DUNAJSKA MAMI: 7.DEL ; NIČ TE ZARES NE MORE PRIPRAVITI NA TVOJEGA NOVOROJENČKA

<– 6.del: PAPIROLOGIJA KOT DEL VSAKDANA Z NOVOROJENČKOM

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

 

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

Nihče ti v bistvu ne pove resnice. Pa ne zato, ker ti jo želijo prekriti, pač pa preprosto zato, ker so pozabili, kako v resnici je. Ali pa so že vse svoje življenje zvesti napisani teoriji in nimajo resničnih izkušenj. Kakorkoli že, edino na kar se lahko pripraviš je to, da bo novo življenje veliko bolj intenzivno od vsega, kar si lahko v tem trenutku predstavljaš “na suho”. Intenzivno bo fizično, psihično, predvsem pa čustveno…brez prestanka, 24 ur na dan in 7 dni v tednu. Toda minilo bo. Umirilo se bo. Prevladala bo ljubezen, ki se skriva globoko v vas vseh treh. Zagotovo! In to je edino, kar je smiselno shraniti v svoj miselni opomnik za prihajajoče trenutke, ki jih bo morda včasih izredno težko prenesti. Imej v mislih, da je otrok povsem nov. Ne pozabi pa niti, da sta v vlogi staršev nova tudi vidva.

NA DOLGO:

Ne glede na to, kakšen porod je za teboj, ni to nič v primerjavi s trenutki, ki prihajajo. Mnoge nosečnice se ujamejo v zanko, tudi jaz sem se, ko menijo, da so zadnje dni nosečnosti in porod, ne glede na to kakšen že bo, vrhunec projekta »Imela bova otroka«. NITI SLUČAJNO. To je zgolj prehod, bolj ali manj dramatičen, nenazadnje prihaja na svet novi človek, ki je kot čudež nastal znotraj ženskega telesa, pa vendar je zgolj prehod v novo zgodbo, ki se prične z vso svojo veličastnostjo takoj, ko ta pomečkani, topli in mehki novi človek naredi prvi vdih na tem svetu. In potem izusti še krik ali dva, ki se elegantno prelijeta v težko pričakovani jok. Ta je v teh trenutkih še kako zaželen in razveseljujoč, toda to je tudi edini čas, ko je jok našega novorojenčka nekaj prečudovitega. Že zelo kmalu postane namreč nekaj najbolj zastrašujočega, pa čeprav si si v nosečnosti sama sebi zagotavljala, da veš, da dojenčki jočejo in da veš, da so včasih neutolažljivi in seveda, da boš vse to lepo zmogla. Ravno zato, ker veš.

Ko so me nekaj ur po porodu prestavili v “bivalno” sobo in poleg mene položili mojega dojenčka, se mi je sprva zazdelo, da ga sploh nisem rodila in da so mi ga v bistvu dodelili: »Tako, gospa Monrue, ta pa pride k vam živet, čestitamo!« Končno je bil tukaj, ob meni. O tem trenutku sem, proti koncu nosečnosti, sanjala že tako dolgo in tako intenzivno, da je bilo vse skupaj, potem ko se je uresničeno dogajalo pred mojimi očmi, nekako prazno. Pa v resnici sploh ni šlo za praznino. Šlo je za preobremenjenost mojega čustvenega, psihičnega in fizičnega sistema, ker je v bistvu rojstvo otroka (to zdaj razumem), nekaj, kar je nemogoče dojeti v realnem času, torej, ko se zgodi. Sploh, če je porod težek in dolg in poln vzponov in padcev. Moraš se najprej odpočiti. Fizično in miselno, šele nato lahko pričneš čutiti. Dokler se ne odpočiješ, utegnejo namreč občutenja temeljiti bolj na v naprej zamišljenih slikah kot pa na realnosti.

In tako sem kot izčrpan dirkalni konj, po sedemnajsturni dirki, ležala na dodeljeni postelji, z megalomanskim vložkom med nogami in rahlo vrtoglavico, ter zrla v bitje, ki naj bi pred nekaj urami prišlo iz mene. Povsem drugačen je bil ta mali človek od tistega, ki sem si ga predstavljala. Bil je sicer zelo prisrčen, kljub dolgi poti na ta svet namreč ni bil nič »zvit« in »potlačen«, pa vendar mi je bil nekako tuj. Nisem se ga mogla nagledati…in načuditi. To je bil moj otrok. Ta otrok torej, ki je bil devet mesecev v meni, zdaj pa je pred mojimi očmi, razgaljen, takšen, kot je pač bil skreiran po naravni poti….in ne takšen, kot sem si ga zamišljala. Zavit je bil v brisačo, s katero sem kakšen teden pred porodom spala, da bi dojenček lahko vonjal poznani vonj takoj, ko se rodi, in njegov drobni nosek je bil posejan z belimi mozoljčki, ki so kvarili idealnost celotne slike. Spal je in se prebujal za nekaj sekund. Kar se je pri meni zapisalo kot neprecenljiv spomin, je bilo njegovo zehanje, ki mu je sledil majhen jokec – posledica nenavadnega, tujega občutka ob zehanju. Ves čas sem si govorila, da je on povsem NOV in da je novo prav vse, kar se v teh trenutkih dogaja tudi zanj. Občutek brisačinih cufeljčkov na novi koži, občutek rumeno-bele svetlobe na novih vekah, občutek nenehnega mešanja vonjav v novih nosnicah… Občutek predirljivega (in ne več pridušenega in donečega) maminega glasu v novih ušesih. Mnoge od teh novosti (vključno z zehanjem) so v mojem novorojenčku, po povsem naravni poti, pritiskale na sprožilec za jok. In mene je bilo tega takrat groza. Kako bom pomirila mojega jokajočega dojenčka, če se kakšen jokec slučajno spremeni v veliki neutolažljivi jok, o kakršnem sem prebirala v knjigah ali poslušala od tistih novopečenih staršev, ki so po tej poti hodili že nekaj mesecev. Bilo me je strah, da ga pri premikanju ne bi poškodovala…tako majhen je bil, tako mehki in tako ranljiv…jaz pa tako izmučena in tako nesigurna vase. In zato sem ob vsakem malem jokcu pričela takoj peti uspavanko in svojega novorojenčka nežno vleči za ušesne mešičke. To ravnanje je bilo verjetno zelo čudno, a hkrati povsem intuitivno – nasvetov iz knjig se v tistih trenutkih, ko se je izčrpanost mešala s povsem novim življenjem, nisem spomnila. Pravzaprav niti ne vem, če sem kdaj kje v kakšni knjigi zasledila konkretne odgovore na vprašanje o tem, kako potolažiti nekaj ur starega človečka. Kakorkoli že, delovalo je, za kratek čas sicer, do naslednje novosti, toda delovalo je. To pripisujem dejstvu, da je tudi vlečenje za ušesne mešičke za mojega novorojenčka bilo nekaj novega, a kar je še pomembnejše, uspavanka mu je bila že poznana. Nekje od dvajsetega tedna nosečnosti naprej namreč, sem na svoj trebuh, zmeraj pred spanjem, položila Ferdinanda – rdečega lisjačka iz Ikeje, ki ima sposobnost igranja uspavanke, če ga potegneš za rep. To se je resnično obrestovalo in se v bistvu še danes.

DunajskaMami_Blog

Pa vendar. Bila sem izčrpana in želela sem spati…vsaj do večera, če ne raje do naslednjega dne. Šele, ko bi se krepko naspala in nato osvežilno stuširala, šele nato bi se v resnici bila pripravljena soočiti z malim človekom, ki je prišel iz mene. Zveni sebično in povsem nematerinsko. Toda, po drugi strani človeško. Ultimativna ugotovitev, ki se mi je porodila v glavi ob tem spominu pa je: STARŠEVSTVO JE PRAVZAPRAV NENEHNO ZDRUŽEVANJE POTRPEŽLJIVOSTI Z NESEBIČNOSTJO, V VSAKODNEVNEM ŽIVLJENJU…DO KONCA ŽIVLJENJA. In to ti postane jasno takoj, ko več ne moreš narediti tako, kot bi ustrezalo samo tebi. Na primer takoj zatem, ko se skoraj ubiješ od napora, da bi rodila otroka in bi se ti potem prilegel človeški počitek. Nema! Začnete »ab sofort«, vaš novi mali človek vas čaka!

»Ponudite mu dojko, vedno ko bo buden,« je eno najznačilnejših prvih vodil, ki jih prejmeš kot novopečena mami. Dojka – odrešiteljica!!! V to si prepričana, ker si o tem toliko prebrala in slišala, da se ti vse drugo zdi povsem nenaravno. Pa se je pri nama z mojim novorojenčkom hitro, z velikimi maslenimi črkami, izpisalo še drugo Veliko spoznanje frišnega starševstva in sicer: NIČ NE BO TAKO, KOT BOŠ MISLILA, DA BO. Čeprav je moj otrok že prvih nekaj minut svojega življenja odločno pokazal, da je nesporni pripadnik družine sesalcev, pa nekako »dojka-odrešiteljica« pri nama ne deluje. Če bi moj otrok znal govoriti, bi zagotovo pojasnil, da je dojka v njegovem življenju zato, da je on sit…in ne zato, da bi mu jo porinila v obraz vedno, ko je nezadovoljen z življenjem ali pa celo vedno, ko je buden. In tako je pri nama dojka odrešiteljica le takrat, ko smo zelo lačni ali žejni. Toda tudi do tega, smo nekako morali priti. Vsi trije. Namreč najin otrok nama, to z dojko, nikoli ni zares pojasnil z besedami…zgolj pokazal je z različnimi odzivi v danih situacijah. In bolj kot sem jaz nanj želela aplicirati svojo priučeno teorijo, bolj me je on, ki je seveda povsem intuitivno bitje in mu je seveda malo mar za mamino načitanost, silil v to, da tudi jaz v sebi poiščem izvorno materinsko intuicijo in interpretiram njegov jok, njegove grimase, njegove gibe v nam vsem trem razumljivo govorico, s katero se bomo pač naslednjih nekaj mesecev sporazumevali. In prav to obdobje prvega učenja o novem življenju je nekaj, na kar te nihče ne more pripraviti. Tukaj gre namreč za stvari, ki jih je nemogoče ubesediti. Gre za stvari, ki so kot starodavna modrost shranjene nekje globoko v nas in do katerih se je pravzaprav potrebno dokopati s poslušanjem samih sebe. To pa je nekaj, česar več ne znamo. Ali pa vsaj ne načrtujemo, dokler smo polni teoretičnega znanja in nasvetov knjig, forumov in tistih z izkušnjami.

Kot sem že zapisala v prejšnjih delih te napete ( 🙂 ) dunajske zgodbe, sem porodnišnico zapustila še isti večer. Izkoristila sem možnost ambulantnega poroda, zaradi česar mi je nato v prvem tednu po porodu pripadala pravica do obiska moje babice, hebamme (zdaj je prišla na vrsto tista druga, Beate, ki jo v celoti plača WGKK), najmanj štiri dni zaporedoma in nato še po potrebi. Torej moj Wochenbett, kakor se imenujejo prve dni po porodu, je potekal v prijetnem in ljubečem okolju najinega domovanja in ob vsakodnevnih obiskih hebamme Beate, ki nama je pokazala osnove ravnanja z novorojenčkom, njegovim grozeče štrlečim štrcljem, pod katerim se je skrival bodoči popek (mimogrede, popek lahko čistiš in celiš kar s svojim mlekom – neverjetno, ampak preizkušeno in deluje!), ter mi svetovala, kako naj ravnam s svojimi prelepo napetimi “nastavki” za hranjenje malega človečka. Tretji dan (no, vsaj to je bilo kot po knjigi), se je v mojih prsih resnično nabilo mleka, da bi z njim lahko nahranila celo porodnišnico dojenčkov, in potrebno je bilo masirati in iztiskati, ker moj novorojenček ni zmogel iz nežnega kolostruma, ki je prvi in drugi dan tekel v kapljicah, kar tako preklopiti na slapove polnomastnega mleka, ki ga je želelo ne samo nahraniti, pač pa tudi okopati v svojem obilju. Seveda me je zmedlo, saj sem do tistega trenutka poznala zgolj »težavo« s premalo mleka, o preveč namreč nihče ne govori. Pa bom o dojenju, ki je zame še zmeraj nekaj ne povsem lahkotnega, napisala več v naslednjem zapisku. Predvsem zato, ker iskreno menim, da je v prvih dneh dojenje le delček »groze«, ki jo sicer prinese nezadovoljstvo malega človečka. In še preden me vse »že-dolgo-mamice« sedaj obsodijo, da uporabljam pretežke besede za opisovanje prvih dni z dojenčkom in da tako strašim »postale-bomo-mamice« naj povem, da je ravno v tem problem. Nihče ne pove na glas, da so prve dni z dojenčkom lahko grozne. In to besedo uporabljam zato, ker se novopečena mami in ati naenkrat znajdeta v novi zgodbi, o kateri so vsi govorili samo z navdušenjem in olepševalnicami, zanju pa je resnično novo življenje predvsem polno joka, kakca (v različnih barvah in teksturah seveda) in bolečega srkanja mleka iz mamice vsako uro ali dve v dnevu. To so dnevi, ko se mali človeček smeji zgolj v spanju, ko je buden pa mu ni povsem jasno, ne da sta novopečeni ati in mami njegova starša, ne da mu ves čas želita samo najboljše, ne da je tisto, kar ga je pravkar do krvi popraskalo preko lička, v bistvu njegova lastna roka, torej on sam. Novorojenčku nič ni jasno…novopečenima staršema pa še manj. Vse, kar vesta v tistih trenutkih je, da je obljubljenega lepega v prvih dneh bolj malo, da ni prestanka v »jesti-previti-spati« vzorcu, ki naenkrat prevlada v njunem življenju, in da sta se presneto premalo pripravila na vse skupaj. To zadnje je seveda nerealna misel, ki nastane povsem logično potem, ko človekov um samodejno izvede analizo »soll-ist« (tako bi naj bilo/tako je). Znanstveno so že pred časom dokazali, da hormoni poskrbijo, da ženska kar lepo sproti pozablja na tegobe nosečnosti, nato na bolečine pri porodu in kako da ne, potem tudi na kaos, ki vlada v prvih dneh z dojenčkom. In zato vama bodo ne-več-tako-frišni starši zagotavljali, kako je z dojenčkom lepo in idilično in čarobno, vidva pa bosta potem, ko bosta doživela povsem drugačno izkušnjo mislila, da je z vajinim dojenčkom in seveda z vama kot staršema nekaj hudo narobe. Čisto zanič starša se bosta zdela sama sebi…zato, ker drugim je bilo idilično, vidva pa nekako te idile, v življenju z vajinim novorojenčkom, ne najdeta. »Kaj počneva narobe???« se bosta panično spraševala, medtem ko bo mali človeček kričal na ves glas na previjalni mizi ali v vajinem naročju in se ga ne bo dalo potolažiti…niti s petjem, niti s čudežno dojko, niti s kapljicami proti krčem. In ti občutki so v resnici precej grozni.

Prvi teden je sicer pri nas še nekako šlo. Naš »mali« je bil verjetno (za nazaj) utrujen še od svoje dramatične poti iz mene in je zato veliko spal. Toda potem, ko naju je hebamma Beate zapustila s pomežikom in prijaznim stavkom, da bo vse lepo in naj vse sprejmeva kot normalno, se je realnost šele začela. In prav takrat so v moje virtualne nabiralnike priletela tudi radovedna povpraševanja mojih dragih o tem, kako vendar sem, kako sva in kako je … v naši novi zgodbi…ker se namreč nič ne javljava…in če je vse v redu… Uf, takrat je bilo življenje kot rafting izkušnja in šele, ko so se valovi nekoliko umirili, sem lahko podala odgovor:

»Vsak dan začenjamo znova in vsak dan prinese izzive in radosti, ki si jih, dokler nisi del te zgodbe, niti zamisliti ne moreš. Ne moreš!

No, pa začnimo pri meni. Dva šiva, ki sta me prvih deset dni nekoliko “vezala” tam spodaj sta že zdavnaj preteklost in tudi prebavne težave so se uredile v manj kot dveh tednih. Toda fizične “tegobe” so bile zanemarljive proti tistim čudnim občutkom, ki so se pojavili v mojem psihičnem počutju. Nikakor ne morem mimo največje zmote, ki jo doživi najbrž večina novopečenih mamic in sicer o tem, kako je porod zaključek »napornih« dni, ki jih prinese konec nosečnosti. Ha ha. Takoj, ko rodiš otroka se prične novo življenje – njegovo življenje…in ker je živ, seveda hoče živeti. In tako je porod, ne glede na to, kako intenziven, naporen ali čudovit je, v vsakem primeru ZAČETEK in ne konec. Priznam, prvi dnevi z malim Filipom, so me vrgli na rit, me na tleh še malo pohodili in nato pustili nekaj časa ležati v nastalem kaosu. Saj sem vedela, da dojenčki jočejo, ker drugače ne morejo komunicirati o svojih potrebah, pri katerih pa so seveda povsem odvisni od staršev. Lačen, žejen, kakat, prdat, vroče, mrzlo, tišči, zaspan, osamljen… vse to se pove z glasnim, do zelo glasnim, jokom in ti, novopečeni starš, seveda moraš razumeti, kaj točno ta mučeniški krik pomeni…po možnosti čimprej, saj lahko sicer oglušiš in se sesuješ od luzerskega občutka nemoči. Poleg tega pa je potrebno otroka hraniti iz svojega telesa (in ne iz hladilnika), in ne glede na to, kako naravno bi naj to bilo, v nekaj dneh ugotoviš, da je zadeva vse prej kot pa enostavna in ena tistih, ki stečejo same od sebe.

Seveda zelo kmalu pridejo tudi, že v nosečnosti obljubljeni, krči – torej zastoji zraka v razvijajočem se črevesju. Sprva si misliš, bom že, vendar te že prvo soočenje s to resnično pošastno nadlogo ubije. Majhen obrazek se skremži do obisti, prične kričati in se zvijati, kakor da je pojedel strup, in že v nekaj sekundah celotno telo tvojega mehkega ljubega dojenčka pomodri in postane tako vroče, da mu seveda od sile takoj izmeriš vročino. K sreči ni preko zgornje meje, je pa zelo blizu, ker se mali fantek napenja in krči in želi, da nekaj narediš, da bo minilo, ti pa nimaš rešitve. Cartaš ga, ga obračaš, božaš po trebuščku, “kolesariš” z njegovimi krčečimi se nogicami… NIČ NE POMAGA… razen čas. Ko mine nekaj minut, včasih kakšno uro, krči popustijo. Včasih temu botruje glasno pokakanje ali pa nekaj povsem “odraslo” zvenečih prdcev in oddahneta si tako ti kot otrok. In potem je v redu…dokler se ne začne znova. Nato seveda dobiš milijon nasvetov povezanih z dojenjem in prehrano. Strokovnjaki (babica in svetovalka za dojenje) svetujejo, da se ničemur ne izogibaš, izkušeni starši pravijo, da ne jej mleka, ne jej jajc, ne jej surovega sadja in zelenjave, ne jej kislega, ne jej stročnic, ne pij gaziranih pijač, kave in seveda izogibaj se sladkemu in drugim ogljikovim hidratom…. KAJ POTEM SPLOH LAHKO DOJEČA IN UTRUJENA MAMICA SPLOH ŠE JÉ?? Knjige pa dodatno naložijo še obvezno podiranje kupčka po vsakem dojenju, akupresurno masažo stopal in masažo trebuščka po posebnih tehnikah, predlagajo tudi aroma terapijo in pitje kamiličnega ali komarčkovega čaja. Z vseh strani dobiš še tisoč predlogov za takšne in drugačne kapljice, umetne in homeopatske. Ker so krči tvojega ljubega nebogljenega dojenčka resnično ena najhujših izkušenj tvojega življenja, seveda preizkusiš vse. Odpoveš se skoraj vsej hrani, nabaviš kapljice, piješ čaj, masiraš stopalca in trebušček ter vztrajaš dokler malo bitje po vsakem dojenju ne rigne – bolj kot rigne, bolj zmagoslavno se počutiš! Pa vendar, dneva brez krčev ni. Vedno so del vsakdana in vedno bodo, dokler se pač majhno črevesjece ne bo razvilo do te mere, da bo znalo neboleče upravljati z odpadnim materialom. Prej kot se s tem sprijazniš, lažje je – čeprav nikoli ni povsem lahko. Nekje sem prebrala, da se naši dojenčki rodijo 3-4 mesece “prehitro”, kar se nato odraža predvsem na teh težavah prvih tednov, ko se morajo tako otročki kot starši soočiti z neprijetnimi občutki “nedelujočih” sistemov. Seveda bi 3-4 mesece dlje v maternici pomenilo za porod povsem preveliko glavo in še kaj drugega… hmmm, pa naj bi vse to bilo NARAVNO.

Ravno to z “naravnim” je zanimivo. Vso nosečnost sem bila prepričana, da če bom vse skupaj dojemala kot naravno in dopustila, da se stvari odvijajo čimbolj po lastnem ritmu, torej tako, kot je mišljeno po naravnih danostih, bo vse v redu. Moj otrok bo zadovoljen in doživetje poroda, dojenja in materinstva bo izjemno izpolnjujoče in radostno. No, nič od naštetega ni bilo radostno, še manj pa izpolnjujoče. To so še pred kratkim bili moji občutki in nemoč ter obup v meni, ker zadeve niso radostne, sta me skoraj pahnila v tisti “baby blues”, o katerem so me svarili še pred porodom.

K sreči pa me je še pravočasno doletelo pomembno spoznanje, s pomočjo katerega sem babyblues-u dala focn. In sicer, nekega večera sem ugotovila, da sem v nosečnosti povsem narobe interpretirala pomen “naravnega”. Namreč, zamišljala sem si, da naravno pomeni, da bo vse idealno, tako kot v knjigi, ker narava pač vedno poskrbi, da se stvari uredijo same od sebe. To je seveda res, toda pozabila sem, da sem na tem področju ena izmed teh “stvari” tudi jaz sama – mama. Stvar, ki se mora urediti, sem torej tudi jaz. Naravno je namreč, da mama zavestno najde v sebi potrebno potrpežljivost in tisto brezpogojno ljubezen in nato poskrbi za nebogljenega dojenčka, ki povsem v prvih tednih potrebuje njeno bližino in skrb za svoje normalno delovanje in privajanje na novi svet. Naravno je torej, da me otrok potrebuje bolj, kot sem si to lahko zamislila v preteklosti. Zato, ker te otrok tudi kasneje potrebuje bolj, kot pa te je ali te bo potreboval kdorkoli drug v življenju. In starševstvo je brezpogojno in požrtvovalno dajanje. Moraš se (pre)dati, ker je to v bistvu naravno. Enako se moraš predati rojevanju, ne glede na to, kako nenaravno naporno in nemogoče se zdi v tistih trenutkih. Moraš se predati dojenju, ne glede na to, kako boleče in izčrpujoče in zakomplicirano je sprva. In moraš sprejeti otrokov jok, ko kriči ves rdeč in trpeč v bolečinah zaradi ujetega zraka v črevesju. To je del človekove zgodbe o začetkih in prelomnih trenutkih. Vsak trenutek, ki se ti zdi naporen, je v bistvu naporen zato, ker si zadeve predstavljamo povsem drugače, povsem ne v skladu z naravnim. In na to drugačnost in naravno pristnost, ki se pojavi v teh izjemnih trenutkih, mi sodobni ljudje nismo pripravljeni. Svet v katerem živimo, nas je že zdavnaj prisilil, da smo se navadili nekakšne sebičnosti in enostavnosti življenja, ki je tako vse prej kot pa naravno. Toda prav v trenutkih starševstva ti narava predstavi svojo resnico. Surovo, toda v svoji celostni podobi neskončno lepo. In ta kontrast najbolje opiše moje doživljanje prvih dni in tednov s Filipom. On je povsem NOV. In jaz sem tu zanj, da sem ob njem, ko ga narava uči o življenju.«

Saj na koncu se nekega dne res zbudiš v novo jutro in naenkrat nič ni več tako grozno, kot je bilo še včeraj. Toda ta trenutek, mimogrede, pri meni je ta prelomni trenutek prišel po pretečenih šestih tednih, se ne zgodi, ker bi se karkoli izven tebe spremenilo….na primer otrok. Ne. Dejansko groza in občutek nemoči, ki sta te še včeraj dušila, izgineta zato, ker končno sprejmeš stvari takšne, kot so. TO JE KLJUČNO. Otrokov jok sprejmeš kot način komunikacije, svojemu ravnanju pa končno priznaš olajševalne okoliščine, ker si samo človek, ki ima edinstvenega dojenčka, takšnega, za katerega navodila še niso napisana. Sprejmeš pot starševstva, ki je prepredena z izzivi in vzponi in seveda tudi padci, toda pri tem upoštevaš, da TE NIČ NE MORE PRIPRAVITI NA TO NOVO ŽIVLJENJE. In zato si naenkrat oprostiš, ker ne veš vedno, kaj storiti, ko mali človeček kriči in hoče, da nekaj ukreneš. Dovoliš si, da ga kdaj pihneš mimo, ker je pot starševstva v resnici pot poskušanja in sprotnega učenja. Prav tako, kot bodo to že čez nekaj mesecev za tvojega dojenčka PRVI KORAKI. Postaneš suveren pripadnik svetovne skupnosti staršev, v kateri vsak iz izkušenj ve, da otroci včasih jočejo tudi zaradi stvari, ki se jih v tistem trenutku ne da rešiti. In, da vse tegobe MINEJO. Pa tudi, da je (to je eden najbolj priljubljenih stavkov frišnih staršev) EDINA STALNICA V STARŠEVSTVU TO, DA SE VSE SPREMINJA.

Stvari ti postanejo NARAVNE. In ne plašijo te več. Takrat pa se zgodi tudi to, da te v enem trenutku majhen človeček pogleda globoko v oči, tako globoko, da njegov pogled začutiš kot dotik v srcu. Potem razširi svoja majhna usteca brez zobkov v širok nasmešek in takrat dojameš, da je ta otroček v resnici tvoja najlepša, najbolj kompleksna in najbolj edinstvena stvaritev na svetu.

NASLEDNJIČ: O umetnosti tistega najbolj naravnega – dojenja

 

8.del: UMETNOST TISTEGA NAJBOLJ NARAVNEGA –>

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s