DUNAJSKA MAMI: 3. DEL; PUMPICA JE BILA SAMO ENA IZMED STVARI

<– 2.del: BABICA A LÁ CARTE IN OSTALE RADOSTI

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

V drugi polovici nosečnosti, ko ti je ta že povsem domača, je čas, da se pričneš pripravljati na porod. Informacije o tem, kaj in kako pristopiti k stvari (recimo s posebno “trening pumpico” Epi-no), pridobi pri hebammi (recimo na MuKi Pass Hebammenberatung-u med 18. in 22. tednom nosečnosti) oz. v sklopu programa Magistrata 11 (MAG 11), kjer, z MuKi Pass-om, dvigneš tudi darilo mesta Dunaj ob nosečnosti. Nikar se ne pozabi udeležiti predavanja na temo epiduralne in spinalne analgezije (PDA), ki ga organizira tvoja porodnišnica, čeprav je nimaš v svojem porodnem načrtu. Na teh predavanjih dobiš žig na posebnem PDA obrazcu, ki potrjuje, da si seznanjena z vsem, kar spada k uporabi PDA-ja, tudi v nujnih primerih (npr. nujni carski rez).

NA DOLGO:

Nekatere ženske vzamejo nosečnost z levo roko in to je okej. Jaz sem jo vzela z desno, kar pomeni, da sem jo naštudirala po dolgem in počez teoretično, nato pa sem jo poskušala čim bolj polno doživeti tudi v praktičnem smislu. To mi je bilo toliko bolj pomembno tudi zato, ker sva z bodočim atijem že pred spočetjem sklenila, da bova imela samo enega otroka (nikoli sicer ne reci nikoli, toda za zdaj ostajava pri tej odločitvi). To je pomenilo, da bom imela samo eno priložnost nosečnost doživeti in izkusiti v njeni čarobnosti in nenavadnosti. Teoretično preučevanje teh zadev me je pomirjalo…ker več veš, lažje razumeš in manj te je strah neznanega. Seveda kanček neznanega zmeraj ostane vse tja do realizacije v praksi, toda iz tedna v teden sem bolj poglobljeno vedela, kaj se dogaja v mojem telesu in zakaj se dogaja to, kar se dogaja…pa tudi kaj se bo še zgodilo.

Sprva sem se lotila tehničnih knjig, kjer se nosečnost in porod predstavlja predvsem z biološkega in fizičnega vidika. Nato sem v roke vzela Modrost rojevanja. Nekje v času božiča je bilo, ko sem jo pričela brati. Ravno pravi čas, ko se je moja nosečnost prevesila v drugo polovico in sem glede poroda postajala vse bolj suverena. Knjiga Modrost rojevanja je moji suverenosti le še dodala piko na i. Podarila mi je bistvo vsega skupaj: ZAUPANJE v svoje telo, v svojo žensko moč ter v naravnost rojevanja. Roditi je naravno. Da je rojevanje postalo tako izumetničeno in strašljivo v zadnjih nekaj desetletjih so seveda v prvi vrsti poskrbeli filmi in mediji, toda še bolj žalostno je, da se je porod »pohabilo« predvsem v medicinskem okolju. Zakaj je porod tam sploh pristal? Včasih so ženske rojevale doma, v domači postelji, in zdravniki oziroma porodničarji so prišli k njim. Res je včasih kar nekaj žensk (ali novorojenčkov) pri porodu tudi umrlo, toda z zapakiranjem poroda v medicinski postopek se situacije ni obrnilo na bistveno bolje. Tudi danes ženske umirajo pri porodu, seveda redkeje, ker lahko pri morebitnih komplikacijah prav medicinsko okolje nudi raznorazne rešitve, toda nismo se kot družba vprašali, ali ni danes morebiti med porodi več komplikacij kot pa včasih…? Zato, ker je porod v bistvu povsem psihosomatski proces, torej proces, katerega uspeh in varnost, sta v prvi vrsti odvisna od psihičnega stanja ženske, ki rojeva; od njenega pogleda na porod, od njenih pričakovanj, predvsem pa od njenih (ne)strahov. Skoraj vse komplikacije, ki se v sodobnem svetu pri porodih pojavljajo, izvirajo iz telesnih blokad, ki jih povzročijo psihična nelagodja, najpogosteje strahovi. In da so ženske moje generacije danes povečini prestrašene v zvezi s porodom, je, z ozirom na medije in informacije, ki so na voljo na to temo,  povsem logično. Toda samo nekaj korakov dlje v osebni raziskavi čtiva na temo nosečnosti in poroda, samo nekaj odprtosti do drugačnih zgodb, do alternative, lahko žensko hitro pripelje na prvo pot…na pot zaupanja vase in v svoje porodne sposobnosti. Vsaka ženska jih namreč ima. Če pomislimo povsem tehnično, smo ženske vendar (fizično) rojene zato, da rodimo potomce. Knjiga Modrost rojevanja je sestavljena iz mnogih pozitivnih zgodb o naravnih porodih, ki so jih izvedle babice v svojem babiškem centru v ZDA, pa tudi iz prijazno razložene teorije, ali recimo raje modrosti o rojevanju. Priporočam jo v branje vsaki nosečnici, pa čeprav je morebiti nekoliko »hipijevska« za sodobnega človeka. Če te je strah bolečine, nemoči in raztrganja, kot je bilo mene, je ta knjiga najlepše darilo, ki si ga v mesecih pričakovanja lahko zamisliš.

Babiški pogled na nosečnost in rojevanje, ki je meni absolutno bliže, se nekoliko razlikuje od tistega, povsem zdravniškega pogleda, kjer je porod predvsem telesni proces izločanja enega živega bitja iz drugega živega bitja. Seveda je razlika med slovenskimi in dunajskimi zdravniki precejšnja in tudi vsi slovenski niso povsem tehnični. Tukaj se pozna, da so babice oziroma hebamme v Avstriji, že dalj časa močan steber porodniške stroke. Posledično so tudi zdravniki na nosečnost in porod pričeli gledati nekoliko bolj z »naravnega« vidika. Porodnišnica St.Josef, na primer, je zelo znana po svojem spodbujanju naravnih porodov in po pristopih, ki so minimalno invazivni in maksimalno (kolikor se to v zdravniškem okolju pač da) prijazni do porodnice in novorojenčkov. Sistem babištva pa je na Dunaju še posebej neprecenljiv. Ne samo, da mesto spodbuja nosečnice, da se že pred porodom vsaj enkrat posvetujejo z eno izmed mnogih hebamm, dodatno zavarovalnice krijejo delež ali celoto predporodnih in porodnih obiskov izbrane hebamme. O tem se bo v Sloveniji še nekaj časa govorilo, preden bodo tudi Slovenke na domačih tleh lahko koristile bogato, predvsem pa poosebljeno obporodno skrb. ČEPRAV, v zadnjih mesecih sem zasledila eno mariborsko babico, ki se resnično trudi stvari spremeniti na bolje tudi v Sloveniji. Srčno upam, da ji bo uspelo in ji na tej poti želim veliko dobre volje in podpore s strani tistih, ki imajo moč in vpliv, ko gre za premike tudi v formalnem smislu. Za tiste, ki še ne veste, to je Moja Babica. Bravo!

Prvo, kar mi je povedala moja hebamma je bilo to, da porod ni mačji kašelj (eh, res?), ampak ga je bolje primerjati s triatlonom. Tudi sam se namreč dogodi v treh fazah in prav vsaka od teh faz zahteva maksimalno fizično in psihično pripravljenost. Primerjava s triatlonom se mi zdi odlična tudi zato, ker če pomisliš logično, se ga ne moreš lotiti iz danes na jutri. Tudi roditi bi bilo prekleto težko iz danes na jutri. Zato si je narava zamislila devet mesecev ( v bistvu pa deset), v katerih se ženska lahko počasi pripravi na tisti nekajurni, včasih tudi nekajdnevni, »triatlon«. Na žalost še vedno veliko žensk tega časa ne izkoristi dovolj in potem porod seveda prinese takšne in drugačne posledice. Če vzamemo na primer, med porodom pogosto najbolj ranljivo stvar, presredek. Od njega pričakujemo, da se bo, brez predhodnega treninga, raztegnil za najmanj obseg grenivke in to brez poškodb. Kakor, da bi od sebe zahtevali, da naredimo špago, potem, ko smo najprej morali v slovar pogledati, kaj ta beseda sploh pomeni. Pri naši špagi brez priprav bi zagotovo kaj počilo in čudno se je čuditi, da pri porodih pokajo presredki. Vem, zadnji stavki so nekoliko neposredni (se opravičujem morebitnim moškim bralcem in jih obenem na veliko hvalim, da sploh berejo kaj takega). Toda, kar je res, je res.

Sama sem se s svojo hebammo Christino dobila dvakrat pred porodom, da sva obdelali temo »Priprave na dan D« po dolgem in počez. Drugič se nama je pridružil tudi bodoči ati in prav podrobno smo šli skozi prihajajoči porod; od tega, kako se bi naj začelo (da ne bova v dvomih, če je to to ali ne), kaj takrat storiti in kako se že pred tem pripraviti za v porodnišnico, pa vse tja do konca, ko si bomo segli v roke in nazdravili novemu prišleku. To drugo srečanje je bilo res bogato z informacijami, ki so še dodatno opremile moje dotedanje teoretično znanje. Na Dunaju imaš cel kup ponudnikov tečajev in delavnic na temo »Priprave na dan D«, toda mnogi so precej dragi. Če nimaš možnosti najeti svojo babico s katero bi to predelala individualno, ti priporočam, da poizveš o programu predavanj v izbrani porodnišnici. Te pogosto ponujajo (tudi brezplačna) predavanja in delavnice podobne slovenski šoli za starše.

Prvo srečanje pa je tudi bilo zelo zanimivo, saj sem dobila kar nekaj, danes lahko s trdnostjo potrdim, zelo uporabnih nasvetov. Prvi je bil seznam stvari, ki jih lahko počnem v nosečnosti, predvsem od 35. tedna naprej, da svojemu telesu pomagam pri pripravah na porod. Sem spada Weledino olje za masažo presredka, ki jo je dobro izvajati dosledno, vsak večer do poroda. Izvaja jo lahko tudi bodoči ati, a iskreno povedano, zadeva ni nič kaj seksualna, saj je pri tej masaži pomembno, da se osredotočimo na raztezanje tkiva (in ne dražeče božanje) – kar utegne na trenutke biti rahlo neprijetno. Še bolj »absurdno« zveni pumpica za treniranje poroda. Epi-no se imenuje in jo je moč kupiti v vsaki lekarni. Gre za poseben (medicinski) pripomoček v obliki balončka, ki si ga vstaviš v porodni kanal, nekoliko napihneš s pumpico, zadržiš 10 minut v sebi in nato pustiš, da zleze iz tebe (kakor bo kmalu iz tebe zlezel otrok). Premer balončka se prične pri 4 cm, cilj takšnega treninga pa je balonček v 4-5 tednih pred porodom spraviti do premera 10 cm, kar je primerljivo s 35cm obsega novorojenčkove glavice.  Kot sem že omenila, zveni absurdno, vendar je zadeva v babiški stroki visoko cenjena in toplo priporočana, zdaj, ko sem ga sama preizkusila, pa tudi z moje strani. Zakaj, boste lahko prebrali v moji porodni zgodbi. Aja, pa še to, Epi-no se odlično obnese tudi kot pripomoček za krepitev mišic medeničnega dna, pri čemer se pred porodom daje poudarek predvsem na tisti del, ko je potrebno mišice iz stiska sprostiti – podobno kot pri porodu, ko se je potrebno sprostiti in ne stiskati nazaj vase (kar večina nepripravljenih žensk med porod počne in tako nevede zavira napredovanje poroda). Okrepljene mišice medeničnega dna (krepimo jih lahko tudi s Keglovimi vajami) pa, kot velika pika na i, preprečujejo uhajanje urina v nosečnosti in tudi po porodu…ter resnično ugodno pripomorejo tudi k bolj intenzivnemu doživljanju spolnega odnosa z bodočim atijem. In ko smo že pri seksu med nosečnostjo. Moja hebamma ga je z nasmeškom na obrazu zelo priporočala, saj ne samo sprošča in nabija s pozitivno energijo, povezuje partnerja in krepi duha, pač pa, po 37. tednu, če je nezaščiten, pripomore tudi k mehčanju materničnega vratu. Pravijo tudi, da lahko sproži porod, vendar vam iz lastnih izkušenj (sama sem v 41. tednu nosečnosti preizkušala to metodo intenzivno vsak dan) povem, da je to s sproženjem poroda res samo takrat, ko bi se otrok tako ali tako v tistih dneh rodil tudi brez spodbude. Zato kar veselo seksajte med nosečnostjo. Je prav fajn in povsem drugače kot sicer. Malo zaradi okornosti nosečniškega telesa, ki zahteva iskanje sproščenih in pazljivih položajev in malo zaradi prekrvavljenosti vseh tistih delčkov telesa, za katere je žgečkljivo, če so med seksom dobro prekrvavljeni.

Naslednja res prijetna zadeva je čaj iz malinovih listov, ki ga nosečnica lahko pije od 34. tedna naprej do štirikrat na dan, njegova naloga pa je pomagati maternici, da se prične sproščati in pripravljati na porod. Predvsem prispeva k mehčanju porodnih mišic, dodatno pa blagodejno vpliva na počutje, saj je bogat vir železa, mangana, magnezija in vitaminov B1, B3 in E. Pa še dober je. Magnezij, ko smo že pri tem, je super dodatek, saj sprošča mišice na splošno in tako pomaga pri težavah z zaprtjem, ki v nosečnosti, ko se črevo zaradi hormonskega koktajla poleni, rado ponagaja. In ko smo že pri dodatkih, sem sama jemala sprva Fembion 1, v drugem delu nosečnosti pa Pregnavit 2, ker je nekoliko cenejši. Nekatere ženske sicer pravijo, da se da s pravilno prehrano spraviti vase dovolj potrebnih snovi, ki jih nosečnica potrebuje v izobilju, sama pa sem pri tem nekoliko zadržana, še posebej potem, ko sem pogledala par dokumentarcev o pridelavi sodobne prehrane in potem, ko se iskreno zamislim o tem, koliko se mi v resnici ljubi kuhati, obremenjena z vsebnostjo in barvo sestavin, ki jih vržem v posodo (predvsem temno zelena listnata zelenjava je v nosečnosti zelo priporočana).

Poleg vsega omenjenega, me je hebamma Christina poučila še o Nelkenöl tamponih, torej tamponih, namočenih v mešanico olja nageljnovih žbic (Nelkenöl) in svetlina (Nachtkerzenöl). Mešanico si lahko narediš sama ali pa ti jo pripravijo v lekarni in sicer je potrebno zamešati 30ml Nachtkerzenöl in dodati 50 kapljic Nelkenöl. Nato to mešanico uporabiš skupaj z organskimi tamponi in sicer vsak večer pred spanjem, do prvega odhoda na stranišče. Namen tega ravnanja je na naravni način zmehčati maternični vrat in mu pomagati pri »zorenju« za porod. Velja od 38. tedna naprej.

Glede mehčanja materničnega vratu (ta je lahko resnično trmast včasih, zato to niso šale) mi je Christina priporočala še zajtrkovanje zmletih lanenih semen v čokolinu oziroma müsliju, sama pa sem jih dodajala še v solate, polento in testenine, ter uživanje vsaj petih dateljnov na dan – to prihaja iz turških nosečniških vraž in je namenjeno lažjemu in hitrejšemu porodu. Jaz dateljnov nisem jedla, ker so mi preprosto presladki, sploh pa v takšni količini (!), sem pa se udeleževala seans akupunkture, ki jo je prav tako izvajala Christina (večina privatnih babic ponuja tudi akupunkturo, nekatere pa še kakšne druge zanimive alternativne zadevščine). Enkrat na teden, od 36. tedna naprej, sem pol ure presedela v njeni ordinaciji z iglami v telesu. Bilo je prav prijetno. Seveda nič ne boli, je pa odlična priložnost za srečanje z drugimi nosečnicami (pri Christini so bila namreč akupunkturna srečanja skupinska) ter za pogovor s svojo hebammo, ki je od 37. tedna naprej, na mojo željo, zmeraj izvedla tudi vaginalni pregled položaja mojega dojenčka, da sva spremljali njegovo spuščanje v porodni kanal. Akupunktura naj bi v prvih tednih nosečnosti pomagala proti slabosti, v zadnjih pa za lažji porod, saj naj bi vplivala na pravilno razporeditev energij v telesu in odpravljanje blokad v umu. To je edina stvar za katero menim, da pri meni ni imela resničnega učinka. Za šest srečanj sem plačala 120€, kar niti ni tako malo, za nekaj, kar verjetno ni imelo učinka. Toda, če bi človek bil vedež…

To so seveda majhne vsakodnevne rutinice, h katerim spada tudi vtiranje Weledinega, ali katerega drugega, bio olja v raztegnjeno kožo na nosečniškem trebuščku. Vlogo pri (ne)strijah v nosečnosti imajo seveda tudi dobri geni (hvala mami), toda dokazano je, da rastlinska bio olja, predvsem mandljevo, blagodejno vplivajo na razteznost kože in jaz lahko to povsem potrdim, saj se mi v času nosečnosti (porabila sem dve flaški) in po porodu ni naredila niti ena strija. Woo hoo! Verjetno še nisem omenila, da je moj trebuh na koncu presegal 105cm obsega (!) ?

Toliko o zvarkih in pripravkih. Kaj pa dejanski šport? Seveda je potrebno telo pripraviti na porod tudi v športnem smislu (triatlon, se spomnite?). Sem kot osnovica spadajo vsakodnevni sprehodi, lastništvo psa pride tukaj, v zvezi z motivacijo, še kako prav, in enostavne raztezne vaje, jaz pa sem zadevo še nadgradila s plavanjem in jogo za porod (Yoga Für Geburt). Slednjo sem obiskovala od 28. tedna naprej, v čudoviti babiški ordinaciji v sedmem okraju, imenovani 7SternPraxis. Tukaj najdeš veliko zanimivih delavnic, predavanj in nenazadnje babic za predporodno in poporodno obdobje. Jaz sem prav tukaj našla svojo drugo hebammo (v drugem delu pojasnim, da sem si izbrala dve babici, eno privat za porod in eno »patronažno« za potem), hebammo Beate, pri kateri sem se oglasila v sklopu Hebammenberatung-a in od nje prejela seznam stvari, ki jih potrebujem v tednu po porodu (Wochenbett) ter odličen recept za energetske kroglice, s katerimi se izogneš nažiranja z rafiniranim sladkišem v zadnjem trimesečju. Recept najdeš na koncu tega zapiska.

Joga, ki sem jo obiskovala, pravzaprav ni bila joga. Šlo je bolj za pridobivanje veščin dihanja in sproščanja v specifičnih predporodnih in porodnih položajih – povedano poenostavljeno, naučila sem se, katere položaje lahko izkoristim v prvi fazi poroda, torej v času intenzivnih popadkov in  katere v drugi fazi proda, torej v času iztisa – vse te položaje pa pospremim s pravilnim dihanjem in duhovno vizualizacijo dogajanja. Zadeva je bila odlična, še posebej kot praktično dopolnilo teoriji in zgodbam iz knjige Modrost rojevanja.  Za šest skoraj dvournih srečanj sem plačala malo manj kot 150€, v kar pa je bilo vključeno tudi štiriurno vikend srečanje za pare, torej »joga« tudi za bodočega atija, ki se je tako naučil pravilno pritisniti na moj križ oz. medenico za takrat,  ko bo to resnično potrebno.

Plavala sem enkrat na teden v mestnem bazenu. Vem, ni preveč luštno plavati v dunajskih mestnih bazenih, toda, ko odkriješ dan in uro v tednu, ko se v bazenu gnete najmanj penzionistov in brezposelnih rekreativcev, je lahko prav luštno…in sproščujoče. V Döblinger Bad je to ob torkih opoldne, ko imajo dan za dojenčke. To pomeni, da je bazen ogret na prijetnih 28 stopinj, kar je za mnoge resne plavalce prevroče, linije za resno plavanje pa so prazne, saj se dojenčki večinoma (s svojimi starši seveda) kopajo v bejbi bazenu. Sama sem sicer svoje plavalne treninge vzela precej resno. Poleg vzdrževanja mišic in kondicije, sem po preplavanem kilometru in pol bila tudi osveženo utrujena, če vam je jasno, kaj želim povedati.

Skratka, pripravljala sem se na porod po dolgem in počez, čeprav nisem mogla vedeti, kakšen porod me čaka (o moj bog, počakajte, da vam povem svojo porodno zgodbo!). Toda spadam med ljudi, ki so radi dobro pripravljeni, pa četudi se podajajo v neznano. Svojo porodno torbo sem pripravila že v 35. tednu, oprema za dojenčka pa je tudi bila povsem sestavljena, postavljena in pripravljena nekaj dni zatem…ker nikoli ne veš, so me svarile knjige, morda pa pride otrok prej, kot pa je predvideno. O porodni torbi in opremi, ki jo RES potrebuješ (tukaj na Dunaju), v prihodnjem zapisku.

Zdaj pa še le dve zadevici na hitro. Prva je darilo mesta Dunaj ob tvoji nosečnosti oz. ob prihodu novega Dunajčana. Če ti Slovenija ob rojstvu otroka podari 500 € (ne povsem preverjena informacija), pa so na Dunaju nekoliko bolj »praktični«. Na magistratu za družino, MAG 11, te čaka praktičen nahrbtnik, napolnjen z nekaterimi uporabnimi in manj uporabnimi zadevicami za tvojega malčka…in zate. Nahrbtnik ima zelo ortopedske naramnice in izoliran prednji žep, če ti to kaj pomeni. Med flaškami, dudicami, nogavičkami, vlažilnimi robčki in tisočimi brošuricami ter kupončki za popuste (kar dobra zadeva) najdeš tudi prečudoviti (malo sem sarkastična) bodi, ki ga podarja Hofer, v sklopu prelepega dogodka, torej rojstvu še enega Dunajčana. Ta bodi je v velikosti 84 in je, seveda, belo-rdeče barve, z velikim dunajskim logotipom. Iiiii! In k vsemu temu ti MAG 11 podarja še veliki fascikl z vsemi pomembnimi informacijami o ugodnostih in pravicah mladih družin na Dunaju. Tega še do danes nisem uspela vsega prelistati, vem pa, da sem vmes zasledila tudi obrazec za naročilo pralnih plenic, pri čemer ti mesto Dunaj podari 100€ dobroimetja. Če se sprašujete, ali se splača opraviti pot na enega izmed Eltern-Kind centrov, jaz pravim, da se. Vsaj 20% stvari iz nahrbtnika mi je do danes že prišlo prav, dodatno pa ti pri predaji nahrbtnika izročijo tudi brošuro s svojim programom, ki ga izvajajo brezplačno za sveže pečene starše na različne teme, ki se tičejo tega razburljivega novega življenja. Nahrbtnik torej pojdi iskat enkrat v času svoje nosečnosti, v najbližji Eltern-Kind Zentrum, seveda, z MuKi Passom, kako pa drugače.

Dunajska mami blog

Druga zadeva pa je predavanje na temo PDA, torej epiduralne oz. spinalne analgezije. Sama sem bila povsem prepričana, da epiduralne nočem med svojim porodom, saj si želim povsem naraven porod z vsem, kar le-ta prinese s sabo. Toda hebamma Christina me je opozorila, da se še tako lepe nosečnosti lahko končajo z zakompliciranim porodom, ta pa se mora včasih zaključiti z nujnim carskim rezom, pri čemer je uporaba PDA seveda neizbežna. Zato boš v mapici dobrodošlice, ki jo prejmeš ob prijavi v porodnišnico, prejela tudi obrazec na katerem bodo, na kratko razložene lastnosti uporabe PDA pri porodu, ter klasična vprašanja o morebitnih alergijah in drugih težavah. Ko odgovoriš na vsa vprašanja, moraš obrazec tudi podpisati, TODA TO ŠE NI VSE. Samo tvoj podpis, kot sem sama mislila, ni dovolj. Na obrazec se mora podpisati tudi porodnišnični anestezist ter svojemu podpisu dodati žig, ki potrjuje, da si bila na ustnem predavanju in predstavitvi uporabe PDA. Seveda ti bodo PDA nudili tudi brez tega žiga, vendar boš v tem primeru, prav tam, med porodom, verjetno s hudimi popadki in rahlo vrtoglavico, morala približno 15 minut poslušati skrajšan del omenjenega predavanja, preden ti bodo vstavili kateter. »In tega si seveda ne želiš,« je zaključila hebamma Christina in jaz sem se strinjala ter se nemudoma udeležila predavanja ob prvem možnem terminu. Ti so običajno na voljo redkeje, kot bi si človek želel, zato to opravi čim prej. Najbolje kar zdaj takoj…če še nisi.

NASLEDNJIČ: Kaj resnično potrebuješ v porodnišnici in za dojenčka, kako pridobiti Wochengeld ter o tem, kako na porod pripraviti svojega moškega.

 

4.del: DENAR, SEZNAMI IN BODOČI ATI –>

 

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s