IŠČE SE AU-PAIR v 13. na DUNAJU!

V 13. okraju, blizu postaje U4 Ober St.Veit, iščemo zanesljivo, slovensko govorečo varuško, od septembra naprej (za eno leto ali tudi samo za nekaj mesecev). Imamo dva sinova (sedaj 1 leto in 3 leta, septembra bosta stara 1,5 in skoraj 4 leta). Iščemo varuško, ki bi živela z nami (na razpolago je lastna soba). VEČ
family-1784371_1280

SEMINAR O INOVATVNI VZGOJI OTROK

****MESTA SO OMEJENA, PRIJAVITE SE ZDAJ!***
 
Dragi starši, stari starši, tete, strici, učitelji in vsi tisti, ki menite, da je ohranjanje slovenskega jezika in kulture v življenju naših otrok, živečih na Dunaju, izrednega pomena!
 
Po nekaj letih skrbnega načrtovanja, smo v sodelovanju z Slovenskim Inštitutom na Dunaju, zasnovali unikaten izobraževalni seminar, na katerem bodo strokovnjaki delili svoja spoznanja, nasvete in metode vzgoje za slovenske otroke, ki odraščajo v takšnem mednarodnem okolju, kot je Dunaj.
 
Za vas smo pripravili izjemen program, na katerem boste lahko pridobili informacije in novo znanje, ki Vam bo v veliko pomoč pri Vašem srčnem prizadevanju, da bi Vaši otroci ne samo govorili slovensko, pač pa tudi čutili slovenskost kot posebno dodano vrednost v sebi.
 
PROGRAM:
10:00 – 10:40 Dobrodošlica ob kavi in čaju
 
10:40 – 11:00 Pozdrav in beseda staršev; izkušnje iz življenja
 
11:00 – 11:20 Keynote govornika:
 
dr. Tjaša M. Kos, univ. dipl. psihologinja
-> Psihološki izzivi vzgoje v madnarodnem okolju
 
izr.univ. prof. dr. Vladimir Wakounig
-> Integracija materinščine v vsakodnevnem družinskem življenju
 
11:20 – 12:00 Podijska razprava:
–> Izzivi ohranjanja slovenskega jezika na Dunaju
 
Gosti:
Mag. Dušan Pšeničnik, veleposlaništvo
Natalija Svetina, Slovenski dvojezični vrtec Dunaj
Natalja Pinter, Slovenska iniciativa Dunaj
Herbert Seher, Slovenski inštitut Dunaj
Judita Babnik, dopolnilni pouk Slovenščine
 
12:00 – 13:00 Odmor za kosilo in pogostitev
 
13:00 – 14:15 Vzporedne delavnice v izvedbi vabljenih strokovnjakov
 
Izzivi vzgoje slovenskega otroka v tujini
–> dr. Tjaša M. Kos, dipl. psihologinja
 
Slovenščina v družini
–> izr.univ. prof. dr. Vladimir Wakounig
 
14:15 – 14:30 Zaključek in follow-up za naprej
 
DATUM: 16. 3. 2019
 
LOKACIJA: Schwindgasse 14, 4. okraj
 
ANIMACIJA ZA OTROKE:
V času med 10:30 in 12:00 ter med 13:00 in 14:30 bodo v prostorih vrtca, ki se nahaja v isti stavbi, potekale animacije za otroke, ki bi prišli skupaj s starši oz. skrbniki.
 
Zaradi omejenih mest, je registracija obvezna.
 
VSTOPNINA(se poravna na dan prireditve, v gotovini, registracija obvezna):
10€ na osebo
5€/otrok – prispevek za organizirano animacijo

DUNAJSKA MAMI: 10.DEL ; KAJ IMATA SKUPNEGA VRTEC IN DIASTAZA REKTUSOV

<– 9.del: O NOVOPEČENIH ATIJIH IN AVSTRIJSKIH PEDIATRIH

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

 

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

Še zadnji zapisek v sklopu zapiskov o nosečnosti, porodu in frišnem starševstvu na Dunaju. Tokrat smo že malo zrasli in postali »zreli« za dunajski vrtec. No, to z zrelostjo bi lahko tolmačili na več načinov, saj smo se do zdaj že krepko naučili, da če kje, potem pri zgodbi o razvoju otroka (in starša) ni mogoče delati standardnih zaključkov. Pa vendar je tako, da je resničnost sodobne družbe včasih neusklajena z naravnimi ritmi in tako mora otrok dobro leto po tem, ko je prvič vdihnil zrak tega sveta, že v vrtec. Včasih še prej, redkeje kasneje. Je pač tako, da se koleščki sistema vrtijo naprej in mama mora nazaj na delo, otrok pa naprej, na novo stopnjo življenja. Na Dunaju je lahko ta stopnja hitro nedosegljiva, če se frišna starša nista pravočasno pozanimala o prostih mestih, še prej pa pridobila tako imenovano KundInnen-Nummer. Prijava v javni vrtec zna biti izziv, privatni so nekoliko bolj fleksibilni, od letos naprej pa lahko slovenski starši svojega malčka vpišejo tudi v slovenski dvojezični vrtec…pa vendar, na Dunaju kronično primanjkuje mest za otroke mlajše od treh let. Ali se Dunajčani tako hitro razmnožujemo, ali pa nam vesolje tudi tukaj skuša kaj sporočiti. Kakorkoli, za vrtec se je smiselno pričeti zanimati že kmalu po tem, ko si frišna mami opomore od prvih tednov novega kaosa. In ko smo že pri tem izjemno posebnem obdobju, vam moram nekaj zaupati: Diastaza rektusov obstaja in je v bistvu zelo pogosta nadloga frišnih mamic. O čem govorim in kaj ima to z vrtcem, v nadaljevanju. V kolikor nimate časa za branje celotnega zapiska, ker je vaš mali lepi sonček ravnokar odkril predal z atijevimi papirji in risalnimi žebljički pa predlagam, da takoj zdaj odpustite svojemu telesu, ker trebuh še vedno ni enak kot pred nosečnostjo in kasneje raziščete PRAVILNE vaje za odpravo razmika trebušnih mišic. In da ne bomo govorili samo o okrevanju telesa frišne mami, bomo v tem, zaključnem blogu dodali še nekaj besed na temo imunskega sistema našega malčka, ki je z zgodnjim vpisom v vrtec tako tudi zelo zgodaj soočen s tihimi napadi bakterij in virusov, ki prežijo nanj v zunanjem svetu. Namesto farmacije, sem se odločila, da podprem alternativne zgodbe, ki prihajajo iz tisočletnih modrosti, ko denar še ni bila glavna vrednota svetovne družbe.

NA DOLGO:

Pa se kar takoj najprej lotimo novega izziva: vključitev v vrtec. Dunaj je eno redkih mest na svetu, ki za svoje prebivalce omogoča popolno subvencijo za javno varstvo otrok v vrtcih. Seveda je ta subvencija dosegljiva pod določenim pogojem, in sicer, da ima vsaj en starš in otrok, ki bo vrtec obiskoval, prijavljeno stalno prebivališče na Dunaju, nato pa sledijo še izborni kriteriji, po katerih se zapolnijo prosta mesta, ki jih je že v osnovi premalo. Zato so tudi ti kriteriji na nek način pogoji za vpis v javni vrtec. Vežejo na zaposlitev staršev (prednost imajo otroci, katerih oba starša imata redno zaposlitev za polni delovni čas), na starost otroka (starejši otroci imajo prednost pred mlajšimi), socialno situacijo (morebitne krizne razmere), bližino bivanja (prednost imajo otroci, ki so bližje vrtcu) in morebitno sestrstvo (prednost imajo otroci katerih bratje in sestre so že vkljjučeni v isti vrtec). Tako je iz prakse znano, da je mesto v javnem vrtcu izredno težko dobiti, po drugi strani, pa je tudi vpis v privatni vrtec svojevrsten izziv. Zakaj, privatni vrtci niso nujno tako kakovostni, kot se oglašujejo, ali pa so priznani in kakovostni in je njihova cena absolutno previsoka, za povprečno dunajsko družino. Poleg tega pa je potrebno predelati še nova znanja o pedagoških usmeritvah, med katerimi sta trenutno najbolj popularni Montessori in Waldorf. Pri prvi gre za to, da se otroka zelo hitro navaja na to, da je samostojen in da se nauči zaupati v lastno presojo in  ustvarjalnost. Pri drugi pa prednjači poudarek na času, ki ga je potrebno otroku dati, da v svojem ritmu spoznava zunanji svet in svojo vlogo v njem. Potem pa je tukaj še zanimiva organizacija skupin v vrtcih, ki so za razliko od slovenskih vrtcev lahko tukaj organizirane tudi tako, da so v eni skupini združeni otroci od najmlajših do najstarejših. Prednost takšnega pristopa je, da se mlajši učijo stvari od starejših, starejši pa se učijo solidarnosti in potrpljenja z mlajšimi otroki. Pri takšni organizaciji skupine je pomembno tudi to, da je najmlajših otrok na vzgojiteljico bistveno manj kot v skupini, kjer so vsi otroci potrebni posebne pozornosti in so bolj odvisni od skrbi vzgojiteljic.

Je pa od letos naprej v naši skupnosti prvič na voljo tudi slovenski dvojezični vrtec. Deluje v sklopu privatnega vrtca Schmetterling, v neposredni bližini Stadtpark-a in ima odličen koncept. Slovenski otroci so vključeni v nemško-angleške skupine omenjenega vrtca, vsak dan v dopoldanskem času, pa jim je na voljo še slovensko-govoreča vzgojiteljica, ki za njih pripravlja tudi ustvarjalne delavnice v slovenskem jeziku. Na tak način se količina prisotnosti maternega jezika v vsakodnevnem življenju otroka bistveno poveča, a še vedno ne toliko, da bi kakorkoli ogrožala integracijo v nemško-govoreče okolje. V slovenski dvojezični skupini se tako otroci še vedno igrajo s svojimi nemško-govorečimi prijateljčki in so vključeni v nemško-angleški dnevni program, obenem pa je tam za njih tudi vedno nekdo, ki jim bo skozi igro in ustvarjalnost pomagal ohranjati svoj materni jezik…mimogrede. Slovenski vrtec deluje pod okriljem društva Slovenski bilingvalni vrtec, ki zagotavlja prosta mesta v dogovoru z omenjenim privatnim vrtcem, s pomočjo donatorskih sredstev, subvencije Urada za Slovence po svetu in subvencije mesta Dunaj. Na tak način znaša starševski prispevek bistveno manj, kot stane varstvo v kakovostnem privatnem vrtcu sicer in le nekoliko več kot v javnem vrtcu. Pa vendar je tudi tukaj čakalna vrsta. Letos je v slovensko skupino vključenih devet otrok, število prostih mest za prihodnje leto pa še ni znano, saj morajo ustanovitelji najprej pridobiti finančna sredstva za novo sezono. Kljub temu imajo starši že zdaj možnost, da se vpišejo na seznam interesov in si tako zagotovijo možnost takojšnjega obvestila o možnosti rezervacije mesta za prihodnje leto. Tukaj, se lahko vpišete na seznam in preberete več o slovenskem dvojezičnem vrtcu na Dunaju.

Ne glede na to, za katero ponudbo vrtcev na Dunaju se boste odločili, je prvi korak, ki ga morate narediti, pridobitev KundInennummer, kar pomeni nekakšno registracijo otroka v register dunajskih otrok, ki so upravičeni do vrtca na Dunaju. To številko pridobite na MA10, osebno ali preko spleta. Številko boste pridobili v obliki pisne odločbe, ki jo nato posredujete vrtcu v katerega imate namen vpisati Vašega otroka. Istočasno si lahko na MA10 pridobite seznam razpoložljivih mest v javnih vrtcih in se nato prijavite na čakalno listo za katerega izmed njih. Najboljši čas za pričetek tega podviga je v oktobru in novembru leta pred tistim, v katerem bi radi otroka vključili v vrtec. Torej prav zdaj za pričetek v jesenskem času 2019.

In ko so formalnosti urejene, je čas za prvi dan v svetu vrtca. Ne glede na to, kakšen je vaš mali človeček po karakterju, novo okolje, novi ljudje, novi ritem bodo zanj predstavljali stres. Stres pa bo vse skupaj predstavljalo tudi frišnima staršema, še posebej, če se o tem ne bosta predhodno odraslo pogovorila in naredila načrt, ki bo vključeval veliko časa in dobre volje. Namreč, otrok intuitivno srka energijo staršev in zato je zelo pomembno, da sta frišna ati in mami v tem razburljivem obdobju karseda sproščena in nad novim življenjskim korakom navdušena. Skrb, da je otroku hudo in da ga je strah, je naravna, a obenem tudi zelo ovirajoča za otrokovo privajanje na novo življenjsko situacijo. Če bo skrbelo nas, bo skrbelo tudi otroka. Če smo se odločili, da bomo otroka dali v vrtec, moramo za to odločitvijo v prvih dneh, ki se imenujejo »Eingewöhnungsphase« stati z vso zrelostjo, ki jo premoremo. Ja otrok bo jokal, verjetno tudi kričal in z zabuhlimi solznimi očmi gledal, kako se oddaljujemo in ga puščamo samega v rokah vzgojiteljice, popolne tujke. Vendar pa je to istočasno zelo življenjsko, sploh, če smo se tako odločili, ali smo se tako bili prisiljeni odločiti zaradi življenjske situacije. Tudi mi moramo kdaj sprejeti kakšno situacijo, ki nam ni najbolj udobna ali nas celo plaši… a potem ugotovimo, da jo zmoremo prenesti. Zato je pomembno, da vedno odidemo z nasmeškom in pogledom, ki otroku vliva zaupanje v to, da bo vse v redu. Ta pogled je sploh nekaj, kar bo našemu otroku pomenilo daleč največ skozi vse življenje, ki ga bo preživel z nami in zato je dobro, da ga ponotranjimo kar zdaj takoj.

Zaupanje vase, ko si enkrat starš, je po mojem mnenju ultimativni izziv, ki nima ne konca ne kraja. Ko že misliš, da znaš sebe ceniti in si zaupati v življenjskih odločitvah, postaneš starš in vsa tvoja prepričanja o samemu sebi se v trenutku postavijo na kocko. Za frišno mami je morda ta težava še nekoliko obsežnejša, saj se v mnogih primerih razteza vse tja do trebuha, ki ostaja še kar naprej noseč. To stanje sploh ni tako redko, kot bi si mogoče mislili, predvsem pa ni povezano s pridobivanjem telesne teže ali s tem, da se ženska po porodu pač »malo zapusti«. Ne, disataza rektusov ali razmik trebušnih mišic, je resnična poporodna tegoba, ki pesti mnogo (predvsem vitkih) žensk, a ker se o tem le malo govori (včasih je o zadevi potrebno poučiti še zdravnika), je nihče ne jemlje resno. Večinoma vsaka frišna mami s trebuhom, ki ne želi iti nazaj, pomisli na to, da pa se morda vendarle preveč prepušča hrani in premalo gibanju in če le ima čas in energijo se takoj odpravi v fitnes ali v tekaške čevlje in prične »delati« na tem problemu. Problem, pa ne izgine, saj gre pri diastazi za to, da se trebušne mišice po porodu ne vrnejo v prvotno stanje (kar je nazaj na sredino in tesno skupaj), kar pomeni, da trebušna votlina z vsemi svojimi organi nima več »ograje«, ki bi jo držala nazaj pri hrbtenici. Vsak gib, ki povzroči napenjanje trebušnih mišic in mišic trupa tako trebušno votlino vedno znova in znova porine ven, njena teža pa po milimetre vleče hrbtenico naprej in v »S«. Tek, fitnes, trebušnjaki, sklece…vse, kar trese ali pritiska trebušno votlino naprej (ali dol, če smo na primer v položaju sklec), slabša situacijo in vpliva na položaj hrbtenice, kar se kmalu odraža tudi skozi bolečine v križu. K slabšanju situacije pripomore tudi ljubeče materinstvo, ki želi ali mora dvigati, prenašati in prelagati kilograme pridobivajočega sončka, iz dneva v dan. Kaj torej sploh pomaga??? V prvi vrsti že zgolj poznavanje potenciala za disatazo pripomore k temu, da se frišna mami od prvega dne po porodu pravilno vede do svojega trebuščka. Da se ne odreče stezniku, pa čeprav bo marsikatera medicinska sestra ali babica pri tem zamahnila z roko, in še posebej, če je njen nosečniški trebušček bil bistveno večji od tega, kar bi se lahko imenovalo proporcionalno. Da se nauči pravilnega dvigovanja svojega otročka in drugih temu obdobju pripadajočih bremen in da si pridobi seznamček PRAVIH vaj za pomoč svojemu telesu, da to postavi trebušne mišice spet nazaj v ustrezni položaj. Če je vse to zamudila, kot jaz na primer, ima za izboljšanje svoje telesne situacije še dve možnosti. Prva je specialna fizioterapija, pri kateri je potrebno vsakodnevno opravljati posebne vaje, dvakrat na teden pa te fizioterapevt priključi še na električno stimulacijo, ob kateri se sicer počutiš sprva čudno, nato pa ugotoviš, da je to čas, za tisto vse prepotrebno meditacijo in počitek. Ti počivaš, tvoje mišice delajo. Luksuz! Obstaja še druga možnost rešitve diastaze in sicer z operativnim posegom, pri katerem ti kirurg mišice zašije nazaj skupaj in tvoj trebuh je spet raven. Simpl kot pasulj, razen, da potem ni več priporočljivo, da bi znova zanosila. Zato sem se jaz, pa četudi ne načrtujem ravno še enega otroka, za vsak slučaj, ker človek nikoli ne ve in ker se zarečenega kruha največ poje, odločila za prvo možnost…ki bo trajala verjetno še kar nekaj časa, a v bistvu mi je vseeno, saj na koncu koncev uživam, ko tako hodim na zasebni trening in meditacijo ob električni masaži mojih trebušnih mišic. Napotnico za takšno terapijo je moč dobiti pri osebnem zdravniku, saj ne gre zgolj za estetski problem, kot si večina ljudi misli, pač pa za resno zdravstveno grožnjo hrbtenici in drži frišne mamice. Če pa ste bolj domači tip, pa je tukaj še ena možnost za poučiti se o diastazi in primernem treningu za odpravo le-te. Če le imate čas. No, zdaj, ko bo vaš malček v vrtcu, bo tudi za to čas. Kajne da? Končno.

Vem, tudi ta zapisek je spet zelo dolg in poln informacij, a bi vseeno rada dodala še nekaj stavkov o imunskem sistemu in kako ga krepiti v obodbju, ko otročka iztrgamo iz domačega varovalnega okolja in ga izpostavimo zunanjemu svetu… običajno je to v predzimskem času, ravno takrat, ko so vsi naokrog bolani.

Ko sem postala frišna mami sem se, kot verjetno vsaka frišna mami, odločila, da bom naredila vse, kar je v moji moči, da bom svojega otroka vzgajala v zdravem in varnem okolju. Slednje si seveda vsak razlaga po svoje, predvsem na podlagi tega, kar je tudi sam prejel od svojih staršev in na kak način ga je k temu vzgojilo okolje. Recimo pri nas je bil običaj, da se zdravil, razen če že naspol ne umiraš, ne jemlje. Potrebno je biti veliko na svežem zraku in jesti zelenjavo z vrta. Seveda mi je ta filozofija še danes všeč, saj sem kot otrok res bila redko bolana, če pa že, pa nikoli ni bilo nič tako hudega, da bi mi kakorkoli ostalo v spominu. No, morda enkrat ali dvakrat, kakšna trebušna viroza, sicer pa res nič posebnega. Vseeno pa sem danes mnenja, da trpeti v bolezni, dokler je tvoje telo samo ne predela, tudi ni najbolj optimalna rešitev. Da bi za svojega malega junaka torej pripravila zdravo in varno okolje za trenutke, ko bodo vanj vdrli neizbežni virusi in bakterije, sem se zato zakopala v raziskovanje o sodobnih možnostih krepitve imunskega sistema in lajšanja bolezenskih simptomov. In že zelo kmalu v tem procesu sem spoznala, da sem absolutni in srčni pristaš naravne izgradnje imunske zaščite pri otroku, kar v osnovi pomeni, da ga po nepotrebnem ne bom izpostavljala umetnim pripravkom z bistveno pretiranimi obljubami o svoji učinkovitosti. Namesto tega, bom dovolila, da se igra na tleh, da tlači v usta to in ono (seveda vsega tudi ne) in da se dotika stvari, ki ga zanimajo. Pri tem bom imela doma pripravljeno domačo lekarno preizkušenih in čim bolj naravnih zvarkov za lajšanje morebitnih simptomov in zdravljenje morebitnih bolezni, ki bodo vseeno prišle. Po letu in pol lahko zdaj trdim, da sem z izsledki svojih raziskovanj izredno zadovoljna, zadovoljna pa sem tudi s svojimi intuitivnimi odločitvami. Za vse tiste, ki bi vas zanimalo, kaj vse uporabljam in preizkušeno deluje, je tukaj seznam:

  • Naravni vitamin D:
    Jamieson Vitamin D
  • Za splošno odpornost ali pri prvih znakih, da se nas ali otroka nekaj loteva:
    Mešanica eteričnih olj Doterra On-Guard – na podplatke
  • Pri prvih znakih prehlada in v manjših količinah tudi vsak dan v müsli in vodo:
    Čisti vitamin C (askorbinska kislina) – česar morda marsikdo ne ve je to, da se z vitaminom C ni mogoče predozirati in da ga je v času prebolevanja bolezni dobro jemati v večjih količinah, saj ga telo sproti porablja bistveno hitreje, kot si lahko mislimo. Smiselno je uporabiti tudi liposomski vitamin C, saj se le-ta znatno bolje absorbira od običajnega. V vsakem primeru pa ga je dobro uživati porazdeljeno čez cel dan.
  • Za pomirjanje pred spanjem in za nedeljsko kopel:
    Eterično olje sivke
  • Za kožne iritacije, glivična vnetja, vnetje dlesni, sečil:
    Eterično olje čajevca
  • Za pomiritev v stresnih situacijah ali pri nočnem nemiru ob nerazločljivih vzrokih:
    Homeopatski globuli iz mojega mleka, ki sem jih dala narediti tukaj, še v času dojenja
  • Za prebavne krče:
    Osanit Camomilla D12 homeopatski globuli
  • Proti kašlju:
    Osanit Drosera D6 homeopatski globuli in seveda stari dobri domači med
  • Za zamašen nosek:
    Eterično olje Breathe ali mazilo materine dušice Aurora planet, za inhaliranje pa eterično olje čajevca
  • Za boleče grlo:
    Arsenicum album D12 ali Belladonna D12 homeopatski globuli
  • Za nevtralizacijo strupa pri ugrizu klopa, piku insektov ali pri globljih urezninah:
    Ledum C30 homeopatski globuli
  • Pri manjših urezninah, nenevarnih pikih ali ranicah, kot razkužilo:
    Eterično olje čajevca
  • Bolečine, vnetja:
    Belladonna D12 homeopatski globuli

Še več se bo nabralo v moji domači zbirki naravnih zdravil. Homeopatska zdravila so odlična, saj pomagajo nemudoma in nimajo nobenih stranskih učinkov, zato jih brez slabe vesti lahko dajemo svojim otrokom (v obliki globulijev, saj so kapljice narejene z vsebnostjo alkohola) in jih jemljemo tudi sami. Seveda jih je potrebno uporabljati z nekaj znanja, zato je povezava s homeopatom vsekakor smiselna, za začetek in tiste manjše tegobe, pa si lahko pomagamo tudi s knjigo Homeopatija, S. Sommer, ki je nekakšen homeopatski »domači zdravnik«. Navdušena sem tudi nad učinkovitostjo eteričnih olj, za katera sem prvič slišala v seriji dokumentarcev o alternativnem zdravljenju raka, kasneje pa sem o učinkih čajevca, sivke, bazilike, origana in mešanic, kot je On-guard, vsaj tisočkrat prebrala tudi na forumih, kjer pišejo starši iz lastnih izkušenj. Na Dunaju imamo to srečo, da med nami obstaja profesionalna svetovalka za zdravljenje z eteričnimi olji, Ajda Pušnik ( 06767154951 ), ki vam lahko pomaga še z več pojasnili in razlagami o teh čudežnih naravnih zvarkih. Za vsako tegobo rož’ca raste, pravi tako homeopatija kot tudi eterika in ko enkrat preizkusiš na lastni koži, se nikoli več ne pustiš prepričati oglasu za Aspirin.

In smo prišli do konca. Ni lahko, ampak tudi težko ni, ko enkrat končno spoznaš, da je biti starš nekaj najbolj naravnega kar obstaja in da je tisto, kar nas plaši, v resnici potreba po tem, da bi bili popolni in nezmotljivi. Ko se končno otresemo tega nesmiselnega prizadevanja, postanemo neustrašni in veseli starši, ki z velikim navdušenjem opazujejo življenjske korake svojih malih potomcev. In še čisto za konec, naj dodam eno knjižno priporočilo za tiste, ki čutite, da smo tudi mi, kot starši, na učni poti in da je smisel starševstva morda v odraščanju nas samih; Prebujena družina, Dr. Tsabary Shefali.

Pa srečno! In z ljubeznijo.

 

Zadnji Blog Maja Monrue Dunajska Mami

SLOVENSKI VIKEND 2018

Dragi prijatelji!

16., 17. in 18. novembra si rezervirajte za Slovenski Vikend 2018!

Letos vas, v sodelovanju s Slovensko Iniciativo Dunaj in KC Korotan, vabimo že v petek, na podjetniški storytelling večer, v soboto bo samo z nas na odru sam Matjaž Javšnik in v nedeljo, kot zdaj pa že tradicija veli, se bomo spet srečali ob dobri slovenski hrani in pristni lutkovni predstavi!

 

Več podrobnosti o lokacijah, urah in vstopnicah sledi kmalu –> tukaj in na FB strani.

Juhuu!!!

Plakat Teaser

SLOVENSKE VARUŠKE NA DUNAJU

Dragi starši!

Vsakič kakšni družini prav pride privatno varstvo, če pa je to še v slovenščini, toliko bolje! Zato smo se pri organizaciji Modri Zajec odločili, da bomo zbrali nekaj kontaktov slovenskih varušk na Dunaju in jih objavili na naši spletni strani tako, da bodo zmeraj na voljo, ko boste potrebovali nekoga, da “vskoči” v Vašo dnevno rutino. Seveda so varuške na voljo tudi za bolj redno sodelovanje, a dogovor o tem prepuščamo Vam. Da bo odločitev še lažja, smo k imenom dodali še njihove življenjepise.

Seznam se bo sproti posodabljal in dopolnjeval in računamo na to, da bo kmalu dovolj obsežen, da bo na njem vsak lahko našel ustrezno sodelovanje. V sled temu vabimo tudi vse, ki bi bili pripravljeni ponuditi storitev varstva slovenskim družinam na Dunaju, da nam pišete in nam pošljete svojo sliko ter življenjepis. Hvala!

SEZNAM VARUŠK

Lep pozdrav!

Ekipa Modri Zajec

cropped-child-behind-umbrella.jpg

DUNAJSKA MAMI: 9.DEL ; O NOVOPEČENIH ATIJIH IN AVSTRIJSKIH PEDIATRIH

<– 8.del: UMETNOST TISTEGA NAJBOLJ NARAVNEGA

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

 

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

Če si se odločila za ambulantni porod ali porod na domu, je zelo pomembno, da se še pred predvidenim datumom poroda dogovoriš za prvi pregled novorojenčka pri izbranem pediatru. Pediater lahko pride tudi na dom, vendar je takšna storitev plačljiva. Pediatra najdeš tukaj, še bolje pa je če za dobrega pediatra povprašaš prijatelje starše ali pa svojo hebammo. Pomembno je namreč, da najdeš zdravnika z veliko pozitivnimi priporočili s strani ljudi, ki imajo glede tega enake kriterije kot ti. Pri tem ciljam tudi na stališče v zvezi s cepljenjem. To v Avstriji ni obvezno, vendar pa se znate s pediatrom hitro grdo gledati v primeru, da se za cepljenje ne bosta odločila.

Pomembno je, da predvsem pri takšnih odločitvah, kot so izbira pediatra, odločitev za cepljenje in kasneje za vrtec, z bodočim atijem karseda složno sodelujeta. Ta složnost pa se lahko ustvari že veliko prej, preden bo vajin mali človeček vdihnil zrak tega sveta. Pogovarjajta se. In naj bo bodoči ati celostno vključen, ne samo v proces nosečnosti in porod, pač pa tudi potem, ko se vse tudi zares začne. Vse preveč moških namreč življenje svojih novorojenčkov zgolj opazuje s strani. Nekateri ne upajo pristopiti, spet drugi so ležerno sprejeli družbeni vzorec, ki pa je po mojem mnenju nekoliko zgrešen in ne prinaša nič dobrega ne za novopečeno mami ne za novopečenega atija in tudi ne za novorojenčka.

NA DOLGO:

Prvi izhod iz stanovanja se je pri nas zgodil že tretji dan po porodu. To je nekoliko manj prijetna posledica odločitve za ambulantni porod. Lahko greš hitro po porodu domov v svoje udobje, a te iz njega kmalu vrže obveznost prvega zdravniškega pregleda novorojenčka. Čeprav ga tudi v porodnišnici zdravnik pregleda, je prvi pregled najbolj optimalno narediti približno tri dni po rojstvu. Takrat namreč vsi sistemčki našega novorojenčka prično delovati in takrat je čas, da se jih tudi prvič pregleda. Če izbereš stacionarni porod in tako ostaneš v porodnišnici še vsaj tri dni, bo ta pregled nekaj mimogrede, preden bosta s tvojim dojenčkom zapustila porodnišnico. V nasprotnem primeru (ambulantni porod ali porod na domu), pa imaš dve možnosti. Lahko se pri svoji hebammi zanimaš za zdravniški pregled na domu (torej, da pride tvojega dojenčka pregledat eden izmed zasebnih (privat) zdravnikov), kar vaju bo stalo okoli 150€ (lahko tudi manj, če se dogovorite brez računa, kar se včasih da…) ali pa svojega drobnega človečka posedeš v lupinico in se skupaj kot družinica odpravite na vaš prvi izlet (drugi, na Standesamt za rojstni list, če z novopečenim atijem nista poročena, sledi prav kmalu zatem), k izbranemu pediatru. Pri tem je tako, da še ne bosta imela zdravstvene kartice za novorojenčka (ta pride v nekaj tednih po pošti avtomatično) in bo potrebno plačati nekakšno varščino ali pa celoten pregled z gotovino. Denar dobiš nato, ob predložitvi zdravstvene kartice, nazaj.

Avstrijski pediatri so zanimivi. Njihove ordinacije so vse zelo prijazne do otrok, vendar pa se lahko zgodi, da bosta vidva kot starša, nekoliko manj zadovoljna z njihovim odnosom, ki bo sledil. Tudi, če bo vse potekalo gladko in bo pediater pregledoval vajinega novorojenčka z občutkom (in ne kot kos mesa, kar je tudi možno), se bo ozračje zagotovo ohladilo, ko bo beseda stekla v smeri cepljenja. To je v Avstriji sicer neobvezno, kar pa še ne pomeni, da niso pediatri najbolj goreči zagovorniki tega »preventivnega« ukrepa, pa tudi strastni svaritelji pred smrtjo vajinega novorojenčka, ki se lahko zdaj zdaj zgodi, še posebej, če ne bosta cepila. In ne samo smrt. Zatekanje možganov! Grozne muke! Vse to lahko z VELIKO verjetnostjo, kot svari njihov ton glasu, doleti prav vajinega majhnega človečka, če ga ne bosta poprijela in nastavila igli za vbod in vbrizg mrtvih virusov, pomešanih s težkimi kovinami in drugimi kemikalijami. Te so v cepivih zato, kot je pojasnil eden izmed nemških pediatrov, da drobni, komaj ustvarjeni imunski sistemček sploh zazna, da je v krvi vsiljivec – ker mrtvi virus, direktno v žilo, pač ni nekaj, kar bi imunski sistem novorojenčka, ki je ustvarjen za to, da vsiljivce prepoznava s pomočjo receptorčkov v ustih, želodčku in črevesjecu, prepoznal kar tako. Zato je potrebno zamešati potencialno strupeni koktajl in ga brizgniti v žilo ter počakati. Morda se bo imunski sistemček našega novorojenčka odzval mirno in učinkovito, morda pa se bo ob neznanih substancah tako zmedel, da bo napadel samega sebe…vaš pediater bo potem to poimenoval avtoimuna bolezen, priznal, da bi cepljenje lahko bilo povod in hkrati zatrjeval, da nikakor pa ne vzrok, ker je najbrž ta bolezen, bodisi avtizem bodisi multipla skleroza bodisi karkoli drugega doživljenjskega, že bila zapisana v otroku in je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo izbruhnila. Odgovornosti ne bo prevzel. Odgovornost bo na vajini strani. V obeh primerih. Če cepita ali pa ne cepita.

Vem, zgornji odstavek je morda za nekatere nepričakovano subjektiven, morda celo neumen, agresiven…razmišljanje pa ekstremistično. Dajmo, pustimo zdaj obsojanje na strani. Vbrizgati v svojega otroka nekaj ali ne, naj ostane stvar vsakega starša posebej. Na to temo je namreč že preveč kreganja, predvsem pa preveč sovraštva, ki temelji na nevednosti in nepoučenosti. Zato je pomembno, da se kot novopečena starša o tem področju življenja vajinega dojenčka čimbolj pozanimata, na različnih koncih. Čeprav bo to morda sprva v vajinih glavah povzročilo še večjo zmedo, pa se bo na koncu vendarle potrebno odločiti. In odločiti se bo potrebno s čisto vestjo in ne pod vplivom, kakršnimkoli, tudi ne pod pediatrovim, čeprav bi prav on moral biti strokovnjak na tem področju vreden zaupanja. Toda tak strokovnjak bi v tem svojem prepričanju potemtakem tudi mirne vesti moral sprejeti odgovornost za morebitno doživljenjsko škodo vajinega otroka. A ker ne prevzame odgovornosti, če gre karkoli narobe, naj tudi ne bo njegovo mnenje zlata vredno. Naj bo vajino mnenje zlata vredno. Kakršnokoli že bo, a zmeraj tudi podkrepljeno z verodostojnimi informacijami z različnih koncev.

In če se vrnemo v ordinacijo, na prvi pregled… Pediater bo vajinega dojenčka pregledal, poslikal mu bo tudi kolke, mu dal drugo dozo vitamina K (prvo dobijo novorojenčki kmalu po rojstvu in tretjo na drugem pregledu). Nato vama bo predal seznam naslednjih pregledov in urnik priporočenega cepljenja. Vse to bo personalizirano, po datumih za naslednji dve leti, samo za vajinega novorojenčka. Fino, ne?

No, meni je bilo izrednega pomena, da bo naš pediater oziroma pediatrinja nekdo, ki bo v prvi vrsti z otrokom ravnal nežno in prijazno, takoj zatem pa bo imel spoštovanje in odnos tudi do naju kot staršev. Pomembno se mi je zdelo, da nama prisluhne, da skuša razumeti najine strahove in biti odprt za najine odločitve, kakršnekoli že bodo. Ti kriteriji so, kot sem ugotovila skozi lastne izkušnje, očitno precej visoki, zato sva pediatrinjo po prvem pregledu zamenjala in nemudoma sklenila privat zavarovanje za otroka. S tem sva si odprla možnosti, da najdeva najboljšega pediatra glede na njegovo ustreznost in ne glede na njegovo »alle kassen« dostopnost. Privat zavarovanje sva sklenila s pomočjo Borisa, ki je neodvisni slovensko-govoreči zavarovalniški posrednik na Dunaju in ki sicer ureja tudi vsa druga zavarovanja za naju. Ta poteza se nama je zdela smiselna, ker bova tako lahko dostopala do najkakovostnejših zdravstvenih storitev tudi v (bog ne daj) najhujših primerih. Žal se v Avstriji kakovost zdravstvenih storitev precej veže na vrsto zavarovanja, predvsem v smislu zasebno/javno. Se pa da najti tudi odlične zdravnike, ki imajo pogodbo sklenjeno z vsemi zavarovalnicami. Sama sem brskala tukaj in našla pediatrinjo, ki je nežna, razumevajoča in glede cepljenja povsem nevtralna. Zaupa najini presoji in nama svetuje, kadar oceni, da potrebujeva dodatne informacije. Vsak pregled plačava, nato pa najprej dobiva delež plačanega nazaj od WGKK (kot pri Wahlarzt storitvi), preostanek pa še od privat zavarovalnice.

Naš Mutter-Kind Pass je do danes bil izpolnjen že petkrat, saj sva z najinim novorojenčkom opravila tudi pregled sluha pri specialistu (Hörscreening).

Seveda smo vse preglede opravili kot družinica. Naš novopečeni ati je, kljub temu, da se je po treh tednih vrnil nazaj v službo, aktivno vključen v življenje s svojim novorojenčkom. Zato, ker oba meniva, da novorojenček ni samo »ženska zadeva«. Vsak trenutek z njim je minljiv in se ne bo nikoli ponovil. Zakaj bi moški, zgolj zaradi nekih družbenih vzorcev, zamudil vse te trenutke, v katerih je lahko zraven?!

Dajmo to še nekoliko razdelati…

Grobo pogledano na celotno stvar, lahko rečemo, da je moškim v vsej zgodbi o projektu »Imela bova otroka« zelo fino. V orgazmičnem užitku projekt zakoličijo in nato, čez nekaj mesecev, v roke primejo svojega (gotovega) potomca, ki jih že takoj pogleda z velikimi očmi in jim s tem pogledom pove, da komaj čaka, da bodo do konca življenja njegov zaščitnik. Tako ponosno zakorakajo v svet starševstva in postanejo očetje. Nekaj dni, morda tednov, se nato soočajo z resničnostjo življenja z novorojenčkom, njegovim jokom, kakcem in popkovim štrcljem, toda slej kot prej se vrnejo nazaj v svoje »staro« življenje in je njihov otrok zanje zgolj zelo prisrčna popestritev časa, ko se vrnejo iz službe. Po drugi strani ženske, upam, projekt prav tako zakoličijo v orgazmičnem užitku, a jih to kaj kmalu »tepe« z jutranjo slabostjo, ki ji sledijo tedni in meseci konkretno občutnih telesnih, čustvenih in umskih sprememb, izmed katerih je le nekaj takšnih, ki žensko iskreno razveselijo. Njeno telo se namreč spremeni v napihnjeno kapsulo, njen um postane pozabljiv in zmeden, počutje pa melanholično – bolj se skuša veseliti novega življenja, bolj jo vsaka malenkost spravi v jok. Vsakomesečni pregled med nogami je nekaj, česar se mora karseda hitro navaditi, ker to pač spada zraven. Kakor spada zraven tudi triurni test za nosečniški diabetes, ki se ga seveda dela na tešče. Pa hlad prozornega gela na napetem trebuhu za ultrazvočne preglede. In potem grande finale – porod – , kakršnikoli že je, ni nekaj, kar človek naredi mimogrede. Iz telesa je potrebno spraviti malega človeka in to običajno iz danes na jutri, z vso močjo, ki jo človeško telo premore. Ne glede na to, koliko ljudi takrat skače okoli rojevajoče ženske, se na koncu koncev ona z vsem skupaj sooča popolnoma sama, saj nihče ne more prevzeti intenzivnosti občutenj, ki se takrat zgrnejo nadnjo. Potem pa so tukaj, brez kakšnega vmesnega premora, že prvi trenutki blaženosti, novih, še ne doživetih občutkov in pa takojšnja odgovornost ter zahteva po brezpogojnosti v vseh možnih oblikah. Počitek je lahko le nekaj mimogrede in še to, če je res vse na svojem mestu, kar pa v teh trenutkih običajno ni. Brez mamice je namreč težko živeti v prvih urah in dneh življenja. Brez atija še nekako gre, ampak brez mamice, to pa nikakor. In zato, grobo pogledano, vse skupaj ni ravno pošteno porazdeljeno, dasiravno se v zadnjih časih radi hvalimo s starševsko enakopravnostjo.

Pa vendar. Ne bodimo grobi. Bodimo nežni, detajlni, in poglejmo stvari s srcem. Morda bi lahko žensko vlogo v projektu »Imela bova otroka« videli kot žrtveno, a v resnici gre za prav poseben privilegij, ki ga moški nikoli ne bodo deležni. Ja, privilegij. Že sam občutek orgazma pri spočetju je za žensko nekaj povsem drugačnega, izven telesnega ( v kolikor se je spočetje zgodilo zavestno), in zato bistveno bolj globokega kot za moškega. Ženska vase sprejme energijo ljubezni, iz katere bo nastalo mikroskopsko majhno srce. Prve spremembe v počutju so zato nekaj čarobnega, četudi večinoma prihajajo ovite v telesno nelagodje. Ultrazvočni pregledi so okno v »črno skrinjico« celotnega dogajanja in vedno bolj napet trebuh je mesto za božanje tistega skrivnostnega malega bitjeca, ki prav zares nastaja v njej. Seveda jo je strah neznanega, a to je prav poseben strah. To je strah, ki nekako nikoli ne more doseči svoje popolne moči, saj se šibi pod težo vedno bolj rastoče in vseobsegajoče materinske ljubezni, ki nastaja v ženski. In porod, porod, ne glede na to, kako zelo se ga v sodobnih časih bojimo, je v bistvu priložnost, da ženska premaga samo sebe in preide v novo dimenzijo življenja – dimenzijo neustrašnosti. Dimenzijo, znotraj katere ni več ničesar v njeni prihodnosti, česar ne bi zmogla. Porod je tudi priložnost, da se ženska spozna, od znotraj navzven, in nenazadnje, da se poveže s svojo globoko notranjostjo – z brezpogojno žensko v sebi. Moški, te priložnosti nima. Moški je lahko samo opazovalec…sodeluje lahko le tako, kot mu je rečeno in brezpogojnosti se mora naučiti. Prav zato pa je pomembno, da ženske moškim damo priložnost, da so del našega doživljanja bolj, kot pa si sami upajo pomisliti. Pomembno je, da jim damo vedeti, da so pomemben del zgodbe in da imajo v tej zgodbi svojo vlogo.

Naš bodoči ati ima to (ne)srečo, da je njegova ženska polna besed o tem, kaj se ji sleherni trenutek dogaja. Vse deli z njim in od njega pričakuje debato…ne nujno vedno rešitev in pomoči, vedno pa debato o tem in onem življenjskem dognanju. Tako je bil naš bodoči ati, še preden je tudi v dejanskem življenju stopil na pot projekta »Imela bova otroka«, vključen v razpravo o pričakovanjih in željah v zvezi z nosečnostjo in porodom, pa tudi v razpravo o tem, kako bosta skupaj, z bodočo mami vzgajala novega človeka. In ko se je vse skupaj začelo zares dogajati, je bodoči ati vedel, kako bodoči mamici nuditi podporo, ki jo potrebuje. Pa vedno ni šlo samo za podporo, na primer, v obliki čaja in keksov za dobro jutro, dvigovanja vsega, kar je bilo težje od svinčnika ter neskončnega sprehajanja med policami z bejbi oblačili… včasih je šlo tudi samo za poslušanje o strahovih in za razumevanje. Golo razumevanje stvari, ki jih v resnici nikoli ne bo mogel docela razumeti. Šlo je tudi za to, da je on bil tisti, ki je urejal in se dogovarjal za formalnosti, ko je prišlo do prijav, naročanj in dogovorov v zvezi s tem, kako naj kaj poteka. Udeležil se je skoraj vseh vpogledov v »črno skrinjico« in celo joge za nosečnice, pa ne zato, ker mu je bodoča mami tako rekla, ampak zato, ker je lahko samo na tak način tudi on bil del te zgodbe celostno in ne samo ob strani.

Še dobro, da je na Dunaju takšno vključevanje bodočih atijev v predporodne procese in sam porod tako običajno. Na atije so zato tukaj pripravljeni. Pripravljeni so na njihovo sramežljivost, na njihova laična vprašanja in na njihovo zaskrbljenost, ki jo bodo skušali skriti pod grimaso brezpogojne neustrašnosti. Še vedno bo bodoča mami tista, ki bo zadevo doživljala v vsej svoji razsežnosti in pristnosti, vendar pa lahko tudi bodoči ati, če seveda želi, občuti delček vsakega koraka, ki vodi od orgazmičnega spočetja, pa do gotovega potomca v rokah.

Pa vendar, če je nosečnost za moškega kljub aktivni vključenosti še zmeraj precej abstraktna reč, ker tudi je, in je porod nato nekaj, kar si bo (za razliko od mamice), detajlno zapomnil za vse svoje življenje (predvsem tisti del, ko je njegova ženska preživljala muke, ki jih on niti približno ne bi preživel – tako je vse skupaj seveda videl on, ženski pa, čeprav so muke najbrž bile, v resnici zaradi omamljenosti z endorfini ali epiduralno, niti ni bilo takooo zelooo groznooo, kot je to doživel njen moški, ko je skušal prenesti bolečino stiska roke (ali noge) s strani njegove rojevajoče ženske), pa se v naši družbi še zmeraj zgodi, da se na moškega pozabi takrat, ko je že vse mimo. Po porodu. Ne samo, da se prepogosto čestitke namenijo samo novopečeni mamici, obenem je tudi ona tista vitalna oseba, ki jo otrok potrebuje za preživetje. Novopečeni ati je sicer priročen, da novorojenčka malo pocrklja, podrži in v nekem trenutku tudi previje, toda njegova prisotnost je postranskega pomena. Kajne da?

Jaz pravim, da je moški v projektu »Imela bova otroka« prav tako pomemben kot ženska. Ne samo z biološkega vidika, pač pa predvsem zato, ker je čas, da na nosečnost, rojevanje in dojenje (naloge, ki jih v tem projektu ultimativno prevzame ženska) nehamo gledati kot nekaj, kar se pač da skozi. To so življenje-spreminjajoče stvari, s katerimi se je izredno težko soočati sam. Potrebuješ nekoga, ki ti masira hrbet, pa tudi dušo. Nekoga, ki te boža, ne samo po koži, pač pa tudi po srcu. Stopiš na pot proti resničnim izzivom in seveda želiš, da je na tej poti nekdo ob tebi. In to si želiš bolj kot kadarkoli prej. Še posebej pa od trenutka, ko se mali človeček, vajin človeček, rodi iz tebe in želi živeti. Takoj. Zdaj. Brez premora. Želiš si, takoj si želiš, da je tvoj moški del te zgodbe od vsega začetka…in potrebuješ ga. Da te ponosno ljubi. In, da ti pomaga. Da je tudi on starš, celostno in od prvega trenutka naprej.

Včasih je te želje potrebno povedati na glas. Ne zato, ker si moški sami ne bi želeli biti del vsega tega v tako polni meri. Bolj zato, ker jih je družba vzgojila tako, da oni ne znajo. Da oni ne morejo. Da oni naj samo gledajo in vprašajo, če je potrebna kakšna pomoč. In moški so povsem podzavestno ta vzorec prevzeli kot normalen. Oni bodo torej starši samo takrat, ko sem jim bo dovolilo. Ko se jim bo ponudilo.

V naši družbi, sem opazila, je normalno na primer, da se moški, v prvi polovici leta ali celo še dlje, ponoči preseli na kavč. On se mora odpočiti, saj gre zjutraj v službo. Motene noči, ko se dojenček prebuja in joče, bi zelo slabo vplivale na njegovo zdravje in počutje. In prav pri tem je nekaj hudo narobe, se vam ne zdi? Namreč, za razliko od moškega, ki gre zjutraj v službo, se ženska »zjutraj« prebudi že tretjič ali četrtič v tisti noči. Vstane in v naročje vzame jokajočega malega človečka ter ga poskuša nahraniti. Nato ga poskuša pomiriti, morda uspavati ali pa se z njim že navsezgodaj igrati zato, da bi majhne solzne očke postale žareče od veselja. In ko malo bitje spet zaspi, novopečena mami ta čas hitro izkoristi za zajtrk, za majhne opravke, ki jim je čas odmerjen, ker se malo bitje lahko kadarkoli spet prebudi in takrat potrebuje mamico v celoti in ne samo z eno roko ali nogo. In potrebuje jo tako dolgo, dokler spet ne zaspi. Ta ponavljajoči vzorec postane stalnica v vsakdanu novopečene mamice, ki se mu nikakor ne more izogniti. Pa ne, da bi se želela izogniti, ker ne ljubi svojega dojenčka. Bolj zato, ker je tudi sama človek in ljudje hrepenimo po pestrosti, po počitku, kadar nam je vsega preveč in po svobodi, takšni, osnovni, ko lahko greš na stranišče, ko te pritisne, ali pa ješ takrat, ko si lačen. Le redko kateri vsakdan v službi se lahko primerja s takšnim vsakdanom. In zato je smešno, da se nam zdi povsem naravno in normalno, da je moški tisti, ki se mora v času z novorojenčkom odpočiti in naspati. Ne, če govorimo o enakopravnem starševstvu. Zdaj je namreč že povsem jasno, da ženska, čeprav »ostaja doma«, opravlja veliko težje delo, vsak dan, brez premora in vključno z vikendi, od trenutka, ko je NJUN otrok prvič vdihnil ta svet.  Že res, da moški dojenčka težko ponoči nahrani, če je otrok povsem dojen, toda obstajajo stvari, ki jih moški lahko počne kot novopečeni ati. Takšna stvar je na primer nočno previjanje. Ali pa večerno kopanje, urejanje za v posteljo in uspavanje. Takšna stvar je tudi, da takoj, ko pride domov, otroka vzame v naročje in se z njim pogovarja, mu poje, ga previje in ga crklja tudi takrat, ko otrok kriči od nezadovoljstva. In v mamino naročje naj ga položi šele takrat, ko bo otrok spet pomirjen, zadovoljen, morda lačen, pa še to potem, ko bo mami na to spet pripravljena; ko bo odpočita, sita in zadovoljna tudi ona. To lahko V OSNOVI stori novopečeni ati. In če gre še korak naprej, lahko mamici pripravi dišečo kopel, ji skuha večerjo (z otrokom v nosilki – tako kot mora to čez dan početi ona), medtem ko se ona kopa ter ji potem, ko je ona jedla on pa otroka spravil k spanju, zmasira še ramena in ji pove, da je izredno hvaležen, da je ona tako požrtvovalna novopečena mami, ki je svoj vsakdan spremenila v čudoviti in varni svet za NJUNEGA dojenčka. Tako lahko novopečeni ati odlično opravi svoj del starševstva.

Imeti novorojenčka je namreč naporno, ne glede na to, kako lepo je obenem. In če si lahko delimo lepo, si dajmo deliti še napor. Ker je tako prav. In ker je samo tako lahko starševstvo celostno doživetje tako za žensko kot tudi za moškega.

Dunajska_mami_9-del

10.del: KAJ IMATA SKUPNEGA VRTEC IN DIASTAZA REKTUSOV –>