pa sem dvigovala svoja stegna in dojenčka na njih višje k svojim prsim. Izgledalo je trpeče in je tudi bilo. Toda delovalo je. Tako sem povsem neidilično, toda končno, lahko pričela v rednih intervalih, brez joka, hraniti svojega mladička. In to je nato trajalo nekaj tednov, dokler se ni pojavila nova težava. Poleg tega, da je mojega majhnega človečka občasno zalilo, kar je bilo zanj izredno frustrirajoče, ga je po novem ob dojenju še na veliko začrvičilo. In tako se je moje, do takrat uspešno improviziranje ponovno sprevrglo v neidilično zgodbo o mučeništvu matere, ki poskuša nahraniti svojega lačnega otroka. Namreč po samo dveh ali treh minutah na videz lepega dojenja, je moj novorojenček zdaj besno jokal in se nato v naslednjih minutah, včasih tudi urah, ni želel več pristaviti. In to ni trajalo kakšen teden ali nekaj dni, kot faza »kreganja na dojki«, ki jo opisuje avtorica 10-ih P-jev. To je kar trajalo in trajalo. In bilo je res mučno, predvsem psihično, ubijajoče, ker otrok zavrača tvojo srčno potrebo po tem, da ga nahraniš, ne samo z mlekom, pač pa tudi s tolažbo. V teh trenutkih sem resnično podvomila v to, da je dojenje nekaj najbolj naravnega. Kako namreč se lahko zgodi, da nekaj najbolj naravnega, nikakor ne steče po naravni poti. Poskušala sem vse. Dojila sem ga leže, stoje, med hojo, na trebuščku, na hrbtu (in jaz na vseh štirih) in nato sem se nekega dne prebudila z vročino in topo bolečino v levi dojki. »Brustentzündung,« je zaključila moja zdravnica po hitrem pregledu. Mastitis, po domače (in strokovno) povedano in seveda ti na misel pridejo krave. Zveni veliko bolj grozeče, kot v resnici je, še posebej, če ga pravočasno odkriješ in zdraviš. Bistveno zdravilo pri mastitisu je dojenje, torej praznjenje prizadete dojke čim pogosteje, k temu pa se, kadar pride do močnejšega vnetja (kar se izkaže z vročino), priložijo še antibiotiki. Ker moj »mali« nad pogostim in vztrajnim dojenjem v teh dneh seveda ni bil pretirano navdušen (če bi bil, do mastitisa sploh ne  bi prišlo, tako pa je dojka bila premalokrat izpraznjena in je zastalo mleko povzročilo vnetje), sem na koncu iz predala potegnila črpalko. Ja, sem. Otrok je bil lačen in povsem iz sebe, iz sebe pa sem bila tudi jaz, vneta ter utrujena od poskusov in prisiljene samotolažbe, da bo že minilo. Aventovo črpalko sem prejela v dar, skupaj z grelnikom za flaške…za vsak slučaj, če bo kdaj potrebno mleko načrpati. No, zdaj je bil ta slučaj. »Poskusimo,« sem sama sebi rekla in se priklopila na črpalko. Bilo je presenetljivo enostavno. Sklepam, da zato, ker s količino mleka in brizgalnim refleksom pri meni ni bilo težav. V petih minutah sem napolnila 125-mililitersko flaško za mojega besnega dojenčka in mu jo ponudila, v obupu in strahu, da nato ne bo več nikoli želel mojih dojk, medtem ko je bil on udobno nameščen v gnezdu iz dojilne blazine in ves jezen, ker ne more v miru jesti. Cucelj je pristal v njegovih ustil nežno, a je bil moj »mali« vseeno nekoliko presenečen. Pa ne za dolgo, najbrž je aroma maminega mleka pridišala in sprožila njegov sesalni refleks. Flaško je spraznil na »eks« (naj omenim, da ima Aventova flaška poseben »naravno« oblikovan cucelj, skozi katerega mleko ne teče, če otrok ne sesa – to uspešno preprečuje preveč posrkanega zraka, pa tudi možnost sesalne zmede zmanjša na minimum). In sedaj sem bila še bolj zmedena. In prestrašena. Kaj, če ga bom zavedno morala hraniti na tak, nenaravni način?! Bilo me je strah, vendar sem hkrati bila srečna, da sem svojega dojenčka lahko nahranila. Odločila sem se, da bom nadaljevala s črpanjem, ampak vedno šele po tem, ko bom poskusila z dojenjem. In tako se je najino »polomljeno« dojenje sedaj še dodatno nalomilo, a sva nadaljevala, kakor da je to povsem normalno. Jaz sem pristavila, on je pil tri minute in se nato upognil nazaj v krču neodobravanja ter pričel jezno tuliti. Potem je bilo na vrsti, v grelniku zagreto, izčrpano mleko iz flaške, ki jo je izpraznil na mah, rignil in se mi zadovoljno nasmejal. Sledilo je novo črpanje, da sem izpraznila »načeto« dojko in shranitev flaške v hladilniku do naslednje priložnosti. Flaško sem svojemu malemu kraljeviču namreč servirala samo, če je pil manj kot pet minut. Pet minut se mi je zdelo, glede na »šus« mleka iz moje dojke v usteca mojega novorojenčka, dovolj časa, za primerno količino obroka. Čeprav, pri dojenju nikoli ne veš, koliko otrok dejansko spije. Toda, ker sem pred porodom prejela v dar tudi tehtnico za dojenčke, sem se ob tedenskem tehtanju vedno znova lahko potolažila, da kljub najinemu akrobatskemu in ekstremno improviziranemu dojenju, moj »mali« še zmeraj raste in se debeli…čeprav veliko počasneje, kot »ta mali« moje dunajske somamice, ki je že od vsega začetka »pridno« jedel kar z obeh dojk na en podoj.  »Nekateri otroci tudi tri minute ne zdržijo. Vedno je lahko še slabše in težje in bolj nezavidljivo,« sem si vsak dan znova prigovarjala. Želela sem vztrajati in se še naprej tolažiti, da je tudi to bila ena izmed stvari, ki bodo minile. Čas z novorojenčkom je poln sprememb in takšnih ter drugačnih faz, ki se pojavijo kdove zakaj in kdove zakaj tudi minejo.

Dunajska_mami_BLOG_8

Nekaj dni zatem, ko je moj dojenček dopolnil tri mesece sem ga v enem trenutku, povsem spontano, pristavila po šolsko, torej trebušček na trebuh in ušesce, ramica in bokec v ravni liniji. Priklopil se je, kakor da bi bil drug otrok in se namestil tako, da je izgledal kot majhen polhec, ki je strašno lačen; mleka in ljubezni. In potem je pričel sesati, z zaprtimi očmi in z zadovoljnim jamranjem, kar se je idilično odvijalo naslednjih deset minut. Flaška in črpalka sta od tistega trenutka pa do danes zato ostali v predalu…v pripravljenosti sicer, a v predalu…in nikakor ne več na kuhinjskem pultu.

Dojenje je torej še ena stvar, na katero se ne moreš povsem pripraviti. Zato si zapomni zgolj naslednje: Na svetu je manj kot 3% žensk, ki zaradi svojega bolezenskega stanja nimajo mleka ali ne smejo dojiti, medtem pa vse ostale ženske mleko imajo, četudi se jim morda na začetku zdi, da ga nimajo ali da ga ni dovolj. Do nedavnega je tudi stroka določenim novopečenim mamicam, ki jim dojenje pač ni steklo prvi ali drugi dan, podajala diagnoze, da nimajo mleka in tako je veliko otrok ostalo prikrajšanih za nujno potreben naravni eliksir. K sreči se je mišljenje in pristopanje k stvari do danes spremenilo in zato mleko zagotovo imaš tudi ti! Ni pa nujno, da bo le-to steklo tako kot po maslu. Toda, če je potrpežljivost glavno vodilo starševstva, mu tukaj, pri dojenju, dodajmo še kanček vztrajnosti in obrestovalo se bo. Mleko bo priteklo, če si ena takšnih kot jaz, pa bo tvojega lačnega novorojenčka celo zalilo v vsem svojem mlečnem obilju. Takrat boš imela drugo težavo; kako tvorjenje mleka ošibiti, namesto ojačati. In če za jačanje mlečnih zalog baje delujejo polenta, lanena semena, laktacijski keksi in sam čaj za dojenje, pa se boš s pretirano proizvodnjo uspešno spopadla z bio metinim čajem in črpalko. Slednjo je sicer dobro uporabljati z zmernostjo, saj pri nastajanju mleka v dojkah velja, da le-to nastaja sproti v takšnih količinah, kot jih novorojenček (ali črpalka) načrpa. Torej, bolj kot dojenček pije (ali črpalka črpa), bolj veselo bo tvoje telo proizvajalo mleko.

Kar je meni strašno zanimivo, je tudi to, da so na prsnih bradavicah posebni receptorji, ki beležijo informacije o otrokovi slini in tako otrokovem zdravju, telo pa na podlagi teh informacij prilagaja hranljivost mleka. Tako se z dojenjem avtomatično pozdravi marsikateri zametek bolezni, ki ga v vsakodnevnem življenju sploh še ni mogoče opaziti. In tako je sestava mleka različna že samo, če se dojita fantek ali punčka, saj potrebujejo punčke (tudi bodoče mamice) precej večje količine kalcija kot na primer fantki.

Ups, pa sem tudi jaz postregla s teorijo. Nisem si mogla kaj, da ne bi s teboj delila teh zanimivih stvari, čeprav, še enkrat ponavljam, je v resničnem življenju pomembno le to, da zaupaš v naravo in dejstvo, da ima vsaka ženska točno takšno mleko in toliko mleka, kot ga njen mali potomec potrebuje za svojo optimalno rast. Tudi ti. In če vama ne bo takoj uspelo udejanjiti čarobnega in idiličnega doživetja, kot ga opisujejo nekatere izkušene doječe mamice, si enostavno reči: »Bova že!« Prišel bo namreč trenutek, ko bo dojenje tudi zate, kakor je sedaj zame, resnično postalo nekaj najbolj naravnega. To bo tudi trenutek, ko boš izgubila tisti čudni občutek, da ne moreš joške (tukaj ta izraz bistveno bolj paše v stavek kot »dojka«, še posebej ob asociaciji na vrečko iz ovčje kože) izvreči na plano kar vsepovsod. In končno bosta s tvojim dojenčkom opremljena za življenje tudi izven domačega brloga. Na primer v parku, na klopci na Mariahilfer Straße, na eni izmed vrtnih garnitur v Ikeji, na visoki klopi v Vapianotu, v dojilnem kotičku v Leinerju, v kabini za preoblačenje v H&M, na sprednjem in zadnjem sedežu v avtu ter na Schnellbahn-u. Zadeva bo še enostavnejša, če si boš nakupila te majice in v vsem skupaj našla lepoto tistega najbolj naravnega dejanja, ko mami nahrani svojega otroka.

NASLEDNJIČ: O tem, kje lahko svoje mesto najde novopečeni ati in o pregledih pri dunajskih zdravnikih

9.del: O NOVOPEČENIH ATIJIH IN AVSTRIJSKIH PEDIATRIH –>

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s