DUNAJSKA MAMI: 10.DEL ; KAJ IMATA SKUPNEGA VRTEC IN DIASTAZA REKTUSOV

<– 9.del: O NOVOPEČENIH ATIJIH IN AVSTRIJSKIH PEDIATRIH

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

 

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

Še zadnji zapisek v sklopu zapiskov o nosečnosti, porodu in frišnem starševstvu na Dunaju. Tokrat smo že malo zrasli in postali »zreli« za dunajski vrtec. No, to z zrelostjo bi lahko tolmačili na več načinov, saj smo se do zdaj že krepko naučili, da če kje, potem pri zgodbi o razvoju otroka (in starša) ni mogoče delati standardnih zaključkov. Pa vendar je tako, da je resničnost sodobne družbe včasih neusklajena z naravnimi ritmi in tako mora otrok dobro leto po tem, ko je prvič vdihnil zrak tega sveta, že v vrtec. Včasih še prej, redkeje kasneje. Je pač tako, da se koleščki sistema vrtijo naprej in mama mora nazaj na delo, otrok pa naprej, na novo stopnjo življenja. Na Dunaju je lahko ta stopnja hitro nedosegljiva, če se frišna starša nista pravočasno pozanimala o prostih mestih, še prej pa pridobila tako imenovano KundInnen-Nummer. Prijava v javni vrtec zna biti izziv, privatni so nekoliko bolj fleksibilni, od letos naprej pa lahko slovenski starši svojega malčka vpišejo tudi v slovenski dvojezični vrtec…pa vendar, na Dunaju kronično primanjkuje mest za otroke mlajše od treh let. Ali se Dunajčani tako hitro razmnožujemo, ali pa nam vesolje tudi tukaj skuša kaj sporočiti. Kakorkoli, za vrtec se je smiselno pričeti zanimati že kmalu po tem, ko si frišna mami opomore od prvih tednov novega kaosa. In ko smo že pri tem izjemno posebnem obdobju, vam moram nekaj zaupati: Diastaza rektusov obstaja in je v bistvu zelo pogosta nadloga frišnih mamic. O čem govorim in kaj ima to z vrtcem, v nadaljevanju. V kolikor nimate časa za branje celotnega zapiska, ker je vaš mali lepi sonček ravnokar odkril predal z atijevimi papirji in risalnimi žebljički pa predlagam, da takoj zdaj odpustite svojemu telesu, ker trebuh še vedno ni enak kot pred nosečnostjo in kasneje raziščete PRAVILNE vaje za odpravo razmika trebušnih mišic. In da ne bomo govorili samo o okrevanju telesa frišne mami, bomo v tem, zaključnem blogu dodali še nekaj besed na temo imunskega sistema našega malčka, ki je z zgodnjim vpisom v vrtec tako tudi zelo zgodaj soočen s tihimi napadi bakterij in virusov, ki prežijo nanj v zunanjem svetu. Namesto farmacije, sem se odločila, da podprem alternativne zgodbe, ki prihajajo iz tisočletnih modrosti, ko denar še ni bila glavna vrednota svetovne družbe.

NA DOLGO:

Pa se kar takoj najprej lotimo novega izziva: vključitev v vrtec. Dunaj je eno redkih mest na svetu, ki za svoje prebivalce omogoča popolno subvencijo za javno varstvo otrok v vrtcih. Seveda je ta subvencija dosegljiva pod določenim pogojem, in sicer, da ima vsaj en starš in otrok, ki bo vrtec obiskoval, prijavljeno stalno prebivališče na Dunaju, nato pa sledijo še izborni kriteriji, po katerih se zapolnijo prosta mesta, ki jih je že v osnovi premalo. Zato so tudi ti kriteriji na nek način pogoji za vpis v javni vrtec. Vežejo na zaposlitev staršev (prednost imajo otroci, katerih oba starša imata redno zaposlitev za polni delovni čas), na starost otroka (starejši otroci imajo prednost pred mlajšimi), socialno situacijo (morebitne krizne razmere), bližino bivanja (prednost imajo otroci, ki so bližje vrtcu) in morebitno sestrstvo (prednost imajo otroci katerih bratje in sestre so že vkljjučeni v isti vrtec). Tako je iz prakse znano, da je mesto v javnem vrtcu izredno težko dobiti, po drugi strani, pa je tudi vpis v privatni vrtec svojevrsten izziv. Zakaj, privatni vrtci niso nujno tako kakovostni, kot se oglašujejo, ali pa so priznani in kakovostni in je njihova cena absolutno previsoka, za povprečno dunajsko družino. Poleg tega pa je potrebno predelati še nova znanja o pedagoških usmeritvah, med katerimi sta trenutno najbolj popularni Montessori in Waldorf. Pri prvi gre za to, da se otroka zelo hitro navaja na to, da je samostojen in da se nauči zaupati v lastno presojo in  ustvarjalnost. Pri drugi pa prednjači poudarek na času, ki ga je potrebno otroku dati, da v svojem ritmu spoznava zunanji svet in svojo vlogo v njem. Potem pa je tukaj še zanimiva organizacija skupin v vrtcih, ki so za razliko od slovenskih vrtcev lahko tukaj organizirane tudi tako, da so v eni skupini združeni otroci od najmlajših do najstarejših. Prednost takšnega pristopa je, da se mlajši učijo stvari od starejših, starejši pa se učijo solidarnosti in potrpljenja z mlajšimi otroki. Pri takšni organizaciji skupine je pomembno tudi to, da je najmlajših otrok na vzgojiteljico bistveno manj kot v skupini, kjer so vsi otroci potrebni posebne pozornosti in so bolj odvisni od skrbi vzgojiteljic.

Je pa od letos naprej v naši skupnosti prvič na voljo tudi slovenski dvojezični vrtec. Deluje v sklopu privatnega vrtca Schmetterling, v neposredni bližini Stadtpark-a in ima odličen koncept. Slovenski otroci so vključeni v nemško-angleške skupine omenjenega vrtca, vsak dan v dopoldanskem času, pa jim je na voljo še slovensko-govoreča vzgojiteljica, ki za njih pripravlja tudi ustvarjalne delavnice v slovenskem jeziku. Na tak način se količina prisotnosti maternega jezika v vsakodnevnem življenju otroka bistveno poveča, a še vedno ne toliko, da bi kakorkoli ogrožala integracijo v nemško-govoreče okolje. V slovenski dvojezični skupini se tako otroci še vedno igrajo s svojimi nemško-govorečimi prijateljčki in so vključeni v nemško-angleški dnevni program, obenem pa je tam za njih tudi vedno nekdo, ki jim bo skozi igro in ustvarjalnost pomagal ohranjati svoj materni jezik…mimogrede. Slovenski vrtec deluje pod okriljem društva Slovenski bilingvalni vrtec, ki zagotavlja prosta mesta v dogovoru z omenjenim privatnim vrtcem, s pomočjo donatorskih sredstev, subvencije Urada za Slovence po svetu in subvencije mesta Dunaj. Na tak način znaša starševski prispevek bistveno manj, kot stane varstvo v kakovostnem privatnem vrtcu sicer in le nekoliko več kot v javnem vrtcu. Pa vendar je tudi tukaj čakalna vrsta. Letos je v slovensko skupino vključenih devet otrok, število prostih mest za prihodnje leto pa še ni znano, saj morajo ustanovitelji najprej pridobiti finančna sredstva za novo sezono. Kljub temu imajo starši že zdaj možnost, da se vpišejo na seznam interesov in si tako zagotovijo možnost takojšnjega obvestila o možnosti rezervacije mesta za prihodnje leto. Tukaj, se lahko vpišete na seznam in preberete več o slovenskem dvojezičnem vrtcu na Dunaju.

Ne glede na to, za katero ponudbo vrtcev na Dunaju se boste odločili, je prvi korak, ki ga morate narediti, pridobitev KundInennummer, kar pomeni nekakšno registracijo otroka v register dunajskih otrok, ki so upravičeni do vrtca na Dunaju. To številko pridobite na MA10, osebno ali preko spleta. Številko boste pridobili v obliki pisne odločbe, ki jo nato posredujete vrtcu v katerega imate namen vpisati Vašega otroka. Istočasno si lahko na MA10 pridobite seznam razpoložljivih mest v javnih vrtcih in se nato prijavite na čakalno listo za katerega izmed njih. Najboljši čas za pričetek tega podviga je v oktobru in novembru leta pred tistim, v katerem bi radi otroka vključili v vrtec. Torej prav zdaj za pričetek v jesenskem času 2019.

In ko so formalnosti urejene, je čas za prvi dan v svetu vrtca. Ne glede na to, kakšen je vaš mali človeček po karakterju, novo okolje, novi ljudje, novi ritem bodo zanj predstavljali stres. Stres pa bo vse skupaj predstavljalo tudi frišnima staršema, še posebej, če se o tem ne bosta predhodno odraslo pogovorila in naredila načrt, ki bo vključeval veliko časa in dobre volje. Namreč, otrok intuitivno srka energijo staršev in zato je zelo pomembno, da sta frišna ati in mami v tem razburljivem obdobju karseda sproščena in nad novim življenjskim korakom navdušena. Skrb, da je otroku hudo in da ga je strah, je naravna, a obenem tudi zelo ovirajoča za otrokovo privajanje na novo življenjsko situacijo. Če bo skrbelo nas, bo skrbelo tudi otroka. Če smo se odločili, da bomo otroka dali v vrtec, moramo za to odločitvijo v prvih dneh, ki se imenujejo »Eingewöhnungsphase« stati z vso zrelostjo, ki jo premoremo. Ja otrok bo jokal, verjetno tudi kričal in z zabuhlimi solznimi očmi gledal, kako se oddaljujemo in ga puščamo samega v rokah vzgojiteljice, popolne tujke. Vendar pa je to istočasno zelo življenjsko, sploh, če smo se tako odločili, ali smo se tako bili prisiljeni odločiti zaradi življenjske situacije. Tudi mi moramo kdaj sprejeti kakšno situacijo, ki nam ni najbolj udobna ali nas celo plaši… a potem ugotovimo, da jo zmoremo prenesti. Zato je pomembno, da vedno odidemo z nasmeškom in pogledom, ki otroku vliva zaupanje v to, da bo vse v redu. Ta pogled je sploh nekaj, kar bo našemu otroku pomenilo daleč največ skozi vse življenje, ki ga bo preživel z nami in zato je dobro, da ga ponotranjimo kar zdaj takoj.

Zaupanje vase, ko si enkrat starš, je po mojem mnenju ultimativni izziv, ki nima ne konca ne kraja. Ko že misliš, da znaš sebe ceniti in si zaupati v življenjskih odločitvah, postaneš starš in vsa tvoja prepričanja o samemu sebi se v trenutku postavijo na kocko. Za frišno mami je morda ta težava še nekoliko obsežnejša, saj se v mnogih primerih razteza vse tja do trebuha, ki ostaja še kar naprej noseč. To stanje sploh ni tako redko, kot bi si mogoče mislili, predvsem pa ni povezano s pridobivanjem telesne teže ali s tem, da se ženska po porodu pač »malo zapusti«. Ne, disataza rektusov ali razmik trebušnih mišic, je resnična poporodna tegoba, ki pesti mnogo (predvsem vitkih) žensk, a ker se o tem le malo govori (včasih je o zadevi potrebno poučiti še zdravnika), je nihče ne jemlje resno. Večinoma vsaka frišna mami s trebuhom, ki ne želi iti nazaj, pomisli na to, da pa se morda vendarle preveč prepušča hrani in premalo gibanju in če le ima čas in energijo se takoj odpravi v fitnes ali v tekaške čevlje in prične »delati« na tem problemu. Problem, pa ne izgine, saj gre pri diastazi za to, da se trebušne mišice po porodu ne vrnejo v prvotno stanje (kar je nazaj na sredino in tesno skupaj), kar pomeni, da trebušna votlina z vsemi svojimi organi nima več »ograje«, ki bi jo držala nazaj pri hrbtenici. Vsak gib, ki povzroči napenjanje trebušnih mišic in mišic trupa tako trebušno votlino vedno znova in znova porine ven, njena teža pa po milimetre vleče hrbtenico naprej in v »S«. Tek, fitnes, trebušnjaki, sklece…vse, kar trese ali pritiska trebušno votlino naprej (ali dol, če smo na primer v položaju sklec), slabša situacijo in vpliva na položaj hrbtenice, kar se kmalu odraža tudi skozi bolečine v križu. K slabšanju situacije pripomore tudi ljubeče materinstvo, ki želi ali mora dvigati, prenašati in prelagati kilograme pridobivajočega sončka, iz dneva v dan. Kaj torej sploh pomaga??? V prvi vrsti že zgolj poznavanje potenciala za disatazo pripomore k temu, da se frišna mami od prvega dne po porodu pravilno vede do svojega trebuščka. Da se ne odreče stezniku, pa čeprav bo marsikatera medicinska sestra ali babica pri tem zamahnila z roko, in še posebej, če je njen nosečniški trebušček bil bistveno večji od tega, kar bi se lahko imenovalo proporcionalno. Da se nauči pravilnega dvigovanja svojega otročka in drugih temu obdobju pripadajočih bremen in da si pridobi seznamček PRAVIH vaj za pomoč svojemu telesu, da to postavi trebušne mišice spet nazaj v ustrezni položaj. Če je vse to zamudila, kot jaz na primer, ima za izboljšanje svoje telesne situacije še dve možnosti. Prva je specialna fizioterapija, pri kateri je potrebno vsakodnevno opravljati posebne vaje, dvakrat na teden pa te fizioterapevt priključi še na električno stimulacijo, ob kateri se sicer počutiš sprva čudno, nato pa ugotoviš, da je to čas, za tisto vse prepotrebno meditacijo in počitek. Ti počivaš, tvoje mišice delajo. Luksuz! Obstaja še druga možnost rešitve diastaze in sicer z operativnim posegom, pri katerem ti kirurg mišice zašije nazaj skupaj in tvoj trebuh je spet raven. Simpl kot pasulj, razen, da potem ni več priporočljivo, da bi znova zanosila. Zato sem se jaz, pa četudi ne načrtujem ravno še enega otroka, za vsak slučaj, ker človek nikoli ne ve in ker se zarečenega kruha največ poje, odločila za prvo možnost…ki bo trajala verjetno še kar nekaj časa, a v bistvu mi je vseeno, saj na koncu koncev uživam, ko tako hodim na zasebni trening in meditacijo ob električni masaži mojih trebušnih mišic. Napotnico za takšno terapijo je moč dobiti pri osebnem zdravniku, saj ne gre zgolj za estetski problem, kot si večina ljudi misli, pač pa za resno zdravstveno grožnjo hrbtenici in drži frišne mamice. Če pa ste bolj domači tip, pa je tukaj še ena možnost za poučiti se o diastazi in primernem treningu za odpravo le-te. Če le imate čas. No, zdaj, ko bo vaš malček v vrtcu, bo tudi za to čas. Kajne da? Končno.

Vem, tudi ta zapisek je spet zelo dolg in poln informacij, a bi vseeno rada dodala še nekaj stavkov o imunskem sistemu in kako ga krepiti v obodbju, ko otročka iztrgamo iz domačega varovalnega okolja in ga izpostavimo zunanjemu svetu… običajno je to v predzimskem času, ravno takrat, ko so vsi naokrog bolani.

Ko sem postala frišna mami sem se, kot verjetno vsaka frišna mami, odločila, da bom naredila vse, kar je v moji moči, da bom svojega otroka vzgajala v zdravem in varnem okolju. Slednje si seveda vsak razlaga po svoje, predvsem na podlagi tega, kar je tudi sam prejel od svojih staršev in na kak način ga je k temu vzgojilo okolje. Recimo pri nas je bil običaj, da se zdravil, razen če že naspol ne umiraš, ne jemlje. Potrebno je biti veliko na svežem zraku in jesti zelenjavo z vrta. Seveda mi je ta filozofija še danes všeč, saj sem kot otrok res bila redko bolana, če pa že, pa nikoli ni bilo nič tako hudega, da bi mi kakorkoli ostalo v spominu. No, morda enkrat ali dvakrat, kakšna trebušna viroza, sicer pa res nič posebnega. Vseeno pa sem danes mnenja, da trpeti v bolezni, dokler je tvoje telo samo ne predela, tudi ni najbolj optimalna rešitev. Da bi za svojega malega junaka torej pripravila zdravo in varno okolje za trenutke, ko bodo vanj vdrli neizbežni virusi in bakterije, sem se zato zakopala v raziskovanje o sodobnih možnostih krepitve imunskega sistema in lajšanja bolezenskih simptomov. In že zelo kmalu v tem procesu sem spoznala, da sem absolutni in srčni pristaš naravne izgradnje imunske zaščite pri otroku, kar v osnovi pomeni, da ga po nepotrebnem ne bom izpostavljala umetnim pripravkom z bistveno pretiranimi obljubami o svoji učinkovitosti. Namesto tega, bom dovolila, da se igra na tleh, da tlači v usta to in ono (seveda vsega tudi ne) in da se dotika stvari, ki ga zanimajo. Pri tem bom imela doma pripravljeno domačo lekarno preizkušenih in čim bolj naravnih zvarkov za lajšanje morebitnih simptomov in zdravljenje morebitnih bolezni, ki bodo vseeno prišle. Po letu in pol lahko zdaj trdim, da sem z izsledki svojih raziskovanj izredno zadovoljna, zadovoljna pa sem tudi s svojimi intuitivnimi odločitvami. Za vse tiste, ki bi vas zanimalo, kaj vse uporabljam in preizkušeno deluje, je tukaj seznam:

  • Naravni vitamin D:
    Jamieson Vitamin D
  • Za splošno odpornost ali pri prvih znakih, da se nas ali otroka nekaj loteva:
    Mešanica eteričnih olj Doterra On-Guard – na podplatke
  • Pri prvih znakih prehlada in v manjših količinah tudi vsak dan v müsli in vodo:
    Čisti vitamin C (askorbinska kislina) – česar morda marsikdo ne ve je to, da se z vitaminom C ni mogoče predozirati in da ga je v času prebolevanja bolezni dobro jemati v večjih količinah, saj ga telo sproti porablja bistveno hitreje, kot si lahko mislimo. Smiselno je uporabiti tudi liposomski vitamin C, saj se le-ta znatno bolje absorbira od običajnega. V vsakem primeru pa ga je dobro uživati porazdeljeno čez cel dan.
  • Za pomirjanje pred spanjem in za nedeljsko kopel:
    Eterično olje sivke
  • Za kožne iritacije, glivična vnetja, vnetje dlesni, sečil:
    Eterično olje čajevca
  • Za pomiritev v stresnih situacijah ali pri nočnem nemiru ob nerazločljivih vzrokih:
    Homeopatski globuli iz mojega mleka, ki sem jih dala narediti tukaj, še v času dojenja
  • Za prebavne krče:
    Osanit Camomilla D12 homeopatski globuli
  • Proti kašlju:
    Osanit Drosera D6 homeopatski globuli in seveda stari dobri domači med
  • Za zamašen nosek:
    Eterično olje Breathe ali mazilo materine dušice Aurora planet, za inhaliranje pa eterično olje čajevca
  • Za boleče grlo:
    Arsenicum album D12 ali Belladonna D12 homeopatski globuli
  • Za nevtralizacijo strupa pri ugrizu klopa, piku insektov ali pri globljih urezninah:
    Ledum C30 homeopatski globuli
  • Pri manjših urezninah, nenevarnih pikih ali ranicah, kot razkužilo:
    Eterično olje čajevca
  • Bolečine, vnetja:
    Belladonna D12 homeopatski globuli

Še več se bo nabralo v moji domači zbirki naravnih zdravil. Homeopatska zdravila so odlična, saj pomagajo nemudoma in nimajo nobenih stranskih učinkov, zato jih brez slabe vesti lahko dajemo svojim otrokom (v obliki globulijev, saj so kapljice narejene z vsebnostjo alkohola) in jih jemljemo tudi sami. Seveda jih je potrebno uporabljati z nekaj znanja, zato je povezava s homeopatom vsekakor smiselna, za začetek in tiste manjše tegobe, pa si lahko pomagamo tudi s knjigo Homeopatija, S. Sommer, ki je nekakšen homeopatski »domači zdravnik«. Navdušena sem tudi nad učinkovitostjo eteričnih olj, za katera sem prvič slišala v seriji dokumentarcev o alternativnem zdravljenju raka, kasneje pa sem o učinkih čajevca, sivke, bazilike, origana in mešanic, kot je On-guard, vsaj tisočkrat prebrala tudi na forumih, kjer pišejo starši iz lastnih izkušenj. Na Dunaju imamo to srečo, da med nami obstaja profesionalna svetovalka za zdravljenje z eteričnimi olji, Ajda Pušnik ( 06767154951 ), ki vam lahko pomaga še z več pojasnili in razlagami o teh čudežnih naravnih zvarkih. Za vsako tegobo rož’ca raste, pravi tako homeopatija kot tudi eterika in ko enkrat preizkusiš na lastni koži, se nikoli več ne pustiš prepričati oglasu za Aspirin.

In smo prišli do konca. Ni lahko, ampak tudi težko ni, ko enkrat končno spoznaš, da je biti starš nekaj najbolj naravnega kar obstaja in da je tisto, kar nas plaši, v resnici potreba po tem, da bi bili popolni in nezmotljivi. Ko se končno otresemo tega nesmiselnega prizadevanja, postanemo neustrašni in veseli starši, ki z velikim navdušenjem opazujejo življenjske korake svojih malih potomcev. In še čisto za konec, naj dodam eno knjižno priporočilo za tiste, ki čutite, da smo tudi mi, kot starši, na učni poti in da je smisel starševstva morda v odraščanju nas samih; Prebujena družina, Dr. Tsabary Shefali.

Pa srečno! In z ljubeznijo.

 

Zadnji Blog Maja Monrue Dunajska Mami

Advertisements

SLOVENSKI VIKEND 2018

Dragi prijatelji!

16., 17. in 18. novembra si rezervirajte za Slovenski Vikend 2018!

Letos vas, v sodelovanju s Slovensko Iniciativo Dunaj in KC Korotan, vabimo že v petek, na podjetniški storytelling večer, v soboto bo samo z nas na odru sam Matjaž Javšnik in v nedeljo, kot zdaj pa že tradicija veli, se bomo spet srečali ob dobri slovenski hrani in pristni lutkovni predstavi!

 

Več podrobnosti o lokacijah, urah in vstopnicah sledi kmalu –> tukaj in na FB strani.

Juhuu!!!

Plakat Teaser

SLOVENSKE VARUŠKE NA DUNAJU

Dragi starši!

Vsakič kakšni družini prav pride privatno varstvo, če pa je to še v slovenščini, toliko bolje! Zato smo se pri organizaciji Modri Zajec odločili, da bomo zbrali nekaj kontaktov slovenskih varušk na Dunaju in jih objavili na naši spletni strani tako, da bodo zmeraj na voljo, ko boste potrebovali nekoga, da “vskoči” v Vašo dnevno rutino. Seveda so varuške na voljo tudi za bolj redno sodelovanje, a dogovor o tem prepuščamo Vam. Da bo odločitev še lažja, smo k imenom dodali še njihove življenjepise.

Seznam se bo sproti posodabljal in dopolnjeval in računamo na to, da bo kmalu dovolj obsežen, da bo na njem vsak lahko našel ustrezno sodelovanje. V sled temu vabimo tudi vse, ki bi bili pripravljeni ponuditi storitev varstva slovenskim družinam na Dunaju, da nam pišete in nam pošljete svojo sliko ter življenjepis. Hvala!

SEZNAM VARUŠK

Lep pozdrav!

Ekipa Modri Zajec

cropped-child-behind-umbrella.jpg

DUNAJSKA MAMI: 9.DEL ; O NOVOPEČENIH ATIJIH IN AVSTRIJSKIH PEDIATRIH

<– 8.del: UMETNOST TISTEGA NAJBOLJ NARAVNEGA

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

 

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

Če si se odločila za ambulantni porod ali porod na domu, je zelo pomembno, da se še pred predvidenim datumom poroda dogovoriš za prvi pregled novorojenčka pri izbranem pediatru. Pediater lahko pride tudi na dom, vendar je takšna storitev plačljiva. Pediatra najdeš tukaj, še bolje pa je če za dobrega pediatra povprašaš prijatelje starše ali pa svojo hebammo. Pomembno je namreč, da najdeš zdravnika z veliko pozitivnimi priporočili s strani ljudi, ki imajo glede tega enake kriterije kot ti. Pri tem ciljam tudi na stališče v zvezi s cepljenjem. To v Avstriji ni obvezno, vendar pa se znate s pediatrom hitro grdo gledati v primeru, da se za cepljenje ne bosta odločila.

Pomembno je, da predvsem pri takšnih odločitvah, kot so izbira pediatra, odločitev za cepljenje in kasneje za vrtec, z bodočim atijem karseda složno sodelujeta. Ta složnost pa se lahko ustvari že veliko prej, preden bo vajin mali človeček vdihnil zrak tega sveta. Pogovarjajta se. In naj bo bodoči ati celostno vključen, ne samo v proces nosečnosti in porod, pač pa tudi potem, ko se vse tudi zares začne. Vse preveč moških namreč življenje svojih novorojenčkov zgolj opazuje s strani. Nekateri ne upajo pristopiti, spet drugi so ležerno sprejeli družbeni vzorec, ki pa je po mojem mnenju nekoliko zgrešen in ne prinaša nič dobrega ne za novopečeno mami ne za novopečenega atija in tudi ne za novorojenčka.

NA DOLGO:

Prvi izhod iz stanovanja se je pri nas zgodil že tretji dan po porodu. To je nekoliko manj prijetna posledica odločitve za ambulantni porod. Lahko greš hitro po porodu domov v svoje udobje, a te iz njega kmalu vrže obveznost prvega zdravniškega pregleda novorojenčka. Čeprav ga tudi v porodnišnici zdravnik pregleda, je prvi pregled najbolj optimalno narediti približno tri dni po rojstvu. Takrat namreč vsi sistemčki našega novorojenčka prično delovati in takrat je čas, da se jih tudi prvič pregleda. Če izbereš stacionarni porod in tako ostaneš v porodnišnici še vsaj tri dni, bo ta pregled nekaj mimogrede, preden bosta s tvojim dojenčkom zapustila porodnišnico. V nasprotnem primeru (ambulantni porod ali porod na domu), pa imaš dve možnosti. Lahko se pri svoji hebammi zanimaš za zdravniški pregled na domu (torej, da pride tvojega dojenčka pregledat eden izmed zasebnih (privat) zdravnikov), kar vaju bo stalo okoli 150€ (lahko tudi manj, če se dogovorite brez računa, kar se včasih da…) ali pa svojega drobnega človečka posedeš v lupinico in se skupaj kot družinica odpravite na vaš prvi izlet (drugi, na Standesamt za rojstni list, če z novopečenim atijem nista poročena, sledi prav kmalu zatem), k izbranemu pediatru. Pri tem je tako, da še ne bosta imela zdravstvene kartice za novorojenčka (ta pride v nekaj tednih po pošti avtomatično) in bo potrebno plačati nekakšno varščino ali pa celoten pregled z gotovino. Denar dobiš nato, ob predložitvi zdravstvene kartice, nazaj.

Avstrijski pediatri so zanimivi. Njihove ordinacije so vse zelo prijazne do otrok, vendar pa se lahko zgodi, da bosta vidva kot starša, nekoliko manj zadovoljna z njihovim odnosom, ki bo sledil. Tudi, če bo vse potekalo gladko in bo pediater pregledoval vajinega novorojenčka z občutkom (in ne kot kos mesa, kar je tudi možno), se bo ozračje zagotovo ohladilo, ko bo beseda stekla v smeri cepljenja. To je v Avstriji sicer neobvezno, kar pa še ne pomeni, da niso pediatri najbolj goreči zagovorniki tega »preventivnega« ukrepa, pa tudi strastni svaritelji pred smrtjo vajinega novorojenčka, ki se lahko zdaj zdaj zgodi, še posebej, če ne bosta cepila. In ne samo smrt. Zatekanje možganov! Grozne muke! Vse to lahko z VELIKO verjetnostjo, kot svari njihov ton glasu, doleti prav vajinega majhnega človečka, če ga ne bosta poprijela in nastavila igli za vbod in vbrizg mrtvih virusov, pomešanih s težkimi kovinami in drugimi kemikalijami. Te so v cepivih zato, kot je pojasnil eden izmed nemških pediatrov, da drobni, komaj ustvarjeni imunski sistemček sploh zazna, da je v krvi vsiljivec – ker mrtvi virus, direktno v žilo, pač ni nekaj, kar bi imunski sistem novorojenčka, ki je ustvarjen za to, da vsiljivce prepoznava s pomočjo receptorčkov v ustih, želodčku in črevesjecu, prepoznal kar tako. Zato je potrebno zamešati potencialno strupeni koktajl in ga brizgniti v žilo ter počakati. Morda se bo imunski sistemček našega novorojenčka odzval mirno in učinkovito, morda pa se bo ob neznanih substancah tako zmedel, da bo napadel samega sebe…vaš pediater bo potem to poimenoval avtoimuna bolezen, priznal, da bi cepljenje lahko bilo povod in hkrati zatrjeval, da nikakor pa ne vzrok, ker je najbrž ta bolezen, bodisi avtizem bodisi multipla skleroza bodisi karkoli drugega doživljenjskega, že bila zapisana v otroku in je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo izbruhnila. Odgovornosti ne bo prevzel. Odgovornost bo na vajini strani. V obeh primerih. Če cepita ali pa ne cepita.

Vem, zgornji odstavek je morda za nekatere nepričakovano subjektiven, morda celo neumen, agresiven…razmišljanje pa ekstremistično. Dajmo, pustimo zdaj obsojanje na strani. Vbrizgati v svojega otroka nekaj ali ne, naj ostane stvar vsakega starša posebej. Na to temo je namreč že preveč kreganja, predvsem pa preveč sovraštva, ki temelji na nevednosti in nepoučenosti. Zato je pomembno, da se kot novopečena starša o tem področju življenja vajinega dojenčka čimbolj pozanimata, na različnih koncih. Čeprav bo to morda sprva v vajinih glavah povzročilo še večjo zmedo, pa se bo na koncu vendarle potrebno odločiti. In odločiti se bo potrebno s čisto vestjo in ne pod vplivom, kakršnimkoli, tudi ne pod pediatrovim, čeprav bi prav on moral biti strokovnjak na tem področju vreden zaupanja. Toda tak strokovnjak bi v tem svojem prepričanju potemtakem tudi mirne vesti moral sprejeti odgovornost za morebitno doživljenjsko škodo vajinega otroka. A ker ne prevzame odgovornosti, če gre karkoli narobe, naj tudi ne bo njegovo mnenje zlata vredno. Naj bo vajino mnenje zlata vredno. Kakršnokoli že bo, a zmeraj tudi podkrepljeno z verodostojnimi informacijami z različnih koncev.

In če se vrnemo v ordinacijo, na prvi pregled… Pediater bo vajinega dojenčka pregledal, poslikal mu bo tudi kolke, mu dal drugo dozo vitamina K (prvo dobijo novorojenčki kmalu po rojstvu in tretjo na drugem pregledu). Nato vama bo predal seznam naslednjih pregledov in urnik priporočenega cepljenja. Vse to bo personalizirano, po datumih za naslednji dve leti, samo za vajinega novorojenčka. Fino, ne?

No, meni je bilo izrednega pomena, da bo naš pediater oziroma pediatrinja nekdo, ki bo v prvi vrsti z otrokom ravnal nežno in prijazno, takoj zatem pa bo imel spoštovanje in odnos tudi do naju kot staršev. Pomembno se mi je zdelo, da nama prisluhne, da skuša razumeti najine strahove in biti odprt za najine odločitve, kakršnekoli že bodo. Ti kriteriji so, kot sem ugotovila skozi lastne izkušnje, očitno precej visoki, zato sva pediatrinjo po prvem pregledu zamenjala in nemudoma sklenila privat zavarovanje za otroka. S tem sva si odprla možnosti, da najdeva najboljšega pediatra glede na njegovo ustreznost in ne glede na njegovo »alle kassen« dostopnost. Privat zavarovanje sva sklenila s pomočjo Borisa, ki je neodvisni slovensko-govoreči zavarovalniški posrednik na Dunaju in ki sicer ureja tudi vsa druga zavarovanja za naju. Ta poteza se nama je zdela smiselna, ker bova tako lahko dostopala do najkakovostnejših zdravstvenih storitev tudi v (bog ne daj) najhujših primerih. Žal se v Avstriji kakovost zdravstvenih storitev precej veže na vrsto zavarovanja, predvsem v smislu zasebno/javno. Se pa da najti tudi odlične zdravnike, ki imajo pogodbo sklenjeno z vsemi zavarovalnicami. Sama sem brskala tukaj in našla pediatrinjo, ki je nežna, razumevajoča in glede cepljenja povsem nevtralna. Zaupa najini presoji in nama svetuje, kadar oceni, da potrebujeva dodatne informacije. Vsak pregled plačava, nato pa najprej dobiva delež plačanega nazaj od WGKK (kot pri Wahlarzt storitvi), preostanek pa še od privat zavarovalnice.

Naš Mutter-Kind Pass je do danes bil izpolnjen že petkrat, saj sva z najinim novorojenčkom opravila tudi pregled sluha pri specialistu (Hörscreening).

Seveda smo vse preglede opravili kot družinica. Naš novopečeni ati je, kljub temu, da se je po treh tednih vrnil nazaj v službo, aktivno vključen v življenje s svojim novorojenčkom. Zato, ker oba meniva, da novorojenček ni samo »ženska zadeva«. Vsak trenutek z njim je minljiv in se ne bo nikoli ponovil. Zakaj bi moški, zgolj zaradi nekih družbenih vzorcev, zamudil vse te trenutke, v katerih je lahko zraven?!

Dajmo to še nekoliko razdelati…

Grobo pogledano na celotno stvar, lahko rečemo, da je moškim v vsej zgodbi o projektu »Imela bova otroka« zelo fino. V orgazmičnem užitku projekt zakoličijo in nato, čez nekaj mesecev, v roke primejo svojega (gotovega) potomca, ki jih že takoj pogleda z velikimi očmi in jim s tem pogledom pove, da komaj čaka, da bodo do konca življenja njegov zaščitnik. Tako ponosno zakorakajo v svet starševstva in postanejo očetje. Nekaj dni, morda tednov, se nato soočajo z resničnostjo življenja z novorojenčkom, njegovim jokom, kakcem in popkovim štrcljem, toda slej kot prej se vrnejo nazaj v svoje »staro« življenje in je njihov otrok zanje zgolj zelo prisrčna popestritev časa, ko se vrnejo iz službe. Po drugi strani ženske, upam, projekt prav tako zakoličijo v orgazmičnem užitku, a jih to kaj kmalu »tepe« z jutranjo slabostjo, ki ji sledijo tedni in meseci konkretno občutnih telesnih, čustvenih in umskih sprememb, izmed katerih je le nekaj takšnih, ki žensko iskreno razveselijo. Njeno telo se namreč spremeni v napihnjeno kapsulo, njen um postane pozabljiv in zmeden, počutje pa melanholično – bolj se skuša veseliti novega življenja, bolj jo vsaka malenkost spravi v jok. Vsakomesečni pregled med nogami je nekaj, česar se mora karseda hitro navaditi, ker to pač spada zraven. Kakor spada zraven tudi triurni test za nosečniški diabetes, ki se ga seveda dela na tešče. Pa hlad prozornega gela na napetem trebuhu za ultrazvočne preglede. In potem grande finale – porod – , kakršnikoli že je, ni nekaj, kar človek naredi mimogrede. Iz telesa je potrebno spraviti malega človeka in to običajno iz danes na jutri, z vso močjo, ki jo človeško telo premore. Ne glede na to, koliko ljudi takrat skače okoli rojevajoče ženske, se na koncu koncev ona z vsem skupaj sooča popolnoma sama, saj nihče ne more prevzeti intenzivnosti občutenj, ki se takrat zgrnejo nadnjo. Potem pa so tukaj, brez kakšnega vmesnega premora, že prvi trenutki blaženosti, novih, še ne doživetih občutkov in pa takojšnja odgovornost ter zahteva po brezpogojnosti v vseh možnih oblikah. Počitek je lahko le nekaj mimogrede in še to, če je res vse na svojem mestu, kar pa v teh trenutkih običajno ni. Brez mamice je namreč težko živeti v prvih urah in dneh življenja. Brez atija še nekako gre, ampak brez mamice, to pa nikakor. In zato, grobo pogledano, vse skupaj ni ravno pošteno porazdeljeno, dasiravno se v zadnjih časih radi hvalimo s starševsko enakopravnostjo.

Pa vendar. Ne bodimo grobi. Bodimo nežni, detajlni, in poglejmo stvari s srcem. Morda bi lahko žensko vlogo v projektu »Imela bova otroka« videli kot žrtveno, a v resnici gre za prav poseben privilegij, ki ga moški nikoli ne bodo deležni. Ja, privilegij. Že sam občutek orgazma pri spočetju je za žensko nekaj povsem drugačnega, izven telesnega ( v kolikor se je spočetje zgodilo zavestno), in zato bistveno bolj globokega kot za moškega. Ženska vase sprejme energijo ljubezni, iz katere bo nastalo mikroskopsko majhno srce. Prve spremembe v počutju so zato nekaj čarobnega, četudi večinoma prihajajo ovite v telesno nelagodje. Ultrazvočni pregledi so okno v »črno skrinjico« celotnega dogajanja in vedno bolj napet trebuh je mesto za božanje tistega skrivnostnega malega bitjeca, ki prav zares nastaja v njej. Seveda jo je strah neznanega, a to je prav poseben strah. To je strah, ki nekako nikoli ne more doseči svoje popolne moči, saj se šibi pod težo vedno bolj rastoče in vseobsegajoče materinske ljubezni, ki nastaja v ženski. In porod, porod, ne glede na to, kako zelo se ga v sodobnih časih bojimo, je v bistvu priložnost, da ženska premaga samo sebe in preide v novo dimenzijo življenja – dimenzijo neustrašnosti. Dimenzijo, znotraj katere ni več ničesar v njeni prihodnosti, česar ne bi zmogla. Porod je tudi priložnost, da se ženska spozna, od znotraj navzven, in nenazadnje, da se poveže s svojo globoko notranjostjo – z brezpogojno žensko v sebi. Moški, te priložnosti nima. Moški je lahko samo opazovalec…sodeluje lahko le tako, kot mu je rečeno in brezpogojnosti se mora naučiti. Prav zato pa je pomembno, da ženske moškim damo priložnost, da so del našega doživljanja bolj, kot pa si sami upajo pomisliti. Pomembno je, da jim damo vedeti, da so pomemben del zgodbe in da imajo v tej zgodbi svojo vlogo.

Naš bodoči ati ima to (ne)srečo, da je njegova ženska polna besed o tem, kaj se ji sleherni trenutek dogaja. Vse deli z njim in od njega pričakuje debato…ne nujno vedno rešitev in pomoči, vedno pa debato o tem in onem življenjskem dognanju. Tako je bil naš bodoči ati, še preden je tudi v dejanskem življenju stopil na pot projekta »Imela bova otroka«, vključen v razpravo o pričakovanjih in željah v zvezi z nosečnostjo in porodom, pa tudi v razpravo o tem, kako bosta skupaj, z bodočo mami vzgajala novega človeka. In ko se je vse skupaj začelo zares dogajati, je bodoči ati vedel, kako bodoči mamici nuditi podporo, ki jo potrebuje. Pa vedno ni šlo samo za podporo, na primer, v obliki čaja in keksov za dobro jutro, dvigovanja vsega, kar je bilo težje od svinčnika ter neskončnega sprehajanja med policami z bejbi oblačili… včasih je šlo tudi samo za poslušanje o strahovih in za razumevanje. Golo razumevanje stvari, ki jih v resnici nikoli ne bo mogel docela razumeti. Šlo je tudi za to, da je on bil tisti, ki je urejal in se dogovarjal za formalnosti, ko je prišlo do prijav, naročanj in dogovorov v zvezi s tem, kako naj kaj poteka. Udeležil se je skoraj vseh vpogledov v »črno skrinjico« in celo joge za nosečnice, pa ne zato, ker mu je bodoča mami tako rekla, ampak zato, ker je lahko samo na tak način tudi on bil del te zgodbe celostno in ne samo ob strani.

Še dobro, da je na Dunaju takšno vključevanje bodočih atijev v predporodne procese in sam porod tako običajno. Na atije so zato tukaj pripravljeni. Pripravljeni so na njihovo sramežljivost, na njihova laična vprašanja in na njihovo zaskrbljenost, ki jo bodo skušali skriti pod grimaso brezpogojne neustrašnosti. Še vedno bo bodoča mami tista, ki bo zadevo doživljala v vsej svoji razsežnosti in pristnosti, vendar pa lahko tudi bodoči ati, če seveda želi, občuti delček vsakega koraka, ki vodi od orgazmičnega spočetja, pa do gotovega potomca v rokah.

Pa vendar, če je nosečnost za moškega kljub aktivni vključenosti še zmeraj precej abstraktna reč, ker tudi je, in je porod nato nekaj, kar si bo (za razliko od mamice), detajlno zapomnil za vse svoje življenje (predvsem tisti del, ko je njegova ženska preživljala muke, ki jih on niti približno ne bi preživel – tako je vse skupaj seveda videl on, ženski pa, čeprav so muke najbrž bile, v resnici zaradi omamljenosti z endorfini ali epiduralno, niti ni bilo takooo zelooo groznooo, kot je to doživel njen moški, ko je skušal prenesti bolečino stiska roke (ali noge) s strani njegove rojevajoče ženske), pa se v naši družbi še zmeraj zgodi, da se na moškega pozabi takrat, ko je že vse mimo. Po porodu. Ne samo, da se prepogosto čestitke namenijo samo novopečeni mamici, obenem je tudi ona tista vitalna oseba, ki jo otrok potrebuje za preživetje. Novopečeni ati je sicer priročen, da novorojenčka malo pocrklja, podrži in v nekem trenutku tudi previje, toda njegova prisotnost je postranskega pomena. Kajne da?

Jaz pravim, da je moški v projektu »Imela bova otroka« prav tako pomemben kot ženska. Ne samo z biološkega vidika, pač pa predvsem zato, ker je čas, da na nosečnost, rojevanje in dojenje (naloge, ki jih v tem projektu ultimativno prevzame ženska) nehamo gledati kot nekaj, kar se pač da skozi. To so življenje-spreminjajoče stvari, s katerimi se je izredno težko soočati sam. Potrebuješ nekoga, ki ti masira hrbet, pa tudi dušo. Nekoga, ki te boža, ne samo po koži, pač pa tudi po srcu. Stopiš na pot proti resničnim izzivom in seveda želiš, da je na tej poti nekdo ob tebi. In to si želiš bolj kot kadarkoli prej. Še posebej pa od trenutka, ko se mali človeček, vajin človeček, rodi iz tebe in želi živeti. Takoj. Zdaj. Brez premora. Želiš si, takoj si želiš, da je tvoj moški del te zgodbe od vsega začetka…in potrebuješ ga. Da te ponosno ljubi. In, da ti pomaga. Da je tudi on starš, celostno in od prvega trenutka naprej.

Včasih je te želje potrebno povedati na glas. Ne zato, ker si moški sami ne bi želeli biti del vsega tega v tako polni meri. Bolj zato, ker jih je družba vzgojila tako, da oni ne znajo. Da oni ne morejo. Da oni naj samo gledajo in vprašajo, če je potrebna kakšna pomoč. In moški so povsem podzavestno ta vzorec prevzeli kot normalen. Oni bodo torej starši samo takrat, ko sem jim bo dovolilo. Ko se jim bo ponudilo.

V naši družbi, sem opazila, je normalno na primer, da se moški, v prvi polovici leta ali celo še dlje, ponoči preseli na kavč. On se mora odpočiti, saj gre zjutraj v službo. Motene noči, ko se dojenček prebuja in joče, bi zelo slabo vplivale na njegovo zdravje in počutje. In prav pri tem je nekaj hudo narobe, se vam ne zdi? Namreč, za razliko od moškega, ki gre zjutraj v službo, se ženska »zjutraj« prebudi že tretjič ali četrtič v tisti noči. Vstane in v naročje vzame jokajočega malega človečka ter ga poskuša nahraniti. Nato ga poskuša pomiriti, morda uspavati ali pa se z njim že navsezgodaj igrati zato, da bi majhne solzne očke postale žareče od veselja. In ko malo bitje spet zaspi, novopečena mami ta čas hitro izkoristi za zajtrk, za majhne opravke, ki jim je čas odmerjen, ker se malo bitje lahko kadarkoli spet prebudi in takrat potrebuje mamico v celoti in ne samo z eno roko ali nogo. In potrebuje jo tako dolgo, dokler spet ne zaspi. Ta ponavljajoči vzorec postane stalnica v vsakdanu novopečene mamice, ki se mu nikakor ne more izogniti. Pa ne, da bi se želela izogniti, ker ne ljubi svojega dojenčka. Bolj zato, ker je tudi sama človek in ljudje hrepenimo po pestrosti, po počitku, kadar nam je vsega preveč in po svobodi, takšni, osnovni, ko lahko greš na stranišče, ko te pritisne, ali pa ješ takrat, ko si lačen. Le redko kateri vsakdan v službi se lahko primerja s takšnim vsakdanom. In zato je smešno, da se nam zdi povsem naravno in normalno, da je moški tisti, ki se mora v času z novorojenčkom odpočiti in naspati. Ne, če govorimo o enakopravnem starševstvu. Zdaj je namreč že povsem jasno, da ženska, čeprav »ostaja doma«, opravlja veliko težje delo, vsak dan, brez premora in vključno z vikendi, od trenutka, ko je NJUN otrok prvič vdihnil ta svet.  Že res, da moški dojenčka težko ponoči nahrani, če je otrok povsem dojen, toda obstajajo stvari, ki jih moški lahko počne kot novopečeni ati. Takšna stvar je na primer nočno previjanje. Ali pa večerno kopanje, urejanje za v posteljo in uspavanje. Takšna stvar je tudi, da takoj, ko pride domov, otroka vzame v naročje in se z njim pogovarja, mu poje, ga previje in ga crklja tudi takrat, ko otrok kriči od nezadovoljstva. In v mamino naročje naj ga položi šele takrat, ko bo otrok spet pomirjen, zadovoljen, morda lačen, pa še to potem, ko bo mami na to spet pripravljena; ko bo odpočita, sita in zadovoljna tudi ona. To lahko V OSNOVI stori novopečeni ati. In če gre še korak naprej, lahko mamici pripravi dišečo kopel, ji skuha večerjo (z otrokom v nosilki – tako kot mora to čez dan početi ona), medtem ko se ona kopa ter ji potem, ko je ona jedla on pa otroka spravil k spanju, zmasira še ramena in ji pove, da je izredno hvaležen, da je ona tako požrtvovalna novopečena mami, ki je svoj vsakdan spremenila v čudoviti in varni svet za NJUNEGA dojenčka. Tako lahko novopečeni ati odlično opravi svoj del starševstva.

Imeti novorojenčka je namreč naporno, ne glede na to, kako lepo je obenem. In če si lahko delimo lepo, si dajmo deliti še napor. Ker je tako prav. In ker je samo tako lahko starševstvo celostno doživetje tako za žensko kot tudi za moškega.

Dunajska_mami_9-del

10.del: KAJ IMATA SKUPNEGA VRTEC IN DIASTAZA REKTUSOV –>

DUNAJSKA MAMI: 8.DEL ; UMETNOST TISTEGA NAJBOLJ NARAVNEGA

<– 7.del: NIČ TE ZARES NE MORE PRIPRAVITI NA TVOJEGA NOVOROJENČKA

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

 

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

Dojenje ni mačji kašelj, pa čeprav tudi maček kdaj s težavo zakašlja. Toda nanj se, podobno kot pri mnogih področjih življenja z novorojenčkom, v resnici ne moreš popolnoma pripraviti. Smiselno je, da si prebereš vsaj eno knjigo, na primer 10 P-jev za uspešno dojenje ali pa se udeležiš enega izmed mnogih predavanj na to temo, zgolj zato, da dobiš OSNOVNI VPOGLED v to vesoljno znanost. Vse ostalo se boš učila sproti. Ob tem je pomembno, da zaupaš v svoje telo in v dejstvo, da mleko je. In tudi bo, v takšni količini in kakovosti, kot ga potrebuje prav tvoj mali DOJENček. Da bi to zaupanje ostajalo v tebi ves čas, tudi takrat, ko vama morda z vajinim dojenčkom ne bo šlo kot po maslu, ti predlagam, da si nekje v predal, ZA VSAK SLUČAJ, shraniš seznam podpornih skupin na Dunaju (MAG 11, 7SternPraxis ali tistega iz tvoje porodnišnice) in svetovalk za dojenje, pa tudi recept za (brezplačno) izposojo prsne črpalke, ki ga prejmeš pri osebnem zdravniku ali lastno črpalko (skupaj s flaško z »naravno oblikovanim cucljem in grelnikom – da bo vse skupaj veliko lažje in manj stresno). Ker dojenje pač ni mačji kašelj…pika.

Aha, še to. Zelo fino se mi zdi, da na Facebook-u obstaja skupina Dojiva.se, v katero se vsekakor vključi in jo imej za rezervo v najrazličnejših situacijah (na primer, ko boš mislila, da gre samo tebi tako težko, ali pa ko boš resnično imela težavo in boš potrebovala izkušnje drugih). To soboto, 5. avgusta 2017, pa se bo pod okriljem administratorjev te skupine, v Mariboru, le slabe tri ure vožnje z Dunaja, odvijal prisrčen dogodek Normalno.je ali z drugimi besedami, FESTIVAL DOJENJA. Dojenje nenazadnje je nekaj najbolj normalnega v ženskem življenju in organizatorji tega dogodka si prizadevajo, da bi o tem osvestili čim več novopečenih in bodočih mamic, pa tudi vseh ostalih ljudi, ki so, če hočejo v to verjeti ali ne, najverjetneje tudi sami v prvih mesecih svojega življenja rasli zato, ker so pridno sesali mamino  bradavico.

 

NA DOLGO:

Dojenje. Tako preprosto izgleda in naravno, toda v resnici je vse prej kot pa enostavno…vsaj na začetku. Podporne skupine za doječe mamice je sicer mogoče najti že skoraj na vsakem vogalu, toda ali se jih boš res poslužila? To je zdaj vprašanje. V nosečnosti namreč, je skoraj vsaka bodoča mami prepričana, da bo dojiti nekako pa že zmogla. Večino pozornosti pri pripravah zato nameni porodu in zdravemu preostanku nosečnosti, dojenje pa ostane nekje ob strani. Tudi sama sem bila prepričana, da se mi o dojenju ni potrebno pretirano informirati. Narava mi je dala prsi zato, da nahranim otroka in otrokom je dano, da ne samo zavohajo, pač pa tudi v temi, če je potrebno, poiščejo vir slastnega obroka. Dojenje mora biti torej nekaj tako naravnega, kot je lulanje, kihanje in zehanje. Poleg tega, pa sem že v nosečnosti vsem glasno zagotavljala, da je dojenje veliko boljše kot hranjenje po flaški, saj imaš hrano za svojega dojenčka vedno s seboj v sveži, topli in povsem sterilni obliki. Ob misli na zakompliciranost uporabe flaške (ki jo je najprej potrebno sterilizirati, nato pa mleko pogreti na ravno pravšnjo temperaturo, ne prevroče, ne premrzlo, da o pripravi in izbiri ravno pravšnje formule sploh ne govorim…), še posebej »na terenu«, sem sama sebi ponosno določila, da bom dojila…in to kolikor dolgo se bo dalo.

In potem se je mali človeček rodil in že v prvih trenutkih svojega življenja odločno prisesal na mojo levo dojko. Mimogrede, izraz dojka mi je strašno smešen, saj me spominja na neko, iz ovčje kože zašito vrečko, iz katere curlja sirotka. Ne vem zakaj. Toda drugega alternativnega izraza za ženske prsi, ko so v dojilni funkciji, v slovenščini nimamo. Joška in ziza sta nekako pogosti v govorni uporabi, a v zapisani obliki delujeta prostaško. Zato ostajam pri izrazu dojka, čeprav me vedno znova, ko svoje prsi opisujem kot dojke, sili na smeh.

Kakorkoli, odločena, da bom dojila, sem se zelo razveselila sesalnega entuziazma svojega novorojenčka, čeprav je bilo samo fizično doživetje precej intenzivno. Ne bom rekla, da je bolelo, saj me v resnici ni, vsaj ne tako zelo kot morda katero drugo žensko in še posebej ne potem, ko sem preživela tako naporen porod… Obetala sem si torej idilični dojilni bonding, ki bo potrjeval moje skromno teoretično znanje, pridobljeno v tednih pred porodom. Ja. Malce pa sem se že pripravila tudi na tem področju, čeprav ne tako, kot bi se morala (bolj v glavi kot pa na papirju). Obiskala sem predavanje o dojenju v 7 Sternpraxis v 7. okraju, ki me je stalo 10€ (in ki se ga je celo udeležil en bodoči ati) in si izposodila knjigo Willme A. K., 10 P-jev za uspešno dojenje. Na predavanju je bilo zanimivo. Izvedela sem o osnovah dojenja (kar sicer niti približno ni bilo vse, kar sem potrebovala kasneje, v resničnem življenju), na primer o tem, da je dobro dojiti najprej na eni dojki in nato na drugi dojki, pa da se otrok sam odstavi, ko ima dovolj (kar sicer avtorica 10-ih P-jev nato v svoji knjigi izpodbija), pa da so kolike stvar odraslih, medtem ko imajo novorojenčki zgolj nerazvito črevesjece, ki jim ob vnosu prve hrane (torej maminega mleka) v začetnih mesecih povzroča občutke nelagodja. Na predavanju je tudi bilo rečeno, da je za doječo mami pomembno, da jé čimbolj raznoliko in da se ničemur ne odpoveduje, še posebej, če je tudi v nosečnosti jedla raznoliko. Enako velja za kavo in kakšen deci vina ob kosilu občasno, ne pa tudi za kajenje in alkohol v »ne butičnih« količinah. Po drugi strani pa je knjiga spet govorila drugače. Predvsem me je svarila pred kravjim mlekom in vsemi izdelki, ki kravje mleko vsebujejo. V resničnem življenju sem sprva kravje mleko uživala v vsem njegovem obilju, ker so tudi prej mlečni izdelki sestavljali 90% mojega jedilnika. Nato so prihrumeli domnevni krči in sem prestrašena opustila kravje mleko, mlečne izdelke, sveže sadje in surovo zelenjavo, jajca, kis, česen in kakav (tudi v obliki čokolade). Krči so se še vedno pojavljali in jaz še danes ne vem, če je zanje resnično krivo kravje mleko…a si ga tudi še vedno ne upam piti. Kavo si tako naredim z Laktosefrei mlekom iz Denn’s-a (sem ugotovila, da je to edina oblika kravjega mleka, ki nima za posledico neutolažljivega joka), sirni namaz za kruh pa izberem kar kozji – je super okusen. Vse ostale izdelke, ki sem jih prej pripravljala z mlekom, sedaj uživam z ovsenim, torej Hafer mlekom (najugodnejše je trenutno prav tako v trgovini Denn’s, pa tudi v DM-u). Še vedno ne vem, ali ima moj način prehranjevanja resnično vpliv na krče mojega dojenčka, ali pa bi se ti pojavljali kljub vsemu. Po resnici povedano, sem preutrujena, da bi se lotevala študija ustrezne diete, čeprav sem obenem prepričana, da bi doječa mamica, če bi ji seveda kdo spisal jedilnik in ji potem še kuhal, morala jesti podobno kot športnik. Z dojenjem namreč ženska porabi tudi do 700 dodatnih kalorij na dan. To pomeni, da se potrebe po energiji pri doječi mamici dvignejo na raven odraslega moškega. Ampak v tem dejstvu je tudi zanka. Namreč, ko boš prestrašena pred dojenčkovimi prebavnimi tegobami s svojega jedilnika izbrisala sadje in zelenjavo (vitamine in vlaknine), mlečne izdelke in jajca (beljakovine), obenem pa boš povsem neprespana »fajtala« skozi dan z novorojenčkom s samodejno porabo sedemstotih dodatnih kalorij, se boš seveda neustavljivo lotila sladkega in mastnega…kaloričnega…zato, ker bo tvoje telo hrepenelo po dodatnem gorivu…seveda takšnem, ki ga sploh še lahko ob vseh »prepovedanih« živilih ješ. Tako se boš, namesto, da bi obljubljeno z dojenjem shujšala, zredila. Toda, rešitev je edino v tem, da si drzneš jesti vse in preslišati grožnje »poznavalcev«, da bo tvoj ubogi otrok zaradi tvoje nepremišljenosti trpel veliko bolj kot bi sicer ali pa, da se lotiš poglobljenega študija o tem, kako lahko ješ zdravo in močnato, brez da bi pri tem uživala živila, ki naj bi torej nagajala črevesjecu tvojega dojenčka. Jaz sem, kot večina drugih mamic, na tem področju zamižala na eno oko (pomeni, da se zadeve nisem globinsko lotila) in preprosto čakam, da bo mimo.

Na predavanju je bilo rečeno še, da se dojenje sicer lahko razvleče, v primeru, da se otrok sam ne odstavi, tudi do dveh ali treh let, če si tudi mami tako želi, ni pa priporočljivo… predvsem zaradi tega, ker se mleko v bistvu tvori iz krvi in zalog, ki so se v mami kopičile v času nosečnosti. Po določenem času teh zalog zmanjka in takrat prične telo za proizvodnjo mleka črpati snovi, kot je na primer kalcij, iz maminih lastnih zalog, torej kosti, kar se v kasnejšem življenju lahko pozna skozi bolezni, kot je osteoporoza. Toda veliko raziskav govori tudi v prid večletnemu dojenju, predvsem v korist otroka. Dojenje kot »znanost« je zato še eno izmed področij, kjer se kregajo tako strokovnjaki kot tudi laiki. Na koncu pa je vendarle pomembno to, kako dojenje doživljaš ti in tvoj otrok in kako ga doživljam jaz in moj otrok.

In jaz ga doživljam zelo drugače od tega, kar sem si predstavljala v nosečnosti. Spet. Še ena stvar, ki je povsem drugačna od pričakovanj, zgrajenih na teoriji iz knjig in predavanj.

Za začetek naj povem, da sem se založila s čajem za dojenje in dojilno blazino kot teoretičnima osnovama za brezskrbno doživljanje tega idiličnega početja. Toda ne eno ne drugo v mojem primeru ni prišlo prav. Kdo bi si mislil, toda prav meni se je zgodilo, da sem že od vsega začetka imela preveč (in ne premalo, kot je to najpogostejša težava) mleka. Mleko je nastajalo v takšnih količinah, da bi lahko, če bi šlo za mlekarno, delavce brez skrbi zaposlili v ruski turnus. Toda tega obilja sem se težko veselila, saj moj ubogi novorojenček ni zmogel tako hitro piti, kot je vanjga brizgalo moje mleko. Zalivalo ga je! Obenem pa mi je dojilna blazina bila bolj napoti, kot pa da bi mi stvari olajšala. Novorojenček, vsaj moj je bil takšen, namreč ni žakeljček, poln krompirja, ki bi ga lahko nastavljal in pristavljal pod koti, ki ustrezajo tebi. Je majhno živo bitje, ki ima tudi samo rado udobje maminega intuitivnega prijema. Z blazino pod njegovim teleščkom so njegova usteca bila ali previsoko ali prenizko ali preveč levo ali pa seveda preveč desno, ko sem ga poskušala poravnati.

Na koncu sem ugotovila, da bi bilo izrednega pomena, če bi v smislu dojenja bila pripravljena predvsem na to, da bom NEKAJ TEDNOV ugotavljala, kako in kaj pomeni najino dojenje in kakšen položaj nama bo na koncu ustrezal. Namreč, po šolsko, pravijo, morajo biti uho, rama in bok poravnani v liniji, otrok pa se mora s trebuščkom naslanjati na tvoj trebuh. To je po šolsko, toda ne nujno najudobneje za vaju. Pri nama do nedavnega to nikakor ni delovalo. In ker sem bila prepričana, da je samo tako ustrezno in na dopuščanje lastne improvizacije nisem bila pripravljena, sem trpela ob vsakem pristavljanju, ki se je običajno pričelo in zaključilo z njegovim, včasih pa tudi z mojim jokom. Potem pa sem končno nekega dne preprosto odložila dojilno blazino v kot, zaprla oči in otroka pristavila k prsim po občutku. Ni bilo niti približno po šolsko – moj »mali« je skorajda sedel na mojih stegnih, z glavo ostro obrnjeno proti dojki in usti na ozko (auč), prisesanimi na mojo bradavico. Jaz sem bila v hrbtu usločena kot polžja hišica, s prsti na nogah pa sem dvigovala svoja stegna in dojenčka na njih višje k svojim prsim. Izgledalo je trpeče in je tudi bilo. Toda delovalo je. Tako sem povsem neidilično, toda končno, lahko pričela v rednih intervalih, brez joka, hraniti svojega mladička. In to je nato trajalo nekaj tednov, dokler se ni pojavila nova težava. Poleg tega, da je mojega majhnega človečka občasno zalilo, kar je bilo zanj izredno frustrirajoče, ga je po novem ob dojenju še na veliko začrvičilo. In tako se je moje, do takrat uspešno improviziranje ponovno sprevrglo v neidilično zgodbo o mučeništvu matere, ki poskuša nahraniti svojega lačnega otroka. Namreč po samo dveh ali treh minutah na videz lepega dojenja, je moj novorojenček zdaj besno jokal in se nato v naslednjih minutah, včasih tudi urah, ni želel več pristaviti. In to ni trajalo kakšen teden ali nekaj dni, kot faza »kreganja na dojki«, ki jo opisuje avtorica 10-ih P-jev. To je kar trajalo in trajalo. In bilo je res mučno, predvsem psihično, ubijajoče, ker otrok zavrača tvojo srčno potrebo po tem, da ga nahraniš, ne samo z mlekom, pač pa tudi s tolažbo. V teh trenutkih sem resnično podvomila v to, da je dojenje nekaj najbolj naravnega. Kako namreč se lahko zgodi, da nekaj najbolj naravnega, nikakor ne steče po naravni poti. Poskušala sem vse. Dojila sem ga leže, stoje, med hojo, na trebuščku, na hrbtu (in jaz na vseh štirih) in nato sem se nekega dne prebudila z vročino in topo bolečino v levi dojki. »Brustentzündung,« je zaključila moja zdravnica po hitrem pregledu. Mastitis, po domače (in strokovno) povedano in seveda ti na misel pridejo krave. Zveni veliko bolj grozeče, kot v resnici je, še posebej, če ga pravočasno odkriješ in zdraviš. Bistveno zdravilo pri mastitisu je dojenje, torej praznjenje prizadete dojke čim pogosteje, k temu pa se, kadar pride do močnejšega vnetja (kar se izkaže z vročino), priložijo še antibiotiki. Ker moj »mali« nad pogostim in vztrajnim dojenjem v teh dneh seveda ni bil pretirano navdušen (če bi bil, do mastitisa sploh ne  bi prišlo, tako pa je dojka bila premalokrat izpraznjena in je zastalo mleko povzročilo vnetje), sem na koncu iz predala potegnila črpalko. Ja, sem. Otrok je bil lačen in povsem iz sebe, iz sebe pa sem bila tudi jaz, vneta ter utrujena od poskusov in prisiljene samotolažbe, da bo že minilo. Aventovo črpalko sem prejela v dar, skupaj z grelnikom za flaške…za vsak slučaj, če bo kdaj potrebno mleko načrpati. No, zdaj je bil ta slučaj. »Poskusimo,« sem sama sebi rekla in se priklopila na črpalko. Bilo je presenetljivo enostavno. Sklepam, da zato, ker s količino mleka in brizgalnim refleksom pri meni ni bilo težav. V petih minutah sem napolnila 125-mililitersko flaško za mojega besnega dojenčka in mu jo ponudila, v obupu in strahu, da nato ne bo več nikoli želel mojih dojk, medtem ko je bil on udobno nameščen v gnezdu iz dojilne blazine in ves jezen, ker ne more v miru jesti. Cucelj je pristal v njegovih ustil nežno, a je bil moj »mali« vseeno nekoliko presenečen. Pa ne za dolgo, najbrž je aroma maminega mleka pridišala in sprožila njegov sesalni refleks. Flaško je spraznil na »eks« (naj omenim, da ima Aventova flaška poseben »naravno« oblikovan cucelj, skozi katerega mleko ne teče, če otrok ne sesa – to uspešno preprečuje preveč posrkanega zraka, pa tudi možnost sesalne zmede zmanjša na minimum). In sedaj sem bila še bolj zmedena. In prestrašena. Kaj, če ga bom zavedno morala hraniti na tak, nenaravni način?! Bilo me je strah, vendar sem hkrati bila srečna, da sem svojega dojenčka lahko nahranila. Odločila sem se, da bom nadaljevala s črpanjem, ampak vedno šele po tem, ko bom poskusila z dojenjem. In tako se je najino »polomljeno« dojenje sedaj še dodatno nalomilo, a sva nadaljevala, kakor da je to povsem normalno. Jaz sem pristavila, on je pil tri minute in se nato upognil nazaj v krču neodobravanja ter pričel jezno tuliti. Potem je bilo na vrsti, v grelniku zagreto, izčrpano mleko iz flaške, ki jo je izpraznil na mah, rignil in se mi zadovoljno nasmejal. Sledilo je novo črpanje, da sem izpraznila »načeto« dojko in shranitev flaške v hladilniku do naslednje priložnosti. Flaško sem svojemu malemu kraljeviču namreč servirala samo, če je pil manj kot pet minut. Pet minut se mi je zdelo, glede na »šus« mleka iz moje dojke v usteca mojega novorojenčka, dovolj časa, za primerno količino obroka. Čeprav, pri dojenju nikoli ne veš, koliko otrok dejansko spije. Toda, ker sem pred porodom prejela v dar tudi tehtnico za dojenčke, sem se ob tedenskem tehtanju vedno znova lahko potolažila, da kljub najinemu akrobatskemu in ekstremno improviziranemu dojenju, moj »mali« še zmeraj raste in se debeli…čeprav veliko počasneje, kot »ta mali« moje dunajske somamice, ki je že od vsega začetka »pridno« jedel kar z obeh dojk na en podoj.  »Nekateri otroci tudi tri minute ne zdržijo. Vedno je lahko še slabše in težje in bolj nezavidljivo,« sem si vsak dan znova prigovarjala. Želela sem vztrajati in se še naprej tolažiti, da je tudi to bila ena izmed stvari, ki bodo minile. Čas z novorojenčkom je poln sprememb in takšnih ter drugačnih faz, ki se pojavijo kdove zakaj in kdove zakaj tudi minejo.

Dunajska_mami_BLOG_8

Nekaj dni zatem, ko je moj dojenček dopolnil tri mesece sem ga v enem trenutku, povsem spontano, pristavila po šolsko, torej trebušček na trebuh in ušesce, ramica in bokec v ravni liniji. Priklopil se je, kakor da bi bil drug otrok in se namestil tako, da je izgledal kot majhen polhec, ki je strašno lačen; mleka in ljubezni. In potem je pričel sesati, z zaprtimi očmi in z zadovoljnim jamranjem, kar se je idilično odvijalo naslednjih deset minut. Flaška in črpalka sta od tistega trenutka pa do danes zato ostali v predalu…v pripravljenosti sicer, a v predalu…in nikakor ne več na kuhinjskem pultu.

Dojenje je torej še ena stvar, na katero se ne moreš povsem pripraviti. Zato si zapomni zgolj naslednje: Na svetu je manj kot 3% žensk, ki zaradi svojega bolezenskega stanja nimajo mleka ali ne smejo dojiti, medtem pa vse ostale ženske mleko imajo, četudi se jim morda na začetku zdi, da ga nimajo ali da ga ni dovolj. Do nedavnega je tudi stroka določenim novopečenim mamicam, ki jim dojenje pač ni steklo prvi ali drugi dan, podajala diagnoze, da nimajo mleka in tako je veliko otrok ostalo prikrajšanih za nujno potreben naravni eliksir. K sreči se je mišljenje in pristopanje k stvari do danes spremenilo in zato mleko zagotovo imaš tudi ti! Ni pa nujno, da bo le-to steklo tako kot po maslu. Toda, če je potrpežljivost glavno vodilo starševstva, mu tukaj, pri dojenju, dodajmo še kanček vztrajnosti in obrestovalo se bo. Mleko bo priteklo, če si ena takšnih kot jaz, pa bo tvojega lačnega novorojenčka celo zalilo v vsem svojem mlečnem obilju. Takrat boš imela drugo težavo; kako tvorjenje mleka ošibiti, namesto ojačati. In če za jačanje mlečnih zalog baje delujejo polenta, lanena semena, laktacijski keksi in sam čaj za dojenje, pa se boš s pretirano proizvodnjo uspešno spopadla z bio metinim čajem in črpalko. Slednjo je sicer dobro uporabljati z zmernostjo, saj pri nastajanju mleka v dojkah velja, da le-to nastaja sproti v takšnih količinah, kot jih novorojenček (ali črpalka) načrpa. Torej, bolj kot dojenček pije (ali črpalka črpa), bolj veselo bo tvoje telo proizvajalo mleko.

Kar je meni strašno zanimivo, je tudi to, da so na prsnih bradavicah posebni receptorji, ki beležijo informacije o otrokovi slini in tako otrokovem zdravju, telo pa na podlagi teh informacij prilagaja hranljivost mleka. Tako se z dojenjem avtomatično pozdravi marsikateri zametek bolezni, ki ga v vsakodnevnem življenju sploh še ni mogoče opaziti. In tako je sestava mleka različna že samo, če se dojita fantek ali punčka, saj potrebujejo punčke (tudi bodoče mamice) precej večje količine kalcija kot na primer fantki.

Ups, pa sem tudi jaz postregla s teorijo. Nisem si mogla kaj, da ne bi s teboj delila teh zanimivih stvari, čeprav, še enkrat ponavljam, je v resničnem življenju pomembno le to, da zaupaš v naravo in dejstvo, da ima vsaka ženska točno takšno mleko in toliko mleka, kot ga njen mali potomec potrebuje za svojo optimalno rast. Tudi ti. In če vama ne bo takoj uspelo udejanjiti čarobnega in idiličnega doživetja, kot ga opisujejo nekatere izkušene doječe mamice, si enostavno reči: »Bova že!« Prišel bo namreč trenutek, ko bo dojenje tudi zate, kakor je sedaj zame, resnično postalo nekaj najbolj naravnega. To bo tudi trenutek, ko boš izgubila tisti čudni občutek, da ne moreš joške (tukaj ta izraz bistveno bolj paše v stavek kot »dojka«, še posebej ob asociaciji na vrečko iz ovčje kože) izvreči na plano kar vsepovsod. In končno bosta s tvojim dojenčkom opremljena za življenje tudi izven domačega brloga. Na primer v parku, na klopci na Mariahilfer Straße, na eni izmed vrtnih garnitur v Ikeji, na visoki klopi v Vapianotu, v dojilnem kotičku v Leinerju, v kabini za preoblačenje v H&M, na sprednjem in zadnjem sedežu v avtu ter na Schnellbahn-u. Zadeva bo še enostavnejša, če si boš nakupila te majice in v vsem skupaj našla lepoto tistega najbolj naravnega dejanja, ko mami nahrani svojega otroka.

NASLEDNJIČ: O tem, kje lahko svoje mesto najde novopečeni ati in o pregledih pri dunajskih zdravnikih

9.del: O NOVOPEČENIH ATIJIH IN AVSTRIJSKIH PEDIATRIH –>

DUNAJSKA MAMI: 7.DEL ; NIČ TE ZARES NE MORE PRIPRAVITI NA TVOJEGA NOVOROJENČKA

<– 6.del: PAPIROLOGIJA KOT DEL VSAKDANA Z NOVOROJENČKOM

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

 

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

Nihče ti v bistvu ne pove resnice. Pa ne zato, ker ti jo želijo prekriti, pač pa preprosto zato, ker so pozabili, kako v resnici je. Ali pa so že vse svoje življenje zvesti napisani teoriji in nimajo resničnih izkušenj. Kakorkoli že, edino na kar se lahko pripraviš je to, da bo novo življenje veliko bolj intenzivno od vsega, kar si lahko v tem trenutku predstavljaš “na suho”. Intenzivno bo fizično, psihično, predvsem pa čustveno…brez prestanka, 24 ur na dan in 7 dni v tednu. Toda minilo bo. Umirilo se bo. Prevladala bo ljubezen, ki se skriva globoko v vas vseh treh. Zagotovo! In to je edino, kar je smiselno shraniti v svoj miselni opomnik za prihajajoče trenutke, ki jih bo morda včasih izredno težko prenesti. Imej v mislih, da je otrok povsem nov. Ne pozabi pa niti, da sta v vlogi staršev nova tudi vidva.

NA DOLGO:

Ne glede na to, kakšen porod je za teboj, ni to nič v primerjavi s trenutki, ki prihajajo. Mnoge nosečnice se ujamejo v zanko, tudi jaz sem se, ko menijo, da so zadnje dni nosečnosti in porod, ne glede na to kakšen že bo, vrhunec projekta »Imela bova otroka«. NITI SLUČAJNO. To je zgolj prehod, bolj ali manj dramatičen, nenazadnje prihaja na svet novi človek, ki je kot čudež nastal znotraj ženskega telesa, pa vendar je zgolj prehod v novo zgodbo, ki se prične z vso svojo veličastnostjo takoj, ko ta pomečkani, topli in mehki novi človek naredi prvi vdih na tem svetu. In potem izusti še krik ali dva, ki se elegantno prelijeta v težko pričakovani jok. Ta je v teh trenutkih še kako zaželen in razveseljujoč, toda to je tudi edini čas, ko je jok našega novorojenčka nekaj prečudovitega. Že zelo kmalu postane namreč nekaj najbolj zastrašujočega, pa čeprav si si v nosečnosti sama sebi zagotavljala, da veš, da dojenčki jočejo in da veš, da so včasih neutolažljivi in seveda, da boš vse to lepo zmogla. Ravno zato, ker veš.

Ko so me nekaj ur po porodu prestavili v “bivalno” sobo in poleg mene položili mojega dojenčka, se mi je sprva zazdelo, da ga sploh nisem rodila in da so mi ga v bistvu dodelili: »Tako, gospa Monrue, ta pa pride k vam živet, čestitamo!« Končno je bil tukaj, ob meni. O tem trenutku sem, proti koncu nosečnosti, sanjala že tako dolgo in tako intenzivno, da je bilo vse skupaj, potem ko se je uresničeno dogajalo pred mojimi očmi, nekako prazno. Pa v resnici sploh ni šlo za praznino. Šlo je za preobremenjenost mojega čustvenega, psihičnega in fizičnega sistema, ker je v bistvu rojstvo otroka (to zdaj razumem), nekaj, kar je nemogoče dojeti v realnem času, torej, ko se zgodi. Sploh, če je porod težek in dolg in poln vzponov in padcev. Moraš se najprej odpočiti. Fizično in miselno, šele nato lahko pričneš čutiti. Dokler se ne odpočiješ, utegnejo namreč občutenja temeljiti bolj na v naprej zamišljenih slikah kot pa na realnosti.

In tako sem kot izčrpan dirkalni konj, po sedemnajsturni dirki, ležala na dodeljeni postelji, z megalomanskim vložkom med nogami in rahlo vrtoglavico, ter zrla v bitje, ki naj bi pred nekaj urami prišlo iz mene. Povsem drugačen je bil ta mali človek od tistega, ki sem si ga predstavljala. Bil je sicer zelo prisrčen, kljub dolgi poti na ta svet namreč ni bil nič »zvit« in »potlačen«, pa vendar mi je bil nekako tuj. Nisem se ga mogla nagledati…in načuditi. To je bil moj otrok. Ta otrok torej, ki je bil devet mesecev v meni, zdaj pa je pred mojimi očmi, razgaljen, takšen, kot je pač bil skreiran po naravni poti….in ne takšen, kot sem si ga zamišljala. Zavit je bil v brisačo, s katero sem kakšen teden pred porodom spala, da bi dojenček lahko vonjal poznani vonj takoj, ko se rodi, in njegov drobni nosek je bil posejan z belimi mozoljčki, ki so kvarili idealnost celotne slike. Spal je in se prebujal za nekaj sekund. Kar se je pri meni zapisalo kot neprecenljiv spomin, je bilo njegovo zehanje, ki mu je sledil majhen jokec – posledica nenavadnega, tujega občutka ob zehanju. Ves čas sem si govorila, da je on povsem NOV in da je novo prav vse, kar se v teh trenutkih dogaja tudi zanj. Občutek brisačinih cufeljčkov na novi koži, občutek rumeno-bele svetlobe na novih vekah, občutek nenehnega mešanja vonjav v novih nosnicah… Občutek predirljivega (in ne več pridušenega in donečega) maminega glasu v novih ušesih. Mnoge od teh novosti (vključno z zehanjem) so v mojem novorojenčku, po povsem naravni poti, pritiskale na sprožilec za jok. In mene je bilo tega takrat groza. Kako bom pomirila mojega jokajočega dojenčka, če se kakšen jokec slučajno spremeni v veliki neutolažljivi jok, o kakršnem sem prebirala v knjigah ali poslušala od tistih novopečenih staršev, ki so po tej poti hodili že nekaj mesecev. Bilo me je strah, da ga pri premikanju ne bi poškodovala…tako majhen je bil, tako mehki in tako ranljiv…jaz pa tako izmučena in tako nesigurna vase. In zato sem ob vsakem malem jokcu pričela takoj peti uspavanko in svojega novorojenčka nežno vleči za ušesne mešičke. To ravnanje je bilo verjetno zelo čudno, a hkrati povsem intuitivno – nasvetov iz knjig se v tistih trenutkih, ko se je izčrpanost mešala s povsem novim življenjem, nisem spomnila. Pravzaprav niti ne vem, če sem kdaj kje v kakšni knjigi zasledila konkretne odgovore na vprašanje o tem, kako potolažiti nekaj ur starega človečka. Kakorkoli že, delovalo je, za kratek čas sicer, do naslednje novosti, toda delovalo je. To pripisujem dejstvu, da je tudi vlečenje za ušesne mešičke za mojega novorojenčka bilo nekaj novega, a kar je še pomembnejše, uspavanka mu je bila že poznana. Nekje od dvajsetega tedna nosečnosti naprej namreč, sem na svoj trebuh, zmeraj pred spanjem, položila Ferdinanda – rdečega lisjačka iz Ikeje, ki ima sposobnost igranja uspavanke, če ga potegneš za rep. To se je resnično obrestovalo in se v bistvu še danes.

DunajskaMami_Blog

Pa vendar. Bila sem izčrpana in želela sem spati…vsaj do večera, če ne raje do naslednjega dne. Šele, ko bi se krepko naspala in nato osvežilno stuširala, šele nato bi se v resnici bila pripravljena soočiti z malim človekom, ki je prišel iz mene. Zveni sebično in povsem nematerinsko. Toda, po drugi strani človeško. Ultimativna ugotovitev, ki se mi je porodila v glavi ob tem spominu pa je: STARŠEVSTVO JE PRAVZAPRAV NENEHNO ZDRUŽEVANJE POTRPEŽLJIVOSTI Z NESEBIČNOSTJO, V VSAKODNEVNEM ŽIVLJENJU…DO KONCA ŽIVLJENJA. In to ti postane jasno takoj, ko več ne moreš narediti tako, kot bi ustrezalo samo tebi. Na primer takoj zatem, ko se skoraj ubiješ od napora, da bi rodila otroka in bi se ti potem prilegel človeški počitek. Nema! Začnete »ab sofort«, vaš novi mali človek vas čaka!

»Ponudite mu dojko, vedno ko bo buden,« je eno najznačilnejših prvih vodil, ki jih prejmeš kot novopečena mami. Dojka – odrešiteljica!!! V to si prepričana, ker si o tem toliko prebrala in slišala, da se ti vse drugo zdi povsem nenaravno. Pa se je pri nama z mojim novorojenčkom hitro, z velikimi maslenimi črkami, izpisalo še drugo Veliko spoznanje frišnega starševstva in sicer: NIČ NE BO TAKO, KOT BOŠ MISLILA, DA BO. Čeprav je moj otrok že prvih nekaj minut svojega življenja odločno pokazal, da je nesporni pripadnik družine sesalcev, pa nekako »dojka-odrešiteljica« pri nama ne deluje. Če bi moj otrok znal govoriti, bi zagotovo pojasnil, da je dojka v njegovem življenju zato, da je on sit…in ne zato, da bi mu jo porinila v obraz vedno, ko je nezadovoljen z življenjem ali pa celo vedno, ko je buden. In tako je pri nama dojka odrešiteljica le takrat, ko smo zelo lačni ali žejni. Toda tudi do tega, smo nekako morali priti. Vsi trije. Namreč najin otrok nama, to z dojko, nikoli ni zares pojasnil z besedami…zgolj pokazal je z različnimi odzivi v danih situacijah. In bolj kot sem jaz nanj želela aplicirati svojo priučeno teorijo, bolj me je on, ki je seveda povsem intuitivno bitje in mu je seveda malo mar za mamino načitanost, silil v to, da tudi jaz v sebi poiščem izvorno materinsko intuicijo in interpretiram njegov jok, njegove grimase, njegove gibe v nam vsem trem razumljivo govorico, s katero se bomo pač naslednjih nekaj mesecev sporazumevali. In prav to obdobje prvega učenja o novem življenju je nekaj, na kar te nihče ne more pripraviti. Tukaj gre namreč za stvari, ki jih je nemogoče ubesediti. Gre za stvari, ki so kot starodavna modrost shranjene nekje globoko v nas in do katerih se je pravzaprav potrebno dokopati s poslušanjem samih sebe. To pa je nekaj, česar več ne znamo. Ali pa vsaj ne načrtujemo, dokler smo polni teoretičnega znanja in nasvetov knjig, forumov in tistih z izkušnjami.

Kot sem že zapisala v prejšnjih delih te napete ( 🙂 ) dunajske zgodbe, sem porodnišnico zapustila še isti večer. Izkoristila sem možnost ambulantnega poroda, zaradi česar mi je nato v prvem tednu po porodu pripadala pravica do obiska moje babice, hebamme (zdaj je prišla na vrsto tista druga, Beate, ki jo v celoti plača WGKK), najmanj štiri dni zaporedoma in nato še po potrebi. Torej moj Wochenbett, kakor se imenujejo prve dni po porodu, je potekal v prijetnem in ljubečem okolju najinega domovanja in ob vsakodnevnih obiskih hebamme Beate, ki nama je pokazala osnove ravnanja z novorojenčkom, njegovim grozeče štrlečim štrcljem, pod katerim se je skrival bodoči popek (mimogrede, popek lahko čistiš in celiš kar s svojim mlekom – neverjetno, ampak preizkušeno in deluje!), ter mi svetovala, kako naj ravnam s svojimi prelepo napetimi “nastavki” za hranjenje malega človečka. Tretji dan (no, vsaj to je bilo kot po knjigi), se je v mojih prsih resnično nabilo mleka, da bi z njim lahko nahranila celo porodnišnico dojenčkov, in potrebno je bilo masirati in iztiskati, ker moj novorojenček ni zmogel iz nežnega kolostruma, ki je prvi in drugi dan tekel v kapljicah, kar tako preklopiti na slapove polnomastnega mleka, ki ga je želelo ne samo nahraniti, pač pa tudi okopati v svojem obilju. Seveda me je zmedlo, saj sem do tistega trenutka poznala zgolj »težavo« s premalo mleka, o preveč namreč nihče ne govori. Pa bom o dojenju, ki je zame še zmeraj nekaj ne povsem lahkotnega, napisala več v naslednjem zapisku. Predvsem zato, ker iskreno menim, da je v prvih dneh dojenje le delček »groze«, ki jo sicer prinese nezadovoljstvo malega človečka. In še preden me vse »že-dolgo-mamice« sedaj obsodijo, da uporabljam pretežke besede za opisovanje prvih dni z dojenčkom in da tako strašim »postale-bomo-mamice« naj povem, da je ravno v tem problem. Nihče ne pove na glas, da so prve dni z dojenčkom lahko grozne. In to besedo uporabljam zato, ker se novopečena mami in ati naenkrat znajdeta v novi zgodbi, o kateri so vsi govorili samo z navdušenjem in olepševalnicami, zanju pa je resnično novo življenje predvsem polno joka, kakca (v različnih barvah in teksturah seveda) in bolečega srkanja mleka iz mamice vsako uro ali dve v dnevu. To so dnevi, ko se mali človeček smeji zgolj v spanju, ko je buden pa mu ni povsem jasno, ne da sta novopečeni ati in mami njegova starša, ne da mu ves čas želita samo najboljše, ne da je tisto, kar ga je pravkar do krvi popraskalo preko lička, v bistvu njegova lastna roka, torej on sam. Novorojenčku nič ni jasno…novopečenima staršema pa še manj. Vse, kar vesta v tistih trenutkih je, da je obljubljenega lepega v prvih dneh bolj malo, da ni prestanka v »jesti-previti-spati« vzorcu, ki naenkrat prevlada v njunem življenju, in da sta se presneto premalo pripravila na vse skupaj. To zadnje je seveda nerealna misel, ki nastane povsem logično potem, ko človekov um samodejno izvede analizo »soll-ist« (tako bi naj bilo/tako je). Znanstveno so že pred časom dokazali, da hormoni poskrbijo, da ženska kar lepo sproti pozablja na tegobe nosečnosti, nato na bolečine pri porodu in kako da ne, potem tudi na kaos, ki vlada v prvih dneh z dojenčkom. In zato vama bodo ne-več-tako-frišni starši zagotavljali, kako je z dojenčkom lepo in idilično in čarobno, vidva pa bosta potem, ko bosta doživela povsem drugačno izkušnjo mislila, da je z vajinim dojenčkom in seveda z vama kot staršema nekaj hudo narobe. Čisto zanič starša se bosta zdela sama sebi…zato, ker drugim je bilo idilično, vidva pa nekako te idile, v življenju z vajinim novorojenčkom, ne najdeta. »Kaj počneva narobe???« se bosta panično spraševala, medtem ko bo mali človeček kričal na ves glas na previjalni mizi ali v vajinem naročju in se ga ne bo dalo potolažiti…niti s petjem, niti s čudežno dojko, niti s kapljicami proti krčem. In ti občutki so v resnici precej grozni.

Prvi teden je sicer pri nas še nekako šlo. Naš »mali« je bil verjetno (za nazaj) utrujen še od svoje dramatične poti iz mene in je zato veliko spal. Toda potem, ko naju je hebamma Beate zapustila s pomežikom in prijaznim stavkom, da bo vse lepo in naj vse sprejmeva kot normalno, se je realnost šele začela. In prav takrat so v moje virtualne nabiralnike priletela tudi radovedna povpraševanja mojih dragih o tem, kako vendar sem, kako sva in kako je … v naši novi zgodbi…ker se namreč nič ne javljava…in če je vse v redu… Uf, takrat je bilo življenje kot rafting izkušnja in šele, ko so se valovi nekoliko umirili, sem lahko podala odgovor:

»Vsak dan začenjamo znova in vsak dan prinese izzive in radosti, ki si jih, dokler nisi del te zgodbe, niti zamisliti ne moreš. Ne moreš!

No, pa začnimo pri meni. Dva šiva, ki sta me prvih deset dni nekoliko “vezala” tam spodaj sta že zdavnaj preteklost in tudi prebavne težave so se uredile v manj kot dveh tednih. Toda fizične “tegobe” so bile zanemarljive proti tistim čudnim občutkom, ki so se pojavili v mojem psihičnem počutju. Nikakor ne morem mimo največje zmote, ki jo doživi najbrž večina novopečenih mamic in sicer o tem, kako je porod zaključek »napornih« dni, ki jih prinese konec nosečnosti. Ha ha. Takoj, ko rodiš otroka se prične novo življenje – njegovo življenje…in ker je živ, seveda hoče živeti. In tako je porod, ne glede na to, kako intenziven, naporen ali čudovit je, v vsakem primeru ZAČETEK in ne konec. Priznam, prvi dnevi z malim Filipom, so me vrgli na rit, me na tleh še malo pohodili in nato pustili nekaj časa ležati v nastalem kaosu. Saj sem vedela, da dojenčki jočejo, ker drugače ne morejo komunicirati o svojih potrebah, pri katerih pa so seveda povsem odvisni od staršev. Lačen, žejen, kakat, prdat, vroče, mrzlo, tišči, zaspan, osamljen… vse to se pove z glasnim, do zelo glasnim, jokom in ti, novopečeni starš, seveda moraš razumeti, kaj točno ta mučeniški krik pomeni…po možnosti čimprej, saj lahko sicer oglušiš in se sesuješ od luzerskega občutka nemoči. Poleg tega pa je potrebno otroka hraniti iz svojega telesa (in ne iz hladilnika), in ne glede na to, kako naravno bi naj to bilo, v nekaj dneh ugotoviš, da je zadeva vse prej kot pa enostavna in ena tistih, ki stečejo same od sebe.

Seveda zelo kmalu pridejo tudi, že v nosečnosti obljubljeni, krči – torej zastoji zraka v razvijajočem se črevesju. Sprva si misliš, bom že, vendar te že prvo soočenje s to resnično pošastno nadlogo ubije. Majhen obrazek se skremži do obisti, prične kričati in se zvijati, kakor da je pojedel strup, in že v nekaj sekundah celotno telo tvojega mehkega ljubega dojenčka pomodri in postane tako vroče, da mu seveda od sile takoj izmeriš vročino. K sreči ni preko zgornje meje, je pa zelo blizu, ker se mali fantek napenja in krči in želi, da nekaj narediš, da bo minilo, ti pa nimaš rešitve. Cartaš ga, ga obračaš, božaš po trebuščku, “kolesariš” z njegovimi krčečimi se nogicami… NIČ NE POMAGA… razen čas. Ko mine nekaj minut, včasih kakšno uro, krči popustijo. Včasih temu botruje glasno pokakanje ali pa nekaj povsem “odraslo” zvenečih prdcev in oddahneta si tako ti kot otrok. In potem je v redu…dokler se ne začne znova. Nato seveda dobiš milijon nasvetov povezanih z dojenjem in prehrano. Strokovnjaki (babica in svetovalka za dojenje) svetujejo, da se ničemur ne izogibaš, izkušeni starši pravijo, da ne jej mleka, ne jej jajc, ne jej surovega sadja in zelenjave, ne jej kislega, ne jej stročnic, ne pij gaziranih pijač, kave in seveda izogibaj se sladkemu in drugim ogljikovim hidratom…. KAJ POTEM SPLOH LAHKO DOJEČA IN UTRUJENA MAMICA SPLOH ŠE JÉ?? Knjige pa dodatno naložijo še obvezno podiranje kupčka po vsakem dojenju, akupresurno masažo stopal in masažo trebuščka po posebnih tehnikah, predlagajo tudi aroma terapijo in pitje kamiličnega ali komarčkovega čaja. Z vseh strani dobiš še tisoč predlogov za takšne in drugačne kapljice, umetne in homeopatske. Ker so krči tvojega ljubega nebogljenega dojenčka resnično ena najhujših izkušenj tvojega življenja, seveda preizkusiš vse. Odpoveš se skoraj vsej hrani, nabaviš kapljice, piješ čaj, masiraš stopalca in trebušček ter vztrajaš dokler malo bitje po vsakem dojenju ne rigne – bolj kot rigne, bolj zmagoslavno se počutiš! Pa vendar, dneva brez krčev ni. Vedno so del vsakdana in vedno bodo, dokler se pač majhno črevesjece ne bo razvilo do te mere, da bo znalo neboleče upravljati z odpadnim materialom. Prej kot se s tem sprijazniš, lažje je – čeprav nikoli ni povsem lahko. Nekje sem prebrala, da se naši dojenčki rodijo 3-4 mesece “prehitro”, kar se nato odraža predvsem na teh težavah prvih tednov, ko se morajo tako otročki kot starši soočiti z neprijetnimi občutki “nedelujočih” sistemov. Seveda bi 3-4 mesece dlje v maternici pomenilo za porod povsem preveliko glavo in še kaj drugega… hmmm, pa naj bi vse to bilo NARAVNO.

Ravno to z “naravnim” je zanimivo. Vso nosečnost sem bila prepričana, da če bom vse skupaj dojemala kot naravno in dopustila, da se stvari odvijajo čimbolj po lastnem ritmu, torej tako, kot je mišljeno po naravnih danostih, bo vse v redu. Moj otrok bo zadovoljen in doživetje poroda, dojenja in materinstva bo izjemno izpolnjujoče in radostno. No, nič od naštetega ni bilo radostno, še manj pa izpolnjujoče. To so še pred kratkim bili moji občutki in nemoč ter obup v meni, ker zadeve niso radostne, sta me skoraj pahnila v tisti “baby blues”, o katerem so me svarili še pred porodom.

K sreči pa me je še pravočasno doletelo pomembno spoznanje, s pomočjo katerega sem babyblues-u dala focn. In sicer, nekega večera sem ugotovila, da sem v nosečnosti povsem narobe interpretirala pomen “naravnega”. Namreč, zamišljala sem si, da naravno pomeni, da bo vse idealno, tako kot v knjigi, ker narava pač vedno poskrbi, da se stvari uredijo same od sebe. To je seveda res, toda pozabila sem, da sem na tem področju ena izmed teh “stvari” tudi jaz sama – mama. Stvar, ki se mora urediti, sem torej tudi jaz. Naravno je namreč, da mama zavestno najde v sebi potrebno potrpežljivost in tisto brezpogojno ljubezen in nato poskrbi za nebogljenega dojenčka, ki povsem v prvih tednih potrebuje njeno bližino in skrb za svoje normalno delovanje in privajanje na novi svet. Naravno je torej, da me otrok potrebuje bolj, kot sem si to lahko zamislila v preteklosti. Zato, ker te otrok tudi kasneje potrebuje bolj, kot pa te je ali te bo potreboval kdorkoli drug v življenju. In starševstvo je brezpogojno in požrtvovalno dajanje. Moraš se (pre)dati, ker je to v bistvu naravno. Enako se moraš predati rojevanju, ne glede na to, kako nenaravno naporno in nemogoče se zdi v tistih trenutkih. Moraš se predati dojenju, ne glede na to, kako boleče in izčrpujoče in zakomplicirano je sprva. In moraš sprejeti otrokov jok, ko kriči ves rdeč in trpeč v bolečinah zaradi ujetega zraka v črevesju. To je del človekove zgodbe o začetkih in prelomnih trenutkih. Vsak trenutek, ki se ti zdi naporen, je v bistvu naporen zato, ker si zadeve predstavljamo povsem drugače, povsem ne v skladu z naravnim. In na to drugačnost in naravno pristnost, ki se pojavi v teh izjemnih trenutkih, mi sodobni ljudje nismo pripravljeni. Svet v katerem živimo, nas je že zdavnaj prisilil, da smo se navadili nekakšne sebičnosti in enostavnosti življenja, ki je tako vse prej kot pa naravno. Toda prav v trenutkih starševstva ti narava predstavi svojo resnico. Surovo, toda v svoji celostni podobi neskončno lepo. In ta kontrast najbolje opiše moje doživljanje prvih dni in tednov s Filipom. On je povsem NOV. In jaz sem tu zanj, da sem ob njem, ko ga narava uči o življenju.«

Saj na koncu se nekega dne res zbudiš v novo jutro in naenkrat nič ni več tako grozno, kot je bilo še včeraj. Toda ta trenutek, mimogrede, pri meni je ta prelomni trenutek prišel po pretečenih šestih tednih, se ne zgodi, ker bi se karkoli izven tebe spremenilo….na primer otrok. Ne. Dejansko groza in občutek nemoči, ki sta te še včeraj dušila, izgineta zato, ker končno sprejmeš stvari takšne, kot so. TO JE KLJUČNO. Otrokov jok sprejmeš kot način komunikacije, svojemu ravnanju pa končno priznaš olajševalne okoliščine, ker si samo človek, ki ima edinstvenega dojenčka, takšnega, za katerega navodila še niso napisana. Sprejmeš pot starševstva, ki je prepredena z izzivi in vzponi in seveda tudi padci, toda pri tem upoštevaš, da TE NIČ NE MORE PRIPRAVITI NA TO NOVO ŽIVLJENJE. In zato si naenkrat oprostiš, ker ne veš vedno, kaj storiti, ko mali človeček kriči in hoče, da nekaj ukreneš. Dovoliš si, da ga kdaj pihneš mimo, ker je pot starševstva v resnici pot poskušanja in sprotnega učenja. Prav tako, kot bodo to že čez nekaj mesecev za tvojega dojenčka PRVI KORAKI. Postaneš suveren pripadnik svetovne skupnosti staršev, v kateri vsak iz izkušenj ve, da otroci včasih jočejo tudi zaradi stvari, ki se jih v tistem trenutku ne da rešiti. In, da vse tegobe MINEJO. Pa tudi, da je (to je eden najbolj priljubljenih stavkov frišnih staršev) EDINA STALNICA V STARŠEVSTVU TO, DA SE VSE SPREMINJA.

Stvari ti postanejo NARAVNE. In ne plašijo te več. Takrat pa se zgodi tudi to, da te v enem trenutku majhen človeček pogleda globoko v oči, tako globoko, da njegov pogled začutiš kot dotik v srcu. Potem razširi svoja majhna usteca brez zobkov v širok nasmešek in takrat dojameš, da je ta otroček v resnici tvoja najlepša, najbolj kompleksna in najbolj edinstvena stvaritev na svetu.

NASLEDNJIČ: O umetnosti tistega najbolj naravnega – dojenja

 

8.del: UMETNOST TISTEGA NAJBOLJ NARAVNEGA –>

DUNAJSKA MAMI: 6.DEL ; PAPIROLOGIJA KOT DEL VSAKDANA Z NOVOROJENČKOM

<– 5.del: SVA ŠLA RODIT

Blog o tem, kako na Dunaju preživeti nosečnost, porod in frišno starševstvo.

 

IMG_0324

Piše: Maja Monrue

NA KRATKO:

Čeprav je praviloma čas po porodu namenjen predvsem bondingu in spoznavanju, pa tudi počitku (kolikor si ga je pač mogoče izboriti), pa je na Dunaju tako, da te že zelo kmalu povabijo na pot po uradih. Prične se pri pridobivanju rojstnega lista, ki ga dvigneš na upravni enoti (Standesamt-u) tistega okraja, kjer se je otrok rodil. Rojstni list je možno dvigniti najhitreje 3 dni po rojstvu otroka, pomemben pa je zato, da boš lahko v naslednjih tednih uredila tudi vse ostalo. Na primer otrokov osebni dokument (ki ga pridobiš na eni od upravnih enot v Sloveniji ali na slovenskem konzulatu) ter Anmeldebescheinigung in s tem nato porodniško nadomestilo imenovano Kinderbetreuungsgeld (v nadaljevanju KBG) ter otroške dodatke imenovane Familienbeihilfe. KBG urejaš na zavarovalnici (npr. WGKK), Familienbeihilfe pa na Finanzamt-u. Pri tem je pomembno, da veš, da Karenz in KBG nimata veliko skupnega. Karenz je namreč zgolj imenovanje uradne odsotnosti od dela, zaradi skrbi za otroka, kar urejaš izključno z delodajalcem, medtem ko je KBG finančna podpora, ki se novopečenim staršem izplačuje s strani zavarovalnice, pod določenimi pogoji.

Poleg rojstnega lista bosta za urejanje pridobitve finančnih nadomestil, kot že rečeno, potrebovala še svoj, partnerjev in otrokov osebni dokument, Meldezettel (potrdilo o prijavi stalnega bivališča), Anmeldebescheinigung (registracija v mestu Dunaj) ter obvestilo, ki ga prejmeš v zvezi z Wochengeld-om, če ga prejemaš. V prvih treh tednih po porodu boš po pošti prejela tako omenjeno obvestilo o Wochengeld-u kot tudi poziv iz Finanzamt-a za dopolnjenje podatkov v zvezi s pravico do otroških dodatkov, na podlagi katerega ti bodo potem, ko jim vrneš dopolnjeno vlogo, izdali odločbo o pravici in višini otroških dodatkov. Tako Kinderbetreuungsgeld kot Familienbeihilfe boš v celoti lahko uveljavljala le, če na Dunaju živiš stalno. E-card za svojega novorojenčka bosta prejela avtomatično, po pošti. Zavarovan bo po tebi kot mami.

NA DOLGO:

Moj porod je bil epski, vendar pa sem se kljub temu odločila, da porodnišnico zapustim še isti večer. Hrepenela sem po udobju lastnega dišečega doma ter zavetju novopečenega atija, ki je zame poskrbel veliko bolje kot sestre v porodnišnici. Skuhal je mojo najljubšo jed, pocartal najinega novorojenčka, da sem se lahko osvežila v domači kopalnici in nato zaspal skupaj z nama v veliki postelji kot ata medved – zaščitnik.

Idilično, kolikor je lahko bilo v teh prvih urah in dneh, se je kmalu moralo zaključiti s prvo formalnostjo, ki je bila nujna in temeljna za nadaljnje dunajsko življenje z novorojenčkom. Potrebno je bilo obiskati Standesamt v 13. okraju, kjer se je sicer nahajala naša porodnišnica, St. Josef Krankenhaus. Na dan poroda so namreč iz omenjene porodnišnice na omenjeni urad poslali podatke o rojstvu našega sina in tako nas je na uradu že čakal rojstni list. Najhitreje v treh dneh in najkasneje v enem tednu od poroda, je potrebno na Standesamt-u okraja porodnišnice dvigniti rojstni list. V kolikor sta novopečena starša poročena, lahko mamica pooblasti očeta, da dvigne rojstni list otroka sam, toda če nista poročena, mora mamica, ne glede na utrujenost, zraven. Ni najbolj prijetno, še posebno, ker je, kot na vsakem uradu, vedno potrebno čakati in to v dneh, ko se z novorojenčkom še lovita tako pri spanju kot pri dojenju. Toda ob tej priložnosti je moč urediti tudi priznanje očetovstva in prijavo prvega stalnega bivališča za novorojenčka.  In smo šli, z lupinico, plenicami ter tetra krpami, s katerimi si bom naredila zasilni šotor, ko bo potrebno dojiti v čakalnici, na pot prve poporodne formalnosti. Ko sva v trinajstem okraju končno našla urad in nato končno še sprejemno pisarno za prijavo rojstev, so naju vprašali, če imava vse potrebne dokumente, in sicer: Mednarodna rojstna lista obeh (izdana po dunajski konvenciji), Meldezettel obeh, osebni dokumenti obeh in odpustnica iz porodnišnice (včasih kje komplicirajo in zahtevajo še potrdilo o državljanstvu, ki ga je seveda potrebno predložiti v sodnem prevodu – dobro je torej prej poklicati na izbrani urad in preveriti).

»Je bil kdo od vaju prej poročen?« je resnobno vprašala delavka za pultom. Najprej sva malo pomolčala, nato pa sem jaz priznala, kot zločinec skesano prizna zločin: »Ja, jaz, zakaj?«. »Ja v tem primeru pa boste morali prinesti še sodno preveden poročni list in odločbo o ločitvi,« je hladnokrvno pojasnila delavka. Okoli vratu me je zadrgnila nevidna kača in prebledela sem. Bilo je nemogoče, da bi sedaj hodila v Slovenijo, iskala že zdavnaj pozabljene listine, jih sodno prevajala in se nato ponovno vračala v to sprejemno pisarno. To sva ji seveda poskušala pojasniti, pa naju je hitro prekinila in rekla: »Povejte to v naslednji pisarni. Morda bodo oni vedeli, kaj storiti. Jaz samo sprejemam potrebne dokumente.« Srce mi je pričelo živčno utripati, saj je izgledalo, kakor da sva se že na začetku formalnih poti zaletela v zid. In takrat je zajokal še novorojenček, ki ga takrat še nikakor nisem mogla biti navajena. Bil je lačen. Jaz pa nervozna. Vseeno sem si s pomočjo novopečenega atija naredila šotor iz krp in dojila v kotu čakalnice, nasproti avtomata s Coca-Colo. Prav videla sem naju, kako brezupno drviva proti zidu, v katerega se bova zaletela… No, pa se nisva. V naslednji pisarni, v katero so naju poklicali po tri četrt ure nemirnega čakanja, naju namreč nihče ni več vprašal o tem, ali je bil kdo izmed naju že poročen. Midva pa tudi nisva tega obelodanjala na lastno pobudo. Čeprav sem čakala vprašanje sleherni trenutek sedenja v tisti drugi pisarni, ga ni bilo. Gospod je povedal, da bova sedaj prejela rojstni list za najinega novorojenčka in sicer avstrijskega in mednarodnega. Prav tako bova prejela novorojenčkov Meldezettel, novopečeni ati pa bo tudi podpisal priznanje očetovstva. Nato so naju še za nekaj napetih minut poslali čakati v čakalnico in naposled je praktikantka na hodnik, ker je moj novorojenček spet bil z menoj v dojilnem šotoru, prinesla vse obljubljene listine. Še nekaj podpisov in že sva v roki držala prve novorojenčkove dokumente. Uff, bilo pa je napeto!

Tako. Imava osnovno potrdilo vsakega človeka o obstoju v sodobni družbi – rojstni list.
Zdaj je bil čas, da se lotiva priprave vlog za KBG in Familienbeihilfe. Ker sem tudi na tem področju bila več kot pripravljena, tako sem si vsaj mislila, sem si že v času nosečnosti uredila elektronski podpis (Handy Signatur), ki ga je mogoče pridobiti na WGKK ali na Finanzamtu (ampak zanj potrebujete potni list). Prebirala sem namreč obljube na uradnih straneh mesta Dunaj, kako super enostavno lahko novopečeni starši uredijo vse papirje kar od doma. To ni povsem res.

Za KBG sem torej aktivirala svoj elektronski račun in pričela izpolnjevati vlogo (Antrag auf Kinderbetreuungsgeld). Nekako sem bila prepričana, da bodo vlogo obravnavali, podobno kot v Sloveniji, v naprej, ne glede na to, da ne bom takoj priložila vseh prilog, in me pozvali za dopolnitev med samim postopkom. No, tukaj NE DELAJO TAKO. Vloga gre v obravnavo šele takrat, ko je popolna. Do takrat leži v nekem statusu quo približno štiri tedne in v kolikor se je ne dopolni z ustreznimi prilogami, se jo nato zavrže. Če oddaš vlogo online, kakor sva jo midva, ti seveda tega ne bo nihče povedal. Tudi če bosta z novopečenim atijem klicala in povpraševala, se zna zgoditi, da vama bodo malomarno dejali, da je vse okej, vendar pa bo to zgolj hiter odgovor nekoga, ki v resnici ni podrobno pregledal vajinega primera. Vse to govorim zato, ker se je prav to zgodilo nama. Na odločbo o KBG-ju sva čakala dva meseca in zgolj po naključju nato odkrila, da morava k vlogi priložiti tudi otrokov Anmeldebescheinigung – kar pa je povsem drug in še en dodaten proces v urejanju vseh formalnosti z novorojenčkom. Skratka, zato, da ne bi tudi vidva vsega skupaj »zamuštrala« vama svetujem, da vlogo oddata OSEBNO tam, kjer vama lahko v trenutku povedo, če še kaj manjka in kje to pridobiti. Oddajta jo šele takrat, ko bosta poleg izpolnjene vloge RES imela vse potrebne priloge. Te so naslednje (razen vloge, se priloge oddajo kot fotokopije):

  • Otrokov rojstni list
  • Fotokopije strani 63, 64 in 65 iz Mutter-Kind-Pass-a (kasneje tudi str. 66-68)
  • Obvestilo s Finanzamt-a o pravici do otroških dodatkov (dobiš ga avtomatsko po pošti)
  • Potrdilo o prejemanju Wochengeld-a, če ga prejemaš (dobiš po pošti)
  • Meldezettel od obeh staršev in od otroka
  • Anmeldebescheinigung od obeh staršev in od otroka ( za urejanje tega bosta najprej potrebovala otrokov osebni dokument).
  • Dodatno zahtevane priloge, po potrebi

Torej, kot je najbrž že jasno, je prvi korak za urejanje KBG-ja ureditev otrokovega osebnega dokumenta. Tega lahko uredita na slovenskem konzulatu, na Kolingasse 12 v 9. okraju, ali pa kar v Sloveniji. Priporočam slednje, predvsem Mariborčanom, ki so v Mariboru en, dva, tri, saj traja preko konzulata nekaj tednov in tudi precej dražje je. Za pridobitev osebnega dokumenta otroka bosta morala predložiti mednarodni rojstni list, priznanje očetovstva (predvsem v primeru, da z novopečenim atijem nista poročena) in svoj osebni dokument. Za razliko od Avstrijcev, Slovenci dovolijo novopečenim atijem, da uredijo zadeve z mamičinim pooblastilom. Toda v primeru, da gre zadeve urejati mami z otrokom (kot se je pripetilo v najinem primeru), nič skrbet, z odličnim izgovorom (dojenčkom v roki) boš preskakovala vrste na uradu in tudi preko meje te bodo prijazno spustili v primeru kontrole, saj boš ponosno pokazala novorojenčkov mednarodni rojstni list. Če želita dokument v Sloveniji prejeti še isti ali pa naslednji dan, vračunajta še pot na upravno enoto Celje, ali pa se kar v prvem poskusu odpravita tja. Glede oblike pa, midva sva se odločila za osebno izkaznico. Veliko manj namreč komplicirajo pri izdelavi slike. Zahteve tukaj so prav smešne, po resnici povedano. Slika novorojenčka (ki se bo sicer vsake tri tedne v naslednjih treh letih, kolikor velja njegov prvi osebni dokument, drastično spreminjal, a komu mar, ne? ) mora ustrezati določenim pravilom. Če bosta za svojega novorojenčka naročila osebno izkaznico, ga lahko slikata sama (sicer pojdita raje k fotografu), najbolje na beli podlagi, toda POZOR; vajin novorojenček mora gledati naravnost, z odprtimi očmi seveda in zaprtimi usti (!) obenem. Po stošestindvajsetih poskusih nama je končno uspelo.

DUNAJSKA MAMI BLOG 6

Naslednji podvig je pridobitev Anmeldebescheinigung-a za tvojega novorojenčka. Ta dokument pridobiš na uradu, imenovanem MA 35, ki se za državljane EU nahaja na Arndtstraße 65-67, v 12. okraju. Po mojih izkušnjah je tja najbolje priti v petek okoli 11. ure, obenem pa na tiho slutim, da mamice z novorojenčki sprejemajo le določene pisarne in gre zato hitreje kot sicer (kdor se je s tem že soočal ve, o čem govorim). Za pridobitev čedne rumene listine je potrebno predložiti vlogo (ki jo izpolniš kar v čakalnici) ter otrokov osebni dokument v originalu in FOTOKOPIJO. Za vsak primer si pripravi še originale in fotokopije tvojega in atijevega osebnega dokumenta, Meldezettl-a, Anmeldebescheinigung-a ter otrokovega e-carda. Če pozabiš zadeve fotokopirati, imajo na tem uradu nenavadno veliko število fotokopirnih strojev, zato brez skrbi… no, razen, če imaš v denarnici samo papirnate bankovce; o-o .

Ko sem ravno omenila e-card. Tega dobiš nekaj tednov po porodu avtomatično. Novorojenček bo zavarovan po tebi, razen če obstajajo drugačne okoliščine (npr. da ti nisi zavarovana v Avstriji). V tem primeru bosta najbrž otrokovo zavarovanje morala urejati osebno, na zavarovalnici novopečenega atija.

Imela sva torej osebni dokument, rojstni list, Meldezettel in Anmeldebescheinigung, priložiti pa je bilo potrebno še odločbo o prejemanju Wochengeld-a ter odločbo iz Finanzamta. Tako za Wochengeld kot tudi za Familienbeihilfe sem prejela obvestila po pošti avtomatično. Iz Finanzamta sem prejela poziv, da naj jim posredujem obrazec z mojimi podatki za nakazilo otroških dodatkov (ti trenutno, za tiste, ki živimo in otroke vzgajamo na Dunaju in je vsaj eden izmed staršev davčni zavezanec, znašajo približno 170€ mesečno, sicer pa okoli 150€ – tukaj si lahko izračunate višino otroškega dodatka, ki vam pripada), ki so ga priložili in na podlagi tega bi mi nato izdali odločbo, ki jo je potrebno priložiti vlogi za KBG. Kljub temu, da sva tako jaz kot novopečeni ati upravičenca za otroški dodatek, pa sva se odločila, da bova pravico uveljavljala preko atija. Sama sem namreč zaposlena zgolj kot »geringfügig Beschäftigte« in ker moji prihodki ne presegajo minimalne meje za oddajo dohodnine, nimam davčne številke. Bodoči ati, ki pa je zaposlen za polni delovni čas, pa je standardni davčni rezident in ker ima urejen spletni račun FinanzOnline (spletni dostop do Finanzamt-a), sva lahko že veliko prej, preden je meni finančni urad poslal poziv, oddala vlogo za otroške dodatke in jih tudi že v naslednjem mesecu dobila. Prav tako sva na tak način prejela odločbo o pravici do otroških dodatkov še isti trenutek, ko sva oddala spletno vlogo. Poziv, ki sem ga kljub temu dobila, sem poslala nazaj s pojasnilom, da sva za Familienbeihilfe že zaprosila v imenu novopečenega atija. Urejeno.

Tako sva imela vse priloge. Vmes je sicer minilo dva meseca in, kot sem že omenila, nisva vedela, da ves ta čas najina vloga stoji neobravnavana. Ko sva to po telefonskem povpraševanju SLUČAJNO izvedela, sva se odločila, da se odpraviva na WGKK, oddelek za Kinderbetreuungsgeld, ki se nahaja na Andreasgasse 3, v 7. okraju, osebno in oddava vse manjkajoče priloge na licu mesta. Tam so nama potem še enkrat razložili, da se vloga prične obravnavati šele takrat, ko ima čisto vse potrebne priloge in še to v dveh procesih, pri prvem in drugem preveritelju. To pomeni, da od takrat, ko bosta oddala čisto popolno vlogo, z vsemi potrebnimi prilogami, bo do izdane odločbe minilo še približno od 5 do 6 tednov. Najbolje, da načrtujeta kar dva polna meseca in pol, ali pa raje kar tri, saj bosta nekaj tednov rabila tudi za pridobitev vseh potrebnih prilog, na primer osebnega dokumenta in odločbe iz Finanzamta.

Osem tednov po porodu ti sicer pripada še Wochengeld, saj je to obdobje Mutterschutz (8 tednov pred, na dan poroda in 8 tednov po porodu, razen v primeru carskega reza ali rojstva dvojčkov/trojčkov – v tem primeru se Mutterschutz obdobje podaljša). Ta je, v primeru, da ga dobivaš kot nadomestilo plače iz zaposlitve s polnim delovnim časom, zelo  visok (presega celo tvojo plačo) in te zato to čakanje na KBG ne rabi skrbeti. Drugače pa se godi tistim, pri katerih novopečene mamice pred nosečnostjo niso bile zaposlene za polni delovni čas. Takšen je tudi najin primer. Ker sem sama zaposlena samo kot »geringfügig Beschäftigte« in si socialno zavarovanje plačujem sama, mi je tudi v smislu Wochengeld-a pripadal zgolj majhen pavšal, približno 250€ na mesec. V treh mesecih, ko sva čakala na izplačilo KBG, sva torej morala koristiti prihranke, čeprav sva potem KBG dobila tudi za nazaj.

KBG se izplačuje vsakega 10. v mesecu za nazaj. Obdobje izplačil se prične po obdobju Mutterschutz (v katerem se izplačuje Wochengeld), torej običajno dva meseca po rojstvu otroka (več o tem preberi v 4. delu tega bloga). V mojem primeru, ko pa je Wochengeld bil tako nizek, pa se obdobje izplačil KBG (formalno) prične z dnevom rojstva otroka, vendar se v obdobju prejemanja Wochengeld-a izplača zgolj razlika do polnega mesečnega zneska KBG-ja. Torej, v mojem primeru, ko je mesečni znesek KBG približno 1 100€, znesek Wochengeld-a pa pavšalnih 250€, se za prva dva meseca po porodu izplača približno 850€ KBG-ja. Razlika med Wochengeld-om in KBG se izplača vedno, kadar je znesek Wochengeld-a manjši od izbrane postavke KBG – torej, tudi če bo tvoj mesečni znesek za Wochengeld znašal, na primer, 800€, znesek KBG pa, na primer, 1 100€, boš v obdobju Mutterschutz prejela približno 300€ KBG-ja.

Preden se sedaj lotim še razlage sistemov in modelov izplačil KBG-ja, naj najprej pojasnim še pojem Karenz. Ker je v Sloveniji izraz »porodniška« pogovorno uporabljan tako za odsotnost od dela zaradi skrbi za otroka kot tudi za imenovanje denarnega nadomestila v tem obdobju, nam je Slovencem strašno nenavadno, ko nam nek avstrijski uradnik na veliko razlaga, da Karenz nima NIČ skupnega s Kinderbetreuugsgeld. To seveda ni povsem res, a dovolj res je v primeru, ko bi želeli pridobiti informacije in nas z WGKK, ker bi želeli vedeti več o Karenzu – v mislih imamo seveda obdobje v katerem naj bi prejemali denar za odsotnost z dela – poslali na drugo stran mesta na AK (Arbeiterskammer). Prav zato je pomembno, da vesta, da je v Avstriji »Karenz« zgolj izraz za odsotnost od dela, ki se jo ureja izključno in samo z delodajalcem. On je sicer tisti, ki mora tvojo odsotnost primerno uradniško obdelati tudi na uradih, toda s tvoje strani je pomembno samo to, da 6 mesecev preden načrtuješ uveljavljati pravico porodniškega dopusta, to PISNO sporočiš delodajalcu. Na informativni uri na AK (izredno priporočam – je brezplačno za vse člane AK), so naju izrecno opozorili, da morava svojo odsotnost urediti PISNO, saj ima sicer delodajalec, v času porodniške odsotnosti, pravico prekiniti delovno razmerje, saj ta ni bila uradno javljena. Obdobje porodniškega dopusta se lahko prične po preteklem obdobju Mutterschutz in lahko traja maksimalno do dopolnjenega drugega leta otroka. Ati in mami si lahko porodniški dopust v tem obdobju tudi delita, pri čemer se lahko izmenjata največ dvakrat, posamezni del pa mora trajati vsaj dva meseca. Ati mora svojo odsotnost zaradi porodniškega dopusta delodajalcu PISNO javiti najmanj 3 mesece pred pričetkom.

Tako. Sedaj, ko smo opredelili Karenz, pa obdelajmo še zloglasni Kinderbetreuungsgeld oz. KBG. Ta je v bistvu neodvisen od Karenz-a, torej ga praviloma lahko koristimo tudi, če nismo v Karenzu. Pa vendar obstaja zanka. V času prejemanja KBG-ja, naši ostali prilivi ne smejo presegati 400 in še nekaj Evrov mesečno. Torej se posledično ob koriščenju KBG-ja običajno znajdemo tudi na porodniškem dopustu oz. v Karenzu. In to je tudi njuna edina skupna točka – koristimo jih (praviloma) istočasno in iz istega vzroka (skrb za otroka).

KBG je finančna podpora (uradno niti ni nadomestilo) ob skrbi za otroka. Z marcem 2017 je avstrijsko ministrstvo za družino nekoliko prenovilo modele in sisteme koriščenja te pravice. Pa poglejmo:

Najprej moramo vedeti, da za koriščenje KBG-ja obstajata dva sistema. Izberemo lahko samo enega, čeprav si bomo pravico do koriščenja KBG-ja s partnerjem delili. Prav zato je dobro proučiti, kateri sistem vama OBEMA najbolj ustreza.

  • Sistem v odvisnosti od prihodka (min. 33,80€/dan, max. 66€/dan) se lahko koristi do maksimalno dopolnjenega otrokovega 12. meseca starosti (oz. 14. meseca, če se temu pridruži tudi partner). To ne pomeni 12 mesecev KBG-ja ampak KBG do dopolnjenega otrokovega 12./14. meseca starosti. V primeru torej, da mama prejema Wochengeld, ji torej za KBG po tem sistemu ostane samo še 10 mesecev za prejemanje – razen, če prejema pavšalni Wochengeld (študentka, gospodinja, geringfugig s prostovoljnim socialnim zavarovanjem)- v tem primeru prične KBG prejemati takoj (ta je, kot že omenjeno prej, izplačan zgolj v razliki od Wochengeld-a).

POZOR:  Karenz, torej obdobje, ko ne bomo prejemali prihodka iz naslova plače, prične teči šele po 8-ih tednih obdobja Mutterschutz. To pomeni, da bomo Karenz v kombinaciji z KBG-jem v odvisnosti od prihodka, lahko uveljavljali le 10 mesecev.

ENA DOBRA FORA za takšne, kot sem jaz: Novopečena mami (oz. v nasprotnem primeru ati), ki sicer ne zasluži »normalne« plače, lahko pri tem sistemu uveljavlja t.i. Sonderleistung in tako pridobi minimalni dnevni pavšal (33,80€/dan), medtem ko bo drugi partner, ki je »normalno« zaposlen, svoj dnevni prispevek uveljavljal na podlagi izračuna, ki ga naredijo na WGKK oz. pristojni zavarovalnici, v odvisnosti od njegove plače v zadnjih 3 mesecih (+ 17% kot nadomestilo za regres in božičnico) – max. 66€/dan. Ta FORA je zanimiva takrat, ko ima eden izmed partnerjev neto prihodek iz plače visok najmanj 66€ na dan, drugi pa nima niti za kruh – saj ne, hecam se 😀 – drugi pa zasluži neto manj kot pa 33,80€ na dan. Na uveljavljanje Sonderleistung-a je potrebno posebej opozoriti, ker na vlogi ni specifične možnosti, da se to kakorkoli označi. Ob posebnem opozorilu z najine strani, sva nato po pošti prejela še en obrazec (za Sonderleistung I), ki sem ga morala izpolniti in podpisanega priložiti vlogi za KBG.

  • Sistem s pavšalom je sistem pri katerem si lahko partnerja fleksibilno izbirata dneve koriščenja in sicer med 456 dni in 1063 dni (max. do otrokovega dopolnjenega 35. meseca starosti), kadar KBG koristita oba (če samo en partner potem je količina razpoložljivih dnevnih nadomestil manjša), pri čemer mora biti en del koriščenja dolg najmanj 2 meseca skupaj. Enotni celotni znesek pri tem sistemu je (kadar ga koristita oba) 15 449 € oz. 12 366 € (kadar KBG koristi samo en starš) in se porazdeli ( v smislu dnevne postavke) glede na število izbranih dni. Ne pozabite, tudi ta sistem prične teči šele 8 tednov po datumu poroda (razen v že omenjenih okoliščinah, ko je Wochengeld manjši od postavke KBG).

Ko bosta oddajala vlogo za KBG bosta, v primeru, da ga bosta uveljavljala oba, morala to označiti že na prvi vlogi. Prvi govorim zato, ker bo potem tudi novopečeni ati moral oddati svojo, novo, vlogo, a je predvideno delitev potrebno napovedati že na vlogi novopečene mamice.

Dobro razmislita in preračunajta, kateri sistem in potem model (znotraj pavšalnega sistema) se vama najbolj splača. Midva sva izbrala sistem v odvisnosti od prihodka, ker sva izračunala, da nama to skupno, v primerjavi s pavšalnim, prinese več kot 1000€ več. Slaba stran tega modela je sicer, da bova »doma« manj dni, saj je omenjeni sistem omejen na 12 + 2 meseca, vendar pa nama z ozirom na naravo mojega dela, to ustreza. Pri pavšalnem sistemu sta novopečena starša sicer lahko več dni »doma«, a se s tem zmanjša dnevna postavka izplačila KBG. Dodatno pa je pri tem potrebno upoštevati še, da je obdobje porodniškega dopusta, torej Karenza omejeno maksimalno do otrokovega dopolnjenega 24. meseca starosti in čeprav lahko KBG prejemamo neodvisno od Karenz-a, v tem času ne smemo zaslužiti več kot približno 400€.

Še zanimivost o skupnem mesecu (Gleichzeitiger Bezug). Ta je možen tako pri Karenzu kot tudi pri KBG-ju, vedeti pa je potrebno, da se v obeh primerih, če bosta novopečena starša skupaj koristila  en mesec enega in drugega, obdobje pravice skrajša. Torej skupno obdobje Karenza se skrajša do dopolnjenega otrokovega 23. meseca, obdobje prejemanja KBG pa za en mesec, glede na izbran sistem in model.

In še zanimivost o partnerskem bonusu (Partnerschaftsbonus); Če bosta znotraj pavšalnega sistema svojo pravico koristila oba in sicer v razmerju 50:50 ali 60:40, vama bodo podarili še dodatnih 1 000€. A potem, ko si vse preračunaš ugotoviš, da si takšno delitev ni tako enostavno privoščiti…govorim predvsem finančno. Zadeva je zanimiva predvsem za tiste pare, pri katerih oba novopečena starša v svojih službah zaslužita manj kot 33,80€/dan, sicer pa se zadeva ne splača.

Za konec pa še o velikem nategu, imenovanem PAPA MONAT ali uradno Familienzeitbonus. Ministrstvo se je ponosno pohvalilo, da je s prenovo sistema KBG ustvarilo tudi novo priložnost za novopečene atije, da bodo lahko en mesec, v prvih 91-ih dneh po rojstvu njihovega novorojenčka, skupaj z novopečeno mamico doma. Zveni zelo idilično in preden se preveč razveselite, naj obelodanim bistveno negativno plat te ponudbe; Novopečeni ati mora za koriščenje tega »veselega« meseca najprej pridobiti soglasje delodajalca, saj tukaj ne gre za porodniški ali, v Sloveniji poznan, očetovski dopust. Pri tem se lahko dogovori za odsotnost z dela, ki je enaka neplačanemu dopustu, ker drugih oblik odsotnosti za ta namen ne more koristiti. To takoj pomeni, da v tem času ne bo zaščiten proti prekinitvi delovnega razmerja s strani delodajalca. Ker gre za enako odsotnost kot neplačan dopust, tudi ne bo prejel nobenega prihodka s strani delodajalca (kot bi sicer v primeru koriščenja npr. rednega dopusta). Mu bo pa zavarovalnica »velikodušno« izplačala približno 700€. Tukaj se ironija še ne konča. Po vsej verjetnosti mu bo delodajalec odštel tudi do dva dni rednega dopusta, delež pri regresu in božičnici (ker gre za izreden manko), negativni vplivi pa se lahko pojavijo tudi pri rednem napredovanju. Skratka, PAPA MONAT si je tudi potrebno »privoščiti« s prihranki, saj se drugače v tem času bolj slabo živi. Namesto tega je torej bolj smiselno uveljavljati redni dopust, vsak novopečeni ati pa ima tudi pravico do koriščenja enega ali dveh (odvisno od podjetja) dni izrednega dopusta (Sonderurlaub). Kako velikodušno od ministrstva!

Če je tudi vajin splošni zdravnik velikodušen, se lahko z njim dogovorita še za en teden dopusta za nego (Pflegeurlaub). Ta sicer novopečenemu atiju, v primeru carskega reza, pripada avtomatično, sicer pa se je potrebno pač malo po balkansko dobrega naredit in povedat, kako zelo težek in naporen  je bil porod za novopečeno mamico. Zdravnik napiše podobno potrdilo kot pri bolniški odsotnosti in tako se zadeva smatra tudi pri delodajalcu.

Tako. Pa sem spisala to klobaso formalnosti, ki se jih je potrebno lotiti kmalu, če ne raje kar takoj, po rojstvu vajinega mehkega, čudovitega in kričečega novorojenčka. Seveda je informacij v tem zapisku ogromno, zato pa so tukaj še avstrijske povezave do odgovorov, ki jih skozi ta zapisek morda ni bilo mogoče najti:

Karenz: https://www.arbeiterkammer.at/beratung/berufundfamilie/Karenz/index.html

KBG: https://www.arbeiterkammer.at/beratung/berufundfamilie/kinderbetreungsgeld/KBG_bei_Geburten_ab_01.03.2017.html

Familienbeihilfe: https://www.arbeiterkammer.at/beratung/berufundfamilie/BeihilfenundFoerderung/Familienbeihilfe.html

Beihilfe zum KBG-Konto (dodatna pomoč za socialno ogrožene, ki spada h koriščenju drugega, pavšalnega sistema za KBG): https://www.bmfj.gv.at/familie/finanzielle-unterstuetzungen/kinderbetreuungsgeld-ab-1.3.2017/beihilfe-zum-kbg.html

Anmeldebescheinigung: https://www.wien.gv.at/amtshelfer/dokumente/aufenthalt/ewr/bescheinigungen/kinder.html

e-Card: https://www.help.gv.at/Portal.Node/hlpd/public/content/8/Seite.080300.html

NASLEDNJIČ: O tem, zakaj te res nič ne more pripraviti na prve dni z dojenčkom

7.del: NIČ TE ZARES NE MORE PRIPRAVITI NA TVOJEGA NOVOROJENČKA –>